|
||||||
|
|||||||
Bernarda Pavko Prava
Nekateri ljudje čakajo na odrešitev. Sin Njegov naj bi jih odrešil, se spominjajo njihove celice...
Odrešitev morda zato ne deluje, ker ta sin visi na križu in trpi. Kako le nas križani lahko odreši?
Če pa se obrnem na Jezusa, ki je vstal, se mi odprejo druge možnosti...
Vstali Jezus je mogočen v svoji odprtosti in sprejemanju vsega človeškega. Saj ta Mojster je človek bil. Božji in človek obenem. Tako kot ti danes, če izbereš darilo, ki ga je on demonstriral pred dva tisoč leti. Izbereš lahko svoje vstajenje in to brez križanja, kot ga imamo v spominu. Če začneš spuščati navajenost na bolečino...
Za teboj so tvoje smrti in samo ti jih poznaš, tako kot bi se jaz lahko spomnila nekaterih svojih. Ampak izbral si življenje, če tole bereš, in, če ne, to možnost še vedno imaš.
Izigran, utrujen, nemočen ali bolan – izhod vedno je.
Življenje dela zate! Svetloba vedno pomaga!
Ko se odločimo za življenje, ko tiho v sebi ali na glas izberemo pomoč. V imenu Svetlobe izberi povezavo z modrostjo, z rešitvami svojih izzivov, z notranjim mirom in z veseljem, z božansko iskro v sebi.
Samo Da! je potreben. Brezpogojni Da! življenju, in nova vrata se odprejo.
Včasih človek res ne more odplesati, celo stopiti je težko skozi nov izhod - lahko pa se v novo življenje odplazi. Počasi, po vseh štirih, če ne gre drugače, tako pač, kot zmoreš, samo, da dihaš: Da!
Izberi vrnitev na Zemljo in spusti navajenost na bolečino! Vsaj začni jo spuščati, ker navajenost na trpljenje tako ali tako terja proces. Nov dan izberi, nove odnose, nove načine. Nov odnos do sebe ti je na razpolago, nove misli, navade in nova čustva, samo nehaj trpeti. Trpljenje ni način Boga! Veselje te čaka in strast srca je tam, zate. Samo vstani prej, ne čakat. Najprej je potrebna tvoja odločitev, nujen je tvoj prvi korak! Šele potem te univerzum podpre, ne prej. Lastna vrednost, vztrajanje, zaupanje... Terjaj jih zase!
Vsi smo padali in še se bomo spotaknili. Vsi smo bili izdani in prevarani. In, če ne - to kaže, da nisi živela.
Življenje na Zemlji so ločitve, grimase in solze, jeza, blokade in prazni prostori. Tudi osamljenost in naveličanost, pa dvomi, nemoč in krivda. Igre moči in kontrola, navidezni nesmisli in neuspehi določajo naš planet in toliko druge teže in žalosti. Kozmična žalost kot sestra sočutja, ko boli samo vpogled v to, kaj čaka človeka pred tabo.
Ampak življenje na Zemlji so tudi odprtost in nova občutljivost za okolico pa pogum in lastna odpornost – pridelaš in spoznaš jih na dnu oziroma, ko prideš spet na vrh. Drugačno čustvovanje, izpolnjenost in širina, ko staro gre. Jasnost novega pregleda, samo tvoja spoznanja in modrost, pa nova sposobnost prečitati svoj prostor in stopiti v nove prilike. Življenje na Zemlji so igra, petje in ples, zavedanje posebne Prisotnosti v sobi, kjer diha majhen otrok, in res izjemni ljudje, ki jih srečaš, ko vstaneš. Življenje na Zemlji postane tvoje ogledalo, v katerem je Bog. Je prostor za praznovanje sebe, take/ga, kot si.
Življenje na Zemlji je igra širjenja zavesti. Zato je vredno.
Tudi zaradi stranskih učinkov, ki so včasih divje veselje in smeh in občutek, da res je vse možno. Pa neslutena vedrina in najvišja možna strast Svetlobe, ki začne vleči za sabo. Ni ti mar, kam, samo slišiš in čutiš to strast Boga, jo veš in okušaš. Včasih se zdi, da jo vidiš, čeprav mižiš. In dotakneš se jo, posebej, ko človeka zraven sebe pogledaš v oči.
Posledica vstajenja so še redka, a najglobja možna žalost, razočaranje in posebni dvomi, skoraj frustracija, ko ne moreš (ves čas) biti to, kar vedno bolj čutiš in veš, da si. Ko se zaveš strahu pred naslednjim padcem, pa kljub temu stopiš naprej. In doživiš presenečenje, ko sploh ne padeš, ampak stopiš v svojo novo moč. Ko se drugič res znajdeš v novem dnu, ko na dan pridejo ostanki tvojih iluzij, ko se testirajo tvoji novi ideali.
Po vstajenju na dan začnejo prihajati plasti človeškosti, ki so na vrsti. Bolj univerzalne so in ne več osebne in bolijo drugače. Na poti v Enost ugotavljaš, da dualnost kot osnovna koda Zemlje ostaja in bo ostala - vse ostalo se spreminja. Žalost je drugačna, ker jo spremlja vsakič nova jasnost nad umetelnostjo Igre pozabe in se pokaže v krutosti in teži kratkotrajnega obupa. Tako zelo smo navajeni delati po starem, za Novo pa ni navodil ne učiteljev.
Po Novem ne znamo, Staro pa še tistih rezultatov ne daje, ki smo jih navajeni.
Zakaj jaz? Zakaj zdaj? Zakaj takole?
Ja, res močni so nujno odprti in ranljivi, ampak..., koliko časa bo še trajalo?
In..., ne bodite pametni tam na drugi strani, angeli in Mojstri, sem dol pridite, pa da vas vidim...!
Sence so iluzija polarnosti in pomanjkanja Svetlobe. V njihovi družbi vedno pomaga prizemljevanje in dihanje, včasih solze in drugič jih ni, pa enostavno mirovanje, gledanje v zid in (meni zadnje čase) tudi Harry Potter pomaga. In Bog se smehlja, ko sodeluje v izrazih in izkušnjah zemljanov, ki jih še slutil ni in jih sam ne bi mogel doživeti. Kakšna popolnost in smisel Igre pozabe! Naslednji dan si spremenjena spet zunaj in spremeni se okolica. V višji vibraciji veš, da bo nekaj časa mir – do naslednjič.
Jezus nam je na Zemlji postavil ogledalo. Kljub temu, da je nekam dosti trpel, si mislim, da se je dosti smejal, saj velikega duha vedno spremlja humor. Stalno je bil med ljudmi, med katerimi ni delal razlik. Učil je in predajal svoje modrosti. Tudi Mariji Magdaleni. Če se z neobremenjenim pogledom zazreš v Da Vincijevo Zadnjo večerjo, med apostoli na njegovi desni zlahka prepoznaš – žensko.
Kako le je nastal arhetip Marije Magdalene?
Je ta ženska Jezusa delala preveč človeškega?
So moški res lahko (bili) tako ljubosumni, da so iz nje naredili temo? Čarovnico in kurbo?
Kaj, pa če je Marija Magdalena bila Jezusova učenka, apostolka in učiteljica?
Kaj, če je Mojstrica? Je ona na Jezusovi desni strani?
Samo na en način lahko zveš (svojo) resnico. K viru pojdi, ne več poslušat tujih razlag.
Si dovolj radovedna? Si pripravljen prebiti pol ure v družbi Jezusa in Marije Magdalene?
Pokliči najprej Jezusa in ga dihaj. Odpri se in dovoli... Spusti se iz glave dol v trebuh, kjer je tvoja resnica. Vrni se vsa v telo, dovoli si svoje občutke, odpri se Jezusovi prisotnosti..., dihaj. Dihaj zavest Jezusa Kristusa... Odprlo te bo še bolj - nemogoče, da ne - saj dihaš živo Ljubezen.
Čez kakih pet minut pokliči Marijo Magdaleno. Dihaj, odpri se in dovoli... Dovoli si jo začutit. Vedel boš..., spoznal boš resnico, ki je samo v tvojih občutkih. Odgovor ni stvar angelov ali Marije, ampak tvojih občutkov. Je (bila) Marija Magdalena svetloba ali je (bila) tema? Resnica, ki jo dobiš, je za poslušat, resnici lastnih občutkov je za sledit – ne starim programom. Z resnico svojih občutkov se je za družit – če te odpira.
Seveda pa vibracija Mojstrov lahko na dan prikliče tvojo temo, a ne krivi Svetlobe za to!
Tale glavobol ni moj, vem, da ni, slišim reči posameznike. Tema je v moji energiji in vem, da ni moja..., vztrajajo.
?! Je pomembno, čigave so nizke vibracije v tvoji bližini?
Vdihni jih v srce in z blagoslovom izdihni. Zavestno vdihni in izdihni, iz svojega bistva ven, iz Svetlobe, ki si – živi in dihaj. Vstali Jezus diha v tebi zate, za vse in vsakogar v tvoji bližini. Ti to veš in to je dovolj. Ni pomembno, čigava je tema. Če je prišla k tebi, pomeni, da jo ti lahko vdihneš in s tem spremeniš. Temi drugega dodaš svoj blagoslov, vibracijo vseh svojih novih rojstev in svoje zavesti ji daš. Ti to lahko narediš - njen »lastnik« tega še ne zna. Tudi to je vstajenje. In služenje Zemlji. Po tem, ko si se navadila soočati in spuščati svoje strahove, pomeni, iti skozi njih in pobrati darila, ki na drugi strani strahu vedno so. Darila kot večja Svetloba v tebi.
Več let sem dnevno dihala Kristusovo zavest, ko me je pred enim božičem med dihanjem začelo mraziti. Iz moje notranjosti, iz telesa ven je začel po delih hodit mraz. Iz različnih organov se je dvigal po telesu, šel ven iz vratu, se mi še malo sprehodil po ramenih in šel. Pa še in še. Zapuščala me je moja tema. Če ne bi imela izkušenj z dihanjem Boga, če mu ne bi tako zaupala (vsaj, ko diham, če že ne ves čas), bi se ustrašila. Tako pa sem vedela, da se mi v dihanju Kristusove zavesti ne more zgoditi nič, kar ne bi bilo najboljše zame. Jasno mi je bilo samo, da je mraz stvar moje preteklosti in da je to, čemur rečemo - slabo. Dihala sem naprej in še danes ne vem in tudi zanima me ne, kaj je tako milostno odšlo.
Živa Ljubezen je (bila) z mano, ona ve in meni je (bilo) tako prav.
Ko vstaneš, veš, da stvari niso to, kar so videti, in to, da nikoli nisi sam.
Neguješ in skrbiš za svojo božanskost, ki ni oče ali mama, ampak majhen otrok. V sredini vsake molekule je, njena ljubezen je v vsakem delčku biologije, povsod.
Bog je, kjer so ljudje – ne, kjer so zgradbe.
Ni ločen od tega, kar človek misli o njem, ni ga mogoče določiti ne vtakniti v pravila niti v eno dedno linijo.
Bog v tebi enostavno je in deluje oziroma čaka, da ga končno povabiš v svojo družbo.
Bog želi biti uporabljen.
In res je, da nam druženje z Bogom v sebi otežujejo močne stvari – zaobljube bogu iz prejšnjih življenj.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040325111405986
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
