Kje si?
Se mi boš oglasil in pokazal? Ne, dobro, potem pa ne. Pa naj bo spet po tvoje. Daj no, prosim, vsaj znak mi pošlji, vsaj nekaj, da bom razumela, zakaj, zakaj, zakaj,….

Sem kot majhen otrok, ki sprašuje in želi vedeti vse, pa čeprav starši ne znajo vedno razložiti na način, ki bi ga otrok razumel in se sprijaznil z razlago. Želim vedeti zakaj se vse to dogaja. Želim vedeti kaj moram delati, kako moram živeti, kam moram iti, kaj narediti. Vodi me prosim o Bog, po poteh, da bom spoznala, da je zame to prav in nujno potrebno. Pokaži mi, ker povedati mi ne moreš, kaj moram narediti, da bo prav. Namigni mi prosim, na kaj naj čakam in kaj lahko naredim sedaj, ta trenutek. Prišepni mi, kdaj naj delujem in kdaj mirujem.



Tako sem utrujena od sama sebe, od stvari, ki jih počnem, pa ni nobenega učinka. Ali pa morda je, pa spet ga ne vidim in se ga ne zavedam. Ko se takole ustavim v vsakodnevni naglici in si vzamem trenutek, ki je res samo trenutek za razmislek in pogovor s teboj, čeprav ni vedno prijazen in ljubeč, vem, da je to tisto pravo in že imam odgovor na dlani. Vem, ko prisluhnem sebi, svojemu srcu in Bogu, ki je v njem, svojemu sebstvu. Če prisluhnem tudi slišim, seveda takrat, ko se neham pritoževati, spraševati, jeziti. Če govorimo, ne moremo drugega slišati, tudi če je čisto blizu nas ali morda v nas.

Potrebujem oboje: molitev za prošnjo, za pogovor, za želje, za pripovedovanje. Potrebujem pa še nekaj: meditacijo, da dobim odgovor na vsa vprašanja, ki si jih zastavljam, razlage za vsa nezadovoljstva, ki so navzoča, za vse dogodke in situacije, ki se zgodijo, pa mi niso všeč, ker bi želela drugače - po moje. Joj, joj,….

Ko se umirim, vidim tudi sebe, svoje napake, pomanjkljivosti in lastnosti, ki so seveda človeške, vendar jih ne potrebujem v takem obsegu, kot se mi pojavljajo. Ne potrebujem več nezadovoljnega življenja, če vem, da imam možnost govoriti in misliti. Imam možnost povedati in poslušati. Oboje, ne samo eno. Ravnotežje, harmonija, kot narava, saj sem del narave in ne stroj - umetna od človeka narejena stvar. Pripadam naravi in živeti moram po naravnih zakonih vsak dan znova, kot roža cveti vsak dan znova in ne more en dan necveteti, potem pa spet cveteti. Kot je narava v harmoniji mora biti tudi moje telo in duša v harmoniji in dobiti energijo za pogon ter razvoj. Tako za telo potrebuje materialne stvari, kot so hrana, tekočina, obutev, obleka, gibanje in dihanje, tako potrebuje duša svojo hrano in gibanje. Kakor pa telo potrebuje počitek, tako tudi duša, tudi ona, potrebuje počitek in mir, saj takrat se pripravljajo temelji za napredek in razvoj.


Dnevno se moram zavedati in biti budna, dnevno moram moliti in meditirati. Kot se dan zaključi z večerom, moram sama zaključiti z molitvijo in meditacijo. Zjutraj pa je nov dan in spet vse znova, kot se ponavlja narava, ji moram slediti s svojimi dejanji. Samo en dan izostanem, pa se stvari že spremenijo. Zavedam pa se, da se mi to dogaja zato, da vidim, zakaj je to potrebno. Zakaj moram početi stvari redno vsak dan, kot dan pride in odide z nočjo vsak dan. Saj sem del narave, del gibanja, delovanja in ponavljanja do svojega konca. Še več: vsak trenutek moram biti budna, mirna in tiha, če želim vedeti zakaj se stvari dogajajo tako kot se. Vsak trenutek lahko dobim odgovor, ki ga želim slišati ali pa opazim čudež, ki se razgrinja, če se le ne jezim in pritožujem, ampak sem mirna in tiha ter pripravljena na odgovor.