Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040325112323714

Vstajenje 5 sreda, 31. marec 2004 @ 05:23 CEST Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava Najmočnejše stvari, ki jih prenašamo iz življenja v življenje so bogu dane zaobljube. Saj zaobljuba je bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh (piše v slovarju). Kdorkoli ima danes res rad Svetlobo, se je z bogom družil že dosti življenj. To se mu pozna na očitne, a manj zavedne načine, saj nanj vplivajo zaobljube, da bo sam, skromen, če že ne ubožen, osredotočen na nič drugega kot na boga. Brez prijateljev, družine, brez denarja. In seveda brez spolnih odnosov. »Obljubljam, da ne bom nikoli imel ženske, samo nate se bom osredotočal. Zavezujem se celibatu«. Kako se tvoje celice odzivajo na to? In kaj ima s tem krivda? Če ne prej, te zaobljube zaživijo, ko se človeške celice ustrezno odločitvi lastnika biologije začnejo spominjati preteklosti. Ko se odzoveš Gabrielovi trobenti, ko si res pripravljen najti Boga. (V mojem življenju se je to zgodilo pred trinajstimi leti prav drastično in leta nisem vedela, za kaj gre). Vklopijo se programi redovništva, šamanizma, svečeništva, zdravilstva. In obenem spomini na izdanost, strah, zasmehovanje, preganjanje in mučenje. Tudi zato se mnogi vrtijo v krogu in ne izbirajo prehoda na naslednjo raven svoje zavesti. Svoje Svetlobe se bojijo, svoje prave moči. Ko boš začutila, da bi to rada naredila, lahko glasno rečeš svoji biologiji: »Vse celice opuščamo vse obljube bogu iz tega in prejšnjih življenj. Vredne smo obilja, ljubezni, bratstva in sestrstva, vredne smo novega začetka. Vredne smo izpolnjenosti, veselja in strasti pri prepoznavanju novih načinov, ki nas bodo pripeljali v odnos z najvišjim in najboljšim bogom za nas«. Dihaj in opazuj svoje občutke. Opuščanje teh zaobljub je proces, ki ti bo olajšal življenje in vstajenje. Ljubezniv bodi do spremljajočih čustev in opazuj rojevanje novega življenja v sebi in okrog sebe. Lahko se celo zavežeš novim stvarem: »Pripravljen sem častiti, sprejeti in negovati Svetlobo v sebi in dovoliti, da se izrazi skozi mene. Voljan sem občutiti Svetlobo v vsakem dihu. Častim in spoštujem svoje prednike in vso svojo preteklost, vsa svoja dejanja. Častim, kar sem bil (svojo temo in svetlobo) in spoštujem, kar sem zdaj. Pripravljena sem biti svoja resnica ves čas in ustvariti obilje zase. Odprta sem za praznovanje življenja. Opuščam pravila o tem, kaj je prav obleči, govoriti, kako delovati, v kaj verjeti in kaj jesti. Spuščam pravila, ker ne hranijo moje Svetlobe in ni razloga, da bi določila nova. Dovolim, da me vodijo deli Svetlobe, ki Jaz sem”. Na svoj način in s svojimi besedami se lahko zaobljubiš poiskanju in združitvi vstalih delov sebe. Svoji lastni vrednosti in ljubezenskemu odnosu, če ga želiš. Izbereš lahko partnerja, ki je tudi razvil lastno vrednost, ki je tudi našel izgubljene dele sebe in jih združil. V vsej primernosti se iz Svetlobe, ki si, lahko zavežeš obilju, ljubezni, strasti srca, veselju in sočutju. Izbereš svojo božanskost in ljubezen do sebe. To zagotovi premik iz Stare Svetlobe v Novo. Potreben je samo namen, ki ni prošnja, ampak terjatev svoje božanskosti. Na ta način se nikamor ne vračaš, ampak ustvarjaš nekaj novega. Tudi tako vstaneš. Seveda je možno, da te je tvoja Svetloba popeljala v vstajenje sama. Meni se je to zgodilo na romanju po Egiptu, Jordaniji in Izraelu. Samo na malo daljši izlet sem šla in to po zanimivem naključju, tako sem verjela, z večjim številom srebrnomašnikov. Tam je pri večih mašah (iz ne vem kakšnega navdiha) iz mene prišlo: Živela bi rada svojo dušo! In pošteno me je rukalo, medtem ko so se mi solze milosti mešale s smrkljem... Saj nisem vedela, na kakšen tir sem se s tem premaknila, sanjalo se mi ni, kakšno prihodnost sem s tem določila. Večer pred odhodom iz Jeruzalema domov sem zbolela in bila po vrnitvi domov najbolj nesrečen človek. Tri dni sem ležala v največji možni praznini in se rahlo tresla. Pojma nisem imela, za kaj gre, a se na zdravila še spomnila nisem. Komaj sem dihala, počutila sem se kot bolna žival. Kasneje sem dojela, da so umirali moji mentalni vzorci in načini čustvovanja, celice so doživljale vibracijski premik. Potem sem slaba dva meseca sicer delala, a životarila, na vrtu staršev je sneg podrl hruško in v njihovi hiši so kuhinjski elementi z ene stene padli na tla. Za tem se dobila potrditev, da imam raka. Tako sem jaz stopila v proces vstajenja ob koncu zime leta 99, tako sem se jaz začela učiti Novega. Od takrat se je zavest Zemlje zelo razširila in tvoja vibracija močno povišala, nemogoče, da ne. Ljudje smo v petih letih shodili spremembe, ki smo se jim prej življenja upirali. Na planet se zliva Nova Svetloba in ljudje jo dihamo - pomeni, da nihče ni izvzet. Toliko Zemlje je že vstalo, da je čas za duhovno svobodo. Za razumevanje, da Bog je ljubezen, sočutje, ustvarjanje, globoko in resnično razumevanje vseh stvari. Padajoči zidovi kažejo, da je čas za spremembo. Skratka: Tebi bo lažje; boš že dojela, kdaj Gabriel tebe kliče v vstajenje. Res je samo, da izpolnjenosti v življenju ne more biti, če klic prepoznamo, a ne odgovorimo nanj. V eni ali drugi izbiri naj bi ti pomagale še naslednje vrstice. Vstali človek je drugačen. Ni boljši, samo njegovo življenje je drugačno in počuti se drugače. Znaki povišane vibracije so različni. Čutiti začneš bitja okrog sebe, posebej ponoči. Zavedati se začneš Zemlje in zemlje in z njima zlahka vzpostaviš kvalitetnejši odnos. Jesti začneš dosti manj, kar ne vpliva na tvojo energijo. Ponoči se zbujaš, lahko tudi večkrat; noč postane dragocen prostor učenja o svoji Svetlobi. Vse spremembe so res pozitivne in vmes so obdobja prilagajanja. Vstalemu pomagajo modrost in razumevanje in sočutje. Zavestno dihanje vsega, kar meni, da bi mu lahko pomagalo in Bog vedno pomaga. In akcija, saj moč človeka je v neodprtih vratih. Ko vstaneš, se delo šele začne... Še enkrat: Spoštujmo in častimo svojo religiozno preteklost. Kaj praviš – je možno, da si pri ustanavljanju Cerkve, kakršna je, sodeloval prav ti? Zase vem, da sem in to me (je) bolj bremeni(lo) kot odpira(lo). Moji občasni dvom, strah in žalost (minulih let) so (bili) precejšnji, ampak možno jih je (bilo) enostavno predihat. Kljub temu na dan prihajajo različni spomini... Če sem vreden, mi daj obilje, bog, smo govorili in igrali igro s še več trpljenja in še manj vere v oltar in vase. Igrali smo se s seboj, z ljudmi in s svojim zdravjem. Pozdravi me, bog, pomagaj mi ozdraveti, smo rekle. In se naprej oklepale osamljenosti, skromnosti in bolečine. Na poti do zdajšnjega stanja zavesti smo prevpraševali sebe in svojo vrednost, svoje potovanje, svojega boga. Garali smo, saj je Cerkev rekla, da nismo vredni, da smo grešni. Da je pred nami sodba in mogoče mi bo uspelo, lahko pa, da ne. Obvladovali so nas strah, trpljenje in še več trpljenja. Določala in omejevala nas je globoko vsajena koda, da je k bogu mogoče samo po kolenih in s sklonjeno glavo. Do tu, kjer smo, nas je pripeljal tak odnos do boga, in to je mogoče sprejeti in spoštovati. Samo, mimo je doba ovc in pastirja, otrok in očeta. Čas je za partnerstvo z Bogom in za ustrezno spremembo. Za nič mi ni treba trpeti! Polnost veselja lahko razumem brez izkušnje bolečine!! Ni treba, da boli. Moj Bog bi rad, da se veselim in da praznujem! Ne podpira me več čakanje in prepuščanje, ampak aktiven odnos do sebe in življenja, skupaj s partnerjem, ki ima širši pregled od mene. Ne se predat Bogu, da bi se lahko zgodila njegova volja. Zavezanost ni predaja! Zavezanost je prevzem odgovornosti za svoje življenje in shodi, ko vzameš vajeti v svoje roke, skupaj s partnerjem, ki je Bog, ki je brezpogojna svetloba. Če boš ti izbral spustiti in s tem očistiti svojo karmo, ustvarjati svoj dan skupaj s Svetlobo in živeti lastno vrednost, ti bo Bog zagotovil za prehod potreben mir, samo druži se z njim. In seveda te sliši, če mu rečeš Narava, Vir ali Zlata svetloba. Bog kot partner te bo vodil v naključjih, ti ponujal odgovore in rešitve in ti pomagal v obnovljeno biologijo, saj želi, da ostaneš na Zemlji. Pomagal ti bo dojeti, kdo res si, spoznavati vrednost opravljenih preobrazb in razumevati, zakaj si tu. Ko vstaneš, koristi, če opustiš pričakovanja, prej in potem pa, da Boga ne omejuješ. Da se dnevno pogovarjaš z njim, pomeni, da mu (če se da glasno) govoriš in ga tudi poslušaš. Jeze, skrbi in strahu je po vstajenju manj, zavedanja, vpogledov in občutkov več. Ljudi in Zemljo dojemaš drugače, bolj kot kdaj je primerno druženje s posamezniki, ki te podpirajo. Pa aktiviranje stvarnika v sebi in odločitev, da najprej ustvariš najvišje in najboljše zase. To ni egoizem, je izraz tvoje nove zavesti. Pomembno je, da ostaneš v bližini ljudi, se povezuješ z njimi in jih častiš, saj ko se eden dvigne, se dvignemo vsi. In spomni se, da Svetlobo držiš, ko se zavedaš misli, ki ustvarjajo tvojo realnost. Druženje z Bogom ti najvišje vibracije prinaša prav v naročje. Kolikokrat na teden in kako dolgo se pogovarjaš s svojo božanskostjo? Kako hitro te ta pripravljenost mine? Vse navedeno viša vibracijo planeta in ustvarja pogoje za prihod večjega števila otrok višjih vibracij. Ti na Zemljo prihajajo zato, da nam bodo pomagali v še višjo zavest. Več kot nas bo vstalo – lažje bo tem otrokom z nami in nam z njimi. Še nekaj let nazaj so mi fokus pomagali vzdrževati spremljanje sanj, opazovanje naključij in na podbojih nalepljeni listki z višjimi angelskimi resnicami. Danes si upam spreminjati se, medtem ko se še vedno učim dosti stvari. Učim se praznovati novo sebe. Stalno poslušati srce in si zaupati še bolj. Dovoliti sebi in drugim izkušnje, ki jim rečemo napake. Vsak dih slediti svojemu veselju in strasti. Negovati svojo živost in ravnotežje v svoji energiji, saj pritegujem podobne vibracije. Za hvaležnost in ponižnost poskrbi moja lastna Svetloba - ko previsoko dvignem nos. In moj ego se dobro drži in jaz ga dovolim, saj brez njega Boga v meni ni. Samo trenutek delim s teboj, mi šepeta, čakal sem te. K tebi pridem, ko opustiš vsako krivdo, ko si odpustiš, ko potrdiš mene v sebi. Samo občutek sem in to me hrani. Lepo mi je čutit, da si tu, zame. Tvoje bistvo sem, v tvojem dihu. Nič več ti ni treba razumeti, se nič več učiti. Kot tvoje bistvo ti prinašam razumevanja…, ne razumevanja uma, ampak vsega bitja. K tebi pridem, ko si pipravljena v trenutku in prebujena v vdihu. Ampak ne iz pričakovanega prostora, ampak iz nove izkušnje in iz nove vibracije prihajam. Ne išči me v starih prostorih, samo v trenutku me boš našla… Duša me prosi, naj jo čutim. Božanski um stopa na mesto človeškega uma, inteligenca je v mojem srcu, v duši, v mojem bistvu. To ni nič, kar bi lahko vedela z možgani. Za novo vrsto inteligence, vedenja, razumevanja in modrosti gre. Na meni je, da občutim sebe, okolico in Svaho. Moja odgovornost je odpiranje Svetlobi višjega hrama, ki je v vsakem vdihu višja Svetloba. Vse, kar lahko storim, je, da ne uhajam iz telesa, da izbiram naslednji korak duše in odpiram občutke! Predvsem občutenje sebe je največ, kar lahko naredim zase. To ni možno s študijem, ampak z odpiranjem, z opuščanjem, z življenjem v trenutku, v dihanju. Samo življenje v trenutku je in iz njega me potegne misel. Z mislijo nazaj ali naprej mi uidejo moja polnost, veselje in brezpogojni Da! življenju. Vstopim v prav in narobe in opazujem, kako dobro/slabo mi gre. Pred vsako spremembo mi pomaga vsaj malo akcije, majhen premik, samo da začnem. Prav tako, z majhnim, se je začelo tole pisanje. In bilo me je strah, prej in vmes. Vem, da si s temi vrsticami kreiram izzive, v katerih bom shodila vsako napisano resnico oziroma njeno naslednjo raven. Pa kaj, ko moji občutki pravijo, da letošnja pomlad je pripravljena in da (mi) zemlja Zemlje daje varnost. Da tvoje in moje stare ideje odhajajo, da naše energijsko polje spreminja obliko, da Svetloba sega k njemu in k njej. Vrata se odpirajo, srce se širi, planet je vznemirjen. Čeprav spremembe ogrožajo vse, ki se oklepajo kontrole, se lahko, enako kot ti, odprem izpolnitvi te Velike noči. Pripada nama ne zato, ker bi življenja trpela, molila in nič grešila. Izpolnitev vstajenja pripada vsemu na Zemlji. Samo zato, ker danes tu je. Komentarji (5) www.pozitivke.net