Vstajenje 1

četrtek, 18. marec 2004 @ 06:01 CET

Bernarda Pavko Prava

Pred leti sem rekla, da bom v naslednjem življenju šla v Izrael in se naučila tai chi. Pa se je oboje zgodilo kmalu za tem. Življenje mi je pokazalo, da mi je pripravljeno izpolniti vsako željo, če sem jo le pripravljena sprejeti. Tai chi je nekaj, kar moje telo ve in zna neodvisno od “mene”, Izrael pa… Izrael me je spomnil.

Romanja v Izrael se spomnim pred vsako Veliko nočjo. V tem življenju nič religiozno vzgajana sem se pred odhodom na dvotedensko potovanje s katoliško družbo odločila, da bom od predstavljene mi božje besede zase vzela tisto, kar me bo odprlo, ostalega pa ne bom ocenjevala. In seveda sem se posebej posvetila zadevni literaturi.

V Jeruzalemu so me odpirali in hranili sveti kraji, skupaj s spremljajočimi zgodbicami, kaj da je Marija tu počela z Jezuščkom in odrasel Jezus drugje. In sredi male cerkvice, na mestu, kjer naj bi se Jezus odgnal v nebo, sem se nasmehnila: Pa saj menda verniki tega ne verjamejo… In prosila sem, da me tam fotografirajo. Pred petimi leti je bilo.

Potem ko sem sama nekajkrat prebrala sveto pismo verjamem, da sta Jezusovo sporočilo zemljanom ljubezen in vstajenje, ne trpljenje. Praktično vstajenje človeka pa je zame dejstvo že nekaj let, verjamem, da je to njegova možna izbira. Celo darilo nove Svetlobe. In zakaj bi zemljan sploh želel vstati? Po mojem je to smisel naše Igre pozabe.

Zame je vstajenje prijateljevanje in druženje s Svetlobo, ki je Bog/inja v meni in to tako prijateljevanje in druženje, ki mi zagotavlja stalno višanje vibracije mojega energijskega polja. Pomeni, da se spreminjam v vsem, kar sem - v mislih, čustvih, navadah, tudi fizično. Postajam višja in boljša. To najbolj enostavno dosežem z dnevno odločitvijo: Izbiram naslednji korak duše. Ali: Prizemljujem svoje duhovne darove. Ali: Živim božji plan zase. Verjamem, da na tak način najbolj podpiram sebe in obenem najbolj služim zemlji.

V vstajenje je človek posvečen v izzivih, lahko na vseh področjih bivanja. Posvetitve nas prisilijo v spremembo. Pripravljamo se na življenje v drugačnem svetu, ko bomo vsi vstali. Zato ljudje zbolimo, otrok se odloči, da ne bo hodil v šolo, službo izgubimo, partner odide, denar usahne. Umiramo zato, da bi vstali. Zavestno, če gre. Živimo v času, ko staro razpada in nastaja Novo. To pomeni, da zaradi tvojih izzivov s teboj ni nič narobe, svet ni proti tebi in satan ti ne diha za vrat. Življenje ti samo kaže, da je čas za premik, da boš res lahko stopil/a v višjo vibracijo. Nižje vibracije namreč v višje ne morejo.

Iniciacijo vstajenja opravimo neodvisno od količine stiske in čustvovanja, ki ji lahko rečemo drama, ampak ustrezno svoji pripravljenosti za spremembo. Hitreje bomo vstali, če smo pripravljeni zavedati se, za kaj v življenju danes gre. Če smo voljni sprejeti odgovornost za vse svoje izraze. Posvetitev bo lažja, če smo pripravljeni vlagati energijo v boljšo kvaliteto svojega življenja, ki jo zagotavlja negovanje svoje Svetlobe. Udobna pa ne more biti – ni še možno. Zemljan je še preveč navajen na bolečino in se z izzivi ne zna igrati (prav dolgo). Človek je navajen trpeti.

Energija trpljenja je v umih in srcih ljudi od Jezusovega križanja naprej. Je (klasično) sporočilo Velike noči kaj drugega kot trpljenje? Me v naših cerkvah pozdravljajo lahkotnost, igrivost, odprtost in veselje? Se iz krščanskih relikvij name zlivata smeh in brezpogojna ljubezen Boga? Mi Jezus na križu daje upanje ali me straši? Meni, da kaže pot? Na križ? Zame da je Jezus trpel? Ne vem, ne vem...

V eno samo pravilo na zemlji verjamem in to je svobodna volja. In zatrdno vem, da nikomur nisem rekla, naj trpi zame, nikogar nisem prosila, naj me odreši.

Mojster kot Jezus je (bil), bi gotovo znal odtrpeti moje smrti, če bi to res hotel. Če bi to res bil višji namen. Pa jih ni, ker je meni smrti za to življenje ostala kar lepa mera. Čeprav nisem dosti “grešila” - nasprotno. Večino svoje teme sem preobrazila, spustila in povezala v svojo Svetlobo že v zadnjih življenjih. Ker ne dvomim v veličino Kristusove zavesti, mi v zvezi z Veliko nočjo kot resnica ostanejo samo religiozni zapisi in tuje razlage za človeštvo pomembnih preteklih dogodkov. Opisi Jezusovih korakov žive Ljubezni, ki je po zemlji sejal semena s sporočili:

Ljubezen je pot, resnica in življenje.
Ljubezen ozdravlja in preobraža demone.
Ko boš živel/a Ljubezen, boš delal/, kar delam jaz in še več.

Čistost Jezusove Svetlobe je temo v večini njegovih sodobnikov sprovocirala do mere, da so ga živega pribili na križ. Kasneje so iz tega naredili simbol, ki se ga v naših cerkvah ustraši vsak otrok. Sporočilo je jasno: Ne skušaj najti svoje iskre Boga. Energija križanja opominja na konflikt v človeku in ovira vse, ki skušajo odpreti vrata svojih duš. Simbol mrtveca na križu pravi: V tej cerkvi nas boli, trudimo se in trpimo. Vstopi torej, ki greš mimo, pridi v še malo trpljenja, bolečine in truda. Spusti se na kolena, daj nos pod oltar. In ko se boš natrudil/a in spokoril/a, nam razlagajo slabih dva tisoč let, potem ti bo mogoče uspelo.
?!
Priti v nebesa... !
Desetletja že gledam bolečino po svetu, nebes pa nikjer.

Kaj pa, če v nebesa lahko pridem drugače? Tako, da začnem odlagati navajenost na bolečino in na trpljenje? Da se učim verjeti, da sem dovolj in da je zame vsega dovolj? Da sem v redu, kakršna sem? Tako, da se ukvarjam (samo) s seboj in sproti kot se pojavijo preobražam svoje občutke ločenosti, dvome vase, občutke svoje grešnosti in krivde? Da res začnem živeti resnico, da samo jaz lahko odrešim sebe? Z opuščanjem iluzije, da me preganja lastno zlo, ki je močnejše od mene? Kaj, če v nebesa lahko pridem tako, da naredim, kar je naredil Učitelj? Da vstanem?

Zemlja je že ob koncu prejšnjega tisočletja dosegla raven zavesti, ko je vsakemu človeku v skladu z njegovo svobodno voljo na razpolago status vstajenja. Pomembno se mi zdi, da je to danes skupinska izkušnja, ne posamična in da je proces in ne trenutno doživetje. Kar ne pomeni, da v zgodovini ni bilo drugače.

Vstajenje pomeni dvig vibracije vsega, kar je. Tudi živali in rastlin, mineralov in zemlje. Pomeni dvig vibracije vsega! Pri tem te nihče ne bo dvignil pod oblake ali na vesoljsko ladjo - smisel vstajenja je ostajanje na zemlji! Do stanja vstajenja prideš po opravljenem procesu. Da ljudje smo v posebnih stanjih, kažejo naše drugačno dojemanje življenja in posebna dogajanja in reakcije v fizičnem telesu. Doživljamo nenavadne simptome v telesih, ki jih zdravniki ne morejo olajšati.

Ljudi trga v sklepih in boli v kosteh, preganjajo jih tesnobe, strahovi, depresije. Splošna utrujenost mnogih je presegla kritično mejo, sicer zdravi in v najlepših letih ponoči ne spijo, tresejo se kar tako. Izgubljajo spomin, občasno slabo slišijo, ne čutijo stika z zemljo, težko dihajo in se potijo. Čustveno ranljivi bi jokali brez razloga, bolita jih glava, srce; nagaja prebava, na hitro se zredijo. Lahko so izjemno občutljivi na ljudi, hrup in druge zunanje vplive ali depresivni, ne paše jim več ista hrana. Ljudje izkušamo simptome vibracijske gripe. Spreminjajo se naše celice, meridiani, akupresurne točke, čakre se na nov način povezujejo z novimi stvarmi. Vsak od nas postaja nekdo drug. Zapušča nas kar delamo, mislimo, naše navade. Odhajajo pravila. Umiramo, ko se osvobajamo starih sebe.

Proces vstajenja lahko traja nekaj mesecev ali nekaj let, odvisno od stanja zavesti. Na posameznika vpliva odvisno od mere njegove pripravljenosti soočiti se s svojimi strahovi, voljnosti odpreti se spremembi, vstopiti v novo realnost. Pomagaš si lahko z razumevanjem, da gre za potreben, a minljiv energijski prehod, ki je potrditev tvoje prehojene poti (zame so vsi simptomi bili kompliment). Nič ne delaš narobe! Bodi ljubezniv/a do sebe, prizemljuj se in zavestno dihaj, privošči si počitek. Sproščaj se, zaupaj in sprejemaj, kolikor lahko. Dan lahko začneš z glasno potrditvijo svojim celicam: Izbiram življenje in opuščam navajenost na dramo, na trpljenje!

Do človeka v procesu vstajenja prihajajo informacije o tem, kdo je, jasnita se njegova vloga in povezava z univerzumom. Vedeti začenja, koliko je ura in zakaj je tu. Doživljanje je močno za vsakogar, čeprav mnogi tega ne povedo. Vmes se lahko opomniš, da je trpljenje tvoja izbira, pa tudi preverjaš svoja stališča. Kaj res izbiraš zase? Zakaj počneš stvari, ki jih počneš? Si živa vsak trenutek? Čakaš na božansko posredovanje ali si se pripravljen sam odrešiti? Kdaj si se zadnjikrat smejala sebi? Na kaj si navezan in česa ne spustiš? Res rada živiš?

Ustavljanje dogajanj v telesu in življenju predstavlja odpor in zato našo tako ali drugačno stisko. Upiranje spremembam povzroča več dvoma vase in več strahu, navezanost na dramo, predajanje svoje moči ljudem in situacijam. Opisana stanja niso prijetna, a so primerna. So znak potrebne spremembe, ki je vstajenje planeta in vsega na njem. Za pomoč se obrni na svojo Svetlobo – angeli in vodniki komaj čakajo, da lahko pomagajo. Ali na človeka, ki je že shodil podobne korake. Njihova družba ti bo potrdila, da si več, kot misliš, da si. Več si, kot veš, da si. Kot si kdaj mislil/a, da boš.

Vstajenje 2

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040315110144856