Bernarda Pavko Prava

Najmočnejše stvari, ki jih prenašamo iz življenja v življenje so bogu dane zaobljube. Saj zaobljuba je bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh (piše v slovarju).

Kdorkoli ima danes res rad Svetlobo, se je z bogom družil že dosti življenj. To se mu pozna na očitne, a manj zavedne načine, saj nanj vplivajo zaobljube, da bo sam, skromen, če že ne ubožen, osredotočen na nič drugega kot na boga. Brez prijateljev, družine, brez denarja. In seveda brez spolnih odnosov. »Obljubljam, da ne bom nikoli imel ženske, samo nate se bom osredotočal. Zavezujem se celibatu«.

Kako se tvoje celice odzivajo na to? In kaj ima s tem krivda?

Če ne prej, te zaobljube zaživijo, ko se človeške celice ustrezno odločitvi lastnika biologije začnejo spominjati preteklosti. Ko se odzoveš Gabrielovi trobenti, ko si res pripravljen najti Boga. (V mojem življenju se je to zgodilo pred trinajstimi leti prav drastično in leta nisem vedela, za kaj gre). Vklopijo se programi redovništva, šamanizma, svečeništva, zdravilstva. In obenem spomini na izdanost, strah, zasmehovanje, preganjanje in mučenje. Tudi zato se mnogi vrtijo v krogu in ne izbirajo prehoda na naslednjo raven svoje zavesti.

Svoje Svetlobe se bojijo, svoje prave moči.

Je rekel Konfuzij (prijatelj) enkrat...kr tko:

bk...vsakdo vlači svoj mlinski kamen za seboj...in...vsakdo ga lahko koristno uporabi.

Ravno gledam skozi okno, kako kmetje orjejo njive. Me je prešinilo...sploh ne rabimo traktorjev...samo kamne moramo za pluge zamenjat. Hm...najbrž je na to mislil...moj prijatelj...a ne....al pa ne...le kdo ve...


en_bk

Bernarda Pavko Prava

Nekateri ljudje čakajo na odrešitev. Sin Njegov naj bi jih odrešil, se spominjajo njihove celice...
Odrešitev morda zato ne deluje, ker ta sin visi na križu in trpi. Kako le nas križani lahko odreši?
Če pa se obrnem na Jezusa, ki je vstal, se mi odprejo druge možnosti...

Vstali Jezus je mogočen v svoji odprtosti in sprejemanju vsega človeškega. Saj ta Mojster je človek bil. Božji in človek obenem. Tako kot ti danes, če izbereš darilo, ki ga je on demonstriral pred dva tisoč leti. Izbereš lahko svoje vstajenje in to brez križanja, kot ga imamo v spominu. Če začneš spuščati navajenost na bolečino...

Za teboj so tvoje smrti in samo ti jih poznaš, tako kot bi se jaz lahko spomnila nekaterih svojih. Ampak izbral si življenje, če tole bereš, in, če ne, to možnost še vedno imaš.
Izigran, utrujen, nemočen ali bolan – izhod vedno je.
Življenje dela zate! Svetloba vedno pomaga!

Kje si?
Se mi boš oglasil in pokazal? Ne, dobro, potem pa ne. Pa naj bo spet po tvoje. Daj no, prosim, vsaj znak mi pošlji, vsaj nekaj, da bom razumela, zakaj, zakaj, zakaj,….

Sem kot majhen otrok, ki sprašuje in želi vedeti vse, pa čeprav starši ne znajo vedno razložiti na način, ki bi ga otrok razumel in se sprijaznil z razlago. Želim vedeti zakaj se vse to dogaja. Želim vedeti kaj moram delati, kako moram živeti, kam moram iti, kaj narediti. Vodi me prosim o Bog, po poteh, da bom spoznala, da je zame to prav in nujno potrebno. Pokaži mi, ker povedati mi ne moreš, kaj moram narediti, da bo prav. Namigni mi prosim, na kaj naj čakam in kaj lahko naredim sedaj, ta trenutek. Prišepni mi, kdaj naj delujem in kdaj mirujem.

Je pa res, fino sede, če lahko obtožiš, okriviš nekaj ali nekoga, ki ni ti. A ni fajn, ko rečeš...ne, ne..nisem jaz kriv...ego je kriv...jaz sem ja dobra duša, pošten, priden...ampak ta kurba, ta ego, ta me jebe. On je vsega kriv. Halo.

To je beg, beg pred odgovornostjo, beg pred spoznanjem, beg pred samim seboj. Če sem dvoličen, sem dvoličen jaz, če lažem, lažem jaz, če varam, varam jaz, če sem nevoščljiv, sem nevoščljiv jaz, če sem nestrpen, sem nestrpen jaz, če sem pohlepen, sem pohlepen jaz, in to so moje slabe lastnosti, samo moje in jaz in samo jaz bom z delom na sebi te moje slabe lastnosti lahko spremenil in popravil in odpravil.

Dokler tega ne storim, nisem dober, dober kot celota in ne morem reči, da sem sicer kot poba dobra duša, ki ga malček jebe ego. Beg v neko razdvojenost na en pokvarjen ego, na ničevost čustev, na umazane misli, na maloumen um, na gnilost in minljivost telesa in na eno čisto dušo, ki je čisto aut od vsega prej opisanega in s katero se v našem begu pred odgovornostjo takooo radi poistovetimo, je laganje samemu sebi, metanje peska v oči sebi...je jebanje sebe.


en_bk

Bernarda Pavko Prava

Pot v vstajenje je pot do Boga in je izrazito osebno in globoko iskanje.

Z veliko začetnico napisan Bog je tisti najbolj ljubezniv in dobrohoten bog, ki ne postavlja nobenih pogojev. Ki vsevprek dovoljuje in sprejema in s svojo milostjo in blagoslovi spremlja vse naše korake. Enako odprto in z nasmehom nas gleda, ko smo veseli, vzhičeni in navdihnjeni ali ko jočemo, smo razočarani in obupani.

Bog je z nami, ko dajemo, se odprti smehljamo, delamo in hitimo ali ko zaprti obstanemo v svojem »prav«, smo v vlogi žrtve ali nad drugimi uveljavljamo (kakršnokoli) moč (že mislimo, da imamo).

Blagoslavlja nas, ko smo v svojih viških ali ko se vlečemo po dnu, ko doživljamo svojo Svetlobo ali svoje sence, ko mlaskamo v okusu svoje božanskosti ali vztrajamo v svojih zelo človeških vlogah.

Pomanjkanje razumevanja in iluzije

Predstave o Reikiju spodaj so dejanske in resnične in pripadajo ljudem, katere sem imel priložnost spoznati na internetu in osebno v 8+ letih poučevanja in uporabe Reikija.

Energija Reiki je, po mojem osebnem mnenju in izkušnjah sama po sebi absolutno pozitivna stvar, le naše projekcije nanjo in o njej niso... Ob branju komentarjev spodaj imejte prosim v mislih, da so to le moje izkušnje in pogledi na obravnavano tematiko, in kot taki so ali pa niso pravilni...

Komentarje sem napisal z enim samim namenom: demistifikacija reikija.
Na trenutke so komentarji nekako ostri in sarkastični, pa tudi duhoviti. Upam, da vam bodo te misli približale energijo, imenovano reiki in da jo boste pričeli uporabljati tudi v svojem življenju in družini.

Vsekakor vas vabim, da napisano postavite na precizno tehtnico uma in srca in sami zaključite kaj je res in kaj ni…na podlagi svojih lastnih izkušenj.

V soboto, 6. decembra, sem na terasi opazil metulja, rjavega z rdečimi pikami. Sedel je na ograjo na vrtu in razprostrl krila. Poklical sem ženo, sam pa skočil po fotoaparat. Slikal sem ga, dvakrat. Oba z ženo sva ga opazovala z začudenjem, z občudovanjem. Ko sva se za trenutek spogledala, je kratkomalo izginil.

V nedeljo, 7. decembra ob pol desetih zjutraj, ko sem vstal (če ne bi hodil v službo, ne bi vedel, da sončni vzhod sploh obstaja), sem hotel zapreti spalnično okno. Pol metra od okna, na veji forzicije, sem zagledal siničko, drobceno. Obrnjena je bila k oknu in ni odletela, nasprotno...zapela je...in pela hja..deset sekund zagotovo. Potem je odletela...jaz pa sem stal tam s polnim srcem nečesa čudovitega.

Vsak dan malo pred sedmo zjutraj grem v službo čez kokrški most pri pošti. Tam nekje konec marca, začetek aprila, se moja pot podaljša za nekaj minut. Na mostu se ustavim in s pogledom v kanjon Kokre uživam v poslušanju ptičjega koncerta, ki doni mogočneje in lepše in bolj ubrano kot hm...Pink Floydi?, simfoniki s Sidartho?, Avseniki?...kar je komu ljubo.

Baje je partnerstvo zveza dveh individuumov preko niti, ki se imenujejo..hm...zaupanje, ljubezen, iskrenost, spoštovanje, zvestoba.....? Če so te niti resnične, potem do njihovega trganja s strani enega ali drugega ne bo prišlo in omejevanje svobode ni potrebno, ker se svoboda ne bo izkoriščala. Če so te niti le iluzija, je iluzija tudi partnerstvo samo in omejevanje svobode ni potrebno, ker se bo svoboda v vsakem primeru izkoriščala.


en_bk

Sami izberemo srečen ali nesrečen dan, srečen ali nesrečen trenutek, saj smo sami kreatorji svojega življenja. Sami se odločimo, sami razmišljamo in sami delujemo. Pri tem potrebujemo samo božjo pomoč in spodbudo, da zmoremo in delujemo na pravi način. Potrebujemo vodstvo, da se ne izgubimo in da ne izgubljamo dragocenega časa z iskanjem ter zadrževanjem pri nepomembnih stvareh. Saj sami ne vemo, kaj je tisti trenutek, ki se odločamo, najbolj pomembno, če se pa vprašamo, prisluhnemo in ubogamo, pomeni, da zaupamo.

Misli usmerimo v sebe, na sebe in glede sebe, potem nas zunanje okoliščine ne morejo motiti, saj jih ne zaznamo in jim ne dajemo moč. Ne moremo biti pretirano navdušeni, niti pretirano žalostni. Lahko smo le uravnoteženo radostni, kar pa pomeni izbrati srednjo pot, brez nihanja in stresnih dražljajev, ki bi se nam lahko pojavili v glavi.

Bila sem na obisku. Na stenah so visele slike, ki jih je naslikala moja teta. Sliko "Tihožitje", ki spada med posmrtno življenjsko umetniško zapuščino moje tete, je prikril podolgovat masten madež, ki je kakor velika posušena solza zdrsel po steklu in se ob robu slike zgostil v večjo packo, ki je kazala na premalo razvit čut etične odgovornosti za tetino umetniško dediščino.

Slika se je pod steklom ohranila v vsej hermetičnosti nepoškodovano. Vendar le nekaj kapelj vode bi bilo dovolj, dai bi omehčalo trdoto nedeljskega dremeža. Kaplja vode v mojih očeh mi je omehčala roko. Prijela sem za krpo in obrisala madež. Slika je zasijala v sveži luči in jabolka na sliki so bila spet takšna, kot da jim je nekdo podaril vid, barvo in okus.

Moje tkivo je prepredeno s pomenskimi navezami in spomini na teto. Zato sem hotela neopazno obrisati njeno sliko. Slika je v novem sijaju ponovno ustvarila podobe dovršenosti in svežine, kakor bi ravnokar prišla izpod čopiča iz tetinih rok. Razlikovala se je le v načinu bivanja. Moje tete ni več. Slika pa ne more črpati več veselja iz nepovratne preteklosti. Odtekanje časa drhti kakor razpenjena svetloba, kot sanjska vizija, kakor tetin privid iz prihodnosti.

Bernarda Pavko Prava

Nova Svetloba je kot svetloba novega tisočletja namenjena ljudem, ki so pripravljeni vstati, so v tem procesu oziroma so vstali. V teh položajih se jasni nov izziv:

Si res pripravljen objeti vsako svojo kreacijo?
Ostati odprta v razočaranju in kljub temu zaupati?
Biti vesela v manj prijetnem presenečenju?

Veselje postaja tisto, ki vabi – ne bolečina in trpljenje. Trpljenje za vstalega človeka ni božji plan, kakor tudi ne žalost in strah. Veselje nad posledicami svojih preobrazb postane tisto, ki vabi v novo življenjsko lekcijo: Kako priti iz bolečine? Po tem prehodu je lažje imeti rad življenje, se smejati, slediti svojim sanjam, biti v barvah. Lažje je svojo Svetlobo dati v vse in vsemu, kar pride. Seči za vsem, kar te pokliče. (Razen takrat, ko ni).

Zaradi linearnosti verjamemo, da preteklost vodi v prihodnost.

Kaj pa, če smo spremenili realnost Zemlje?
Kaj pa, če smo se premaknili ven iz vzorca?
Kaj, če je že tu, zdaj, vse, kar smo desetletja klicali, prosili, določali, vizualizirali?

Pogum Novih otrok, da so, kar so, nas uči vse. Pogum, ki je njihova koda Svetlobe. Zaradi njim lastne vibracije Svetlobe so lahko lomilci sistemov in uporniki, učitelji v ožjih in najširših sredinah in zelo zaposleni zdravilci kolektivne zavesti. Takoj prepoznajo strah in nepoštenost, laži in manipulacijo in ti jih odrazijo, tudi na najbolj subtilne načine. Če jih še naprej zanikaš in nisi pripravljen poiskati in potrditi njihove vrednosti, ti občutljivi in ranljivi, kot njihova sredina do zdaj ni znala biti - strejo srce. V družbi plemenskih iluzij so pripravljeni nase prevzeti iluzije in zaživeti sence bližnjih - da bi starše, učitelje in prijatelje naučili, kar se ti niso bili pripravljeni naučiti do zdaj. Kaj nam šele prinašajo njihovi otroci?

Novi otroci nam kažejo, da plitko ni dovolj globoko.

S svojim čudežem in enkratnostjo razkrivajo, da kontrola ne deluje več - razen njihova, če se nisi pripravljen spreminjati in rasti. Spominjajo nas, da družba, ki zanika svoje sence, ni družba obilja.

Bernarda Pavko Prava

Pred leti sem rekla, da bom v naslednjem življenju šla v Izrael in se naučila tai chi. Pa se je oboje zgodilo kmalu za tem. Življenje mi je pokazalo, da mi je pripravljeno izpolniti vsako željo, če sem jo le pripravljena sprejeti. Tai chi je nekaj, kar moje telo ve in zna neodvisno od “mene”, Izrael pa… Izrael me je spomnil.

Romanja v Izrael se spomnim pred vsako Veliko nočjo. V tem življenju nič religiozno vzgajana sem se pred odhodom na dvotedensko potovanje s katoliško družbo odločila, da bom od predstavljene mi božje besede zase vzela tisto, kar me bo odprlo, ostalega pa ne bom ocenjevala. In seveda sem se posebej posvetila zadevni literaturi.

V Jeruzalemu so me odpirali in hranili sveti kraji, skupaj s spremljajočimi zgodbicami, kaj da je Marija tu počela z Jezuščkom in odrasel Jezus drugje. In sredi male cerkvice, na mestu, kjer naj bi se Jezus odgnal v nebo, sem se nasmehnila: Pa saj menda verniki tega ne verjamejo… In prosila sem, da me tam fotografirajo. Pred petimi leti je bilo.

V rasti dremlje, zgor ječi,
vetru hladnem se upira,
v naročje krošnje si želi,
med temo, cvetenjem hira.

Med drevesi molk, utišan glas
po pomladnem brstju toži,
razpreda mrežo sivih las,
pajek gori, človek doli.

Utrinek zvezde - sklenjen krog.
Sonce usodno v noč se utaplja.
V nedognanost, v brezčasen lok
izgine up, na cvetu rosna kaplja.

...o0o...

Znotraj tebe in mene,

je ena popolna stvar,

ki je bodisi prazna,

ali pa polna. Česa?

Sreče, ljubezni, spokoja,

mira, zadovoljstva,

skratka popolnosti popolna,

ki se je nikakor ne da,

kakorkoli pretentat,

je povezana z zavestjo,

je povezana s tem dihom,

je povezana z dejanji,

je povezana s čutili,

vendar sama ni čut,

So stvari,
ki so samo za enega.
So poljubi,
ki so samo za enega.

Ljubezen pa je vedno
za vse, če je tista prava.
Če ni,
potem ni niti za enega.

(Resnična zgodba kot pribito)

Lovila me je noč.
Tema je prestregla pot.
S kanglico sem odšla na "Hrib" po mleko.
Tja bi najraje šla z nevidno črno obleko.
Dež moči stare gubaste zidove hiš.
Čez moker prag nihče ne izstopa iz hišnih niš.
Nekdo mi gre naproti. Joj, strah me je.
Morda je to skeletje!
Steza na levo zavije na pokopališče.
Strah prihaja od tam... Zatišje!
Pssst! Kaj če mi mrtvec naproti hodi,
ki v temnih večernih urah več v grob ne sodi.
Kaj če me zagrabi in odnese v svoj grob,
pod zemljo je skritih nešteto temačnih sob.
Grobovi se ponoči odpirajo. Otroci trepetajo v "nogeh".
Strašna belina se mrtvim sveti v zobeh.
Mrtveci pod "Hribom" vsak dan rajajo,
otroke strašijo in se ob tem naslajajo.
Pri Svetem Petru se na stežaj odprejo cerkvene duri,
pred oltarjem pokojni Fakuč kres zakuri.
Na zvoniku trpeče duše vsako noč čepijo,
se polglasno krohočejo in veliko govorijo.

Povsod po svetu,
v vsaki državi,
sta dve armadi:
Armada srca
in armada napuha,
ki se bojujeta
druga proti drugi
že od pamtiveka.

Spomnimo se,
staroindijskega epa,
Bhagavat Gita.

Eni se borijo za imetje,
drugi pa za preživetje,
za človeške vrednote.

Ljubi se,
ceni, spoštuj,
če se hočeš res,
ljubit z menoj.

Praviš,
da vse to že veš,
da vse to že znaš,
da vse to že imaš.

Prav.
Kaj pa je tisto,
kar se ljubi?

Uvod

Reiki je zame osebno ena najenostavnejših tehnik pomoči samemu sebi in seveda drugim.
Rad ga imam in ga v svojem vsakdanjem življenju pridno uporabljam.

Z sistemom zdravljenja reiki sem prišel v stik leta 1996. Prva tri leta sem izvajal reiki zdravljenje vsaj po eno uro na dan, večinoma tudi po 2 uri. Od l. 1997 reiki aktivno poučujem.
Do sedaj se je zvrstilo okoli 30 (nad 120 ljudi) tečajev vseh stopenj, tudi mojstrske stopnje.
Zelo veliko časa sem posvetil zdravljenju in tudi iniciranju na daljavo.
Imam tudi kar precej izkušenj z drugimi tehnikami samorazvoja, tako da lahko učinkovitost reikija »ocenim« kar precej objektivno.
Čutim oz. zaznavam se torej kompetentnega, da v tej seriji treh člankov spregovorim o energiji, imenovani reiki in tako pomagam to nadvse preprosto metodo vsaj malce demistificirati.
Že v naprej se vam zahvaljujem za vaš čas. :)

Spoznanje samega sebe je mogoče le, če slediš samega sebe. Samo skozi svojo lastno zavest, s tem, ko se zavedaš sebe in vsega okoli sebe, se boš našel. Ko dojameš, DOŽIVIŠ RESNICO, kot samega sebe, živiš RESNICO. Samo stik z Brezmejno Kozmično Zavestjo - RESNICO, lahko rodi razsvetljenje in kreativnost. Tako bi se morali nenehno zavedati sebe in svojih dejanj. Biti bi morali v t. i. stanju Budne zavesti. Le ta omogoča našo duhovno rast. Tako se dogodi preobrazba osebnosti in notranje osvobajanje in to privede ne le do predaje Življenju, temveč do zavedanja sebe, kot Življenja. To pomeni življenje objeti, mu reči DA, ga poljubiti, mu zaupati. Potem življenje teče samo od sebe.

V jedru Stvarstva obstaja vse. V razsvetjenju ima življenje spet smisel. Ker smo ŽIVI, lahko kreiramo svoj mikrokozmos po svoji želji. Vse, kar nosimo v sebi, je treba izživeti in ozavestiti. Tako vse, kar je dobrega, kot tudi stvari, ki jih označujemo, kot slabe, vse to so aspekti naše osebnostne strukture. Tako moramo prečistiti in ozavestiti vse nivoje, miselni, čustveni, mentalni. In tako nekoč le pridemo do kamna Modrosti, ki leži na dnu... ko ničesar več ni, ko ni vzorcev, ne oblik - onkraj vsega znanega... to je prebujenje v RESNICO. Kajti samo kdor je resničen, je v stiku z njo, ker je potem on RESNICA sama. Ni več razlike, pride do zlitja, spoja objekta in subjekta v ENO.

Hodim po poti življenja, ki je včasih vijugasta, včasih ravna, včasih pelje navzgor, včasih navzdol, včasih je makadamska, včasih gozdna, včasih asfaltirana, včasih temna ponoči, včasih obsijana s soncem…..

Hodim vsak dan in včasih se veselim, ko gledam drevesa, ptice, naravo. Prijetno toplo mi je, ko me greje sonce, lahko se spočijem v senci, pijem tekočo vodo iz žuborečega studenca in mi je lepo. Včasih pa je noč, je tema, pot se strmo vzpenja, pohajajo mi moči, pa se ne morem ustaviti in spočiti, ker me nekaj žene naprej. Včasih je pot boleča, polna strahot in žalosti, pa grem vseeno naprej, saj vem, da bom prišla enkrat do konca, samo iti je potrebno. Ko se spotaknem in padem, ležim v krvi, blatu, žalosti in namišljeni bolečini - zaslišim:
»Vstani in pojdi naprej, saj te varujem. Dam ti moč, da greš naprej, ti moraš samo vstati in iti. Nič se ti ne bo hudega zgodilo, ker ti osvetljujem temno pot, pot imaš razsvetljeno, nič se ti ni treba več bati. Vedno te bom varoval, da boš na poti imela le toliko ovir, kolikor jih boš zmogla premagati in kolikor je potrebno, da boš zagledala stvari, ki jih moraš videti.«