Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040322151824264

Vstajenje 3 sobota, 27. marec 2004 @ 06:55 CET Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava Pot v vstajenje je pot do Boga in je izrazito osebno in globoko iskanje. Z veliko začetnico napisan Bog je tisti najbolj ljubezniv in dobrohoten bog, ki ne postavlja nobenih pogojev. Ki vsevprek dovoljuje in sprejema in s svojo milostjo in blagoslovi spremlja vse naše korake. Enako odprto in z nasmehom nas gleda, ko smo veseli, vzhičeni in navdihnjeni ali ko jočemo, smo razočarani in obupani. Bog je z nami, ko dajemo, se odprti smehljamo, delamo in hitimo ali ko zaprti obstanemo v svojem »prav«, smo v vlogi žrtve ali nad drugimi uveljavljamo (kakršnokoli) moč (že mislimo, da imamo). Blagoslavlja nas, ko smo v svojih viških ali ko se vlečemo po dnu, ko doživljamo svojo Svetlobo ali svoje sence, ko mlaskamo v okusu svoje božanskosti ali vztrajamo v svojih zelo človeških vlogah. Bog je z nami ves čas enostavno zato, ker biva (ali spi) v vsakem od nas. Bog je v meni tako kot v tebi, tako kot je v njem in v njej, tako kot je v vsaki živi ali na videz mrtvi stvari. Kako deluje na oltar postavljen bog, ne vemo vsi najbolj jasno, pa kljub temu deluje skozi nas in nas določa. Bog se oglaša iz naših celic, iz DNK ven, vodi nas, govori in misli. Šest tisoč let religiozne preteklosti vpliva na vsakega zemljana! Bog stare svetlobe deluje tako v človeku, ki za boga ne želi slišati, v tistem, ki ga časti kot Alaha, Izis, Budo ali Erosa, v ljudeh, ki ga imenujejo Vir, Vse Kar Je ali Kozmična inteligenca. Bog preteklosti je v ranah in brazgotinah duš ljudi. Oglaša se v vernikih in ateistih, hedonistih in asketih. Kaj, če bi ga pozdravili? Si za preobrazbo in potrditev – ne skrivanje - svojega boga do mere, da Svetlobo priznaš v sebi in v okolici? V vsakem človeku? Si se voljna svoji Svetlobi zavezat? Vsaka kontrola in vplivanje v imenu boga, ki zna biti hud, ki kontrolira in posreduje (bog z malo začetnico), otežujeta in ustavljata proces človekovega iskanja Boga. Človek ali organizacija, ki manipulira, seje strah in kritizira drugačne od sebe, otežujeta in ustavljata širjenje svoje zavesti, zavesti ljudi in planeta. Obenem ponujata možnost preseganja sebe, če človek zase izbere novo smer, korak svoje duše. Primerno je tako, tak je čas. Vsi ves čas delamo največ, kar lahko - tudi božji služabniki. Kljub temu me v predvelikonočnih dneh trpljenja in bolečine, križanja, potencialne odrešitve in vstajenja obletavajo misli: Le katere in čigave energije ljubemu papežu otežujejo zaslužen prehod na drugo stran? Le kdo nas prepričuje, da papež, znan bo svoji nekdanji širini in odprtosti, danes sam piše svoje govore? Komu in kakšnim namenom papež koristi tak, kakršen je? Pa njegova okolica dela največ, kar zna. Če bi jaz znala biti višja in boljša, bi to prav rada bila, tudi v tehle besedah. Tako pa vsak trenutek sem največ, kar znam biti in mislim si, da to velja za vsakega človeka. Vsak od nas občasno pozabi, da svobodno voljo ima in da to voljo, ki ji lahko rečemo svobodna izbira, imajo tudi drugi. Zakaj torej vplivamo na druge, če nas tega posebej ne prosijo? Niso obvezne šole dovolj? Moja svobodna izbira je ventil, ki me vskladi z mislimi, ki jim dovolim ostati v meni, odpre ali zapre. Ustrezno svoji izrečeni ali napisani besedi se boljše ali slabše počutim. Vsako moje dejanje ima zame različne posledice. Nista krivi moja usoda ne karma in ljudje okrog mene niso majhni ne zlobni, samo posledice svojih dejanj doživljam. Samo izkušnje nabiram. Samo svojo Svetlobo in ostanke senc spoznavam. Spoznavam darilo svoje svobodne izbire in se ga učim uporabljati. Darilo, s katerim spreminjam svojo realnost. Če mi stanje, v katerem sem, ni všeč, ga namreč v skladu s svobodno izbiro lahko spremenim. Podpira pa me, da ostajam zvesta sebi, svoji Svetlobi. Odprem se lahko drugim mislim, rečem lepše besede, dvignem se lahko, ne občepim v vlogi žrtve, objamem lahko, namesto da odrinem. In ustrezno se spremeni moja realnost. Povežem lahko, ne odrežem, poslušam za spremembo, ne (samo) predavam. Ni ga človeka, ki bi mu spremembe, v katerih smo, bile lahke. Proces vstajenja je težek za posameznike, za skupine in organizacije, posebej za tiste, ki so v preteklosti prišli do določenega vpliva, do večje moči. Cerkev ima veliko moč in temu ustrezno odgovornost, saj ima opraviti z dušami ljudi. Kaj pa zdaj, ko se vedno več ljudi povezuje s svojo Svetlobo in sprejema odgovornost za svoj dan? Deli te moči seveda tudi podpirajo in pomagajo, večina pa okolico skuša držati v nemoči, dvomih in strahu pred novim. V prepričanju, da vedo bolje in več, vplivajo, usmerjajo, tudi žugajo. Pa res vedo več in bolje? Svoje stare navade vzdržujejo in svarijo pred novim. Tudi pred novo Svetlobo, tudi pred Bogom. Ker jih je strah (neizogibne spremembe). Cerkev ni slaba ne kriva – le preživeta. In močno jo določa še nekaj. V cerkvah dnevno kličejo boga! Ko boga ali Boga pokličeš, ta (tako kot vsaka poklicana energija) k tebi pride. Takoj! Potem ga hočeš ali nočeš vdihneš in tako vneseš v svoje energijsko polje. In v tvoji energiji potem deluje. Navadno tako, da k površini prinese vse, kar je manj od njega. Na dan prihajajo človeškost, pojavljajo se sence ljudi, tudi do zdaj zaščitenih posameznikov. To je v večini primerov nezavedni razlog, da ljudje Boga ne kličejo. Trpijo in prenašajo svoj križ, tudi jamrajo in obtožujejo, izogibajo se, prenarejajo in zanikajo resnično stanje. Z Bogom se ne družijo (zavestno), ker slutijo, da bi jim to prineslo spremembo. Za spremembo je potrebna energija in res je še, da mnogo ljudi danes nima za premik potrebne energije. Nekdo, ki se sam ne premika, pa ti te energije ne more dati. Miruj torej, če ti tako ustreza, samo ne krivi drugih za svoje stanje. Bog, bog in sence kažejo, da smo vsi ljudje enaki. Lezbijke, geji in ločenke, dekleta, ki so splavila in otroci brez očetov – vsi so enaki profesorjem, igralcem in privatnikom. Zasvojenci, nasilneži, reveži in prostitutki postajajo vsak dan bolj enaki zdravnikom, tujim investitorjem, poslancem in župnikom in tebi in meni. Enost nam zagotavlja proces vstajenja. Vsem nam so namreč skupni strahovi pred novim, neznanim, pred praznim korakom. Ene je ne glede na to, kar govorijo, strah Boga in druge hudiča, vse nas pa strahovi ločujejo od sebe. Svetloba in tema sta v vsakem od nas in vsak njun pojav je prilika. Zakaj se ne bi soočili in spoprijateljili z njima (še bolj)? Zakaj ne bi sprejeli odgovornost za vse dele sebe, nehali kriviti okolico in začeli sprejemati drugačnost? Kaj, če bi pogledali, kako je mogoče odpreti druga vrata, rešiti izziv drugače, se odpreti Novemu? Saj, Staro nas je pripeljalo do sem, in hvala, ampak zdaj je čas za Novo! Samo novi načini res zagotavljajo spremembe, za katere smo prosili desetletja. Čas je za nov odnos do sebe in s tem do drugih. Čas je za opuščanje bolečine in trpljenja in s tem za novega boga. Čas je za preseganje svojih omejitev in za pesem svoje duše. Čas je, da vstanemo. In, ja, vsi smo včasih osamljeni in bi se radi naslonili – a na kaj, ko se vse na Zemlji gunca? Moj Bog mi pravi, da nam vsem gre dobro. Da zaradi pozabe, ki je koda Zemlje, ne vidimo prave slike. Da Iluzija še vedno obstaja, čeprav se vedno bolj odpiramo Resnici. Da nas spoštujejo in častijo vse energijske oblike, na katere smo do zdaj projicirali svojo Svetlobo. Svojo Svetlobo, delčke Boga, ki vsak od nas je, smo pripisali različnim bogovom, vodnikom in angelom, kohanom, elohimom, mojstrom in drugim bitjem Svetlobe. Ker Svetlobe nismo znali prevajati, nositi in izražati sami. Ker nas nihče ni tega učil. Vsi smo pač delali in delamo to, kar najbolj znamo. Kar smo navajeni. In ljudje smo tako zelo navajeni oddati svojo Svetlobo, ki je edina prava moč. Pripisali smo jo še nezemljanom, nekaterim gurujem in avatarjem, dajemo jo Lemuriji, Atlantidi, kristalom in drugim ljudem. Samo sebi nismo pripisali Svetlobe, ki vsak od nas je. Moj Bog pravi, da je čas, da predano moč vzamemo nazaj. Naj shodimo Svetlobo, ki smo. Vsak sam in (samo) zase. In vibrirala sem vsa in jokala, ko mi je Svetloba pred petimi leti to prvikrat rekla. Dva dni za tem, ko sem dobila potrditev raka v sebi. Ne daj moči raku in nasloni se nase, so rekli angeli skozi Thomasa Kellerja. Poveži se z Jezusom, Sai Babo in Mamo Meero v sebi. Vsi ti in še drugi so v tebi in čas je, da zaživijo. To je dar bolezni in to te bo ozdravilo... Presenečena sem se drla, ne jokala, tako grozno se je slišalo. Težko, enostavno neizvedljivo. Jaz pa bog? Baba, Mama in Jogananda kot jaz? Ne tega! Samo ne tega! Ampak moje celice so vedele, v skoraj glasnem tresenju so prepoznale resnico v nasvetu... Potem sem nekako odmotovilila in odspotikala nekaj novih korakov – redno sem začela dihati angele. Kmalu sem po tri ure in več na dan zavestno dihala Boga. Vmes sem bila človek, kot še ne. Zaznamovana in nekako v sebi (iz)ločena sem se jezila na boga in na Boga. Čutila sem se kriva, ker nisem mogla živeti predstav o sebi. Vmes sem bila v praznini, ki je drugačna od temne noči duše - nisem bila več to, kar sem bila navajena biti, kaj bi rada postalo, se mi pa sanjalo ni. Vmes sem se počutila izdano, vzvišena sem bila in odmaknjena. Bila sem obupana, ker nisem znala živeti višjih angelskih resnic oz. te niso dale pričakovanih rezultatov. Angelske obljube o nebesih na Zemlji so se mi odmaknile vsakič, ko sem verjela, da vem, kaj to pomeni. Vmes sem se čudila, kako da boli, če te okolica ne razume. Ugotavljala, da sem utrujena od svojih in tujih iluzij. Čudila sem se sama sebi: Pa kaj se sploh grem? In kako, da vztrajam? Vmes sem bila presenečena ob spoznanjih, da ne želim živeti. Nisem se tega zavedala. Soočala sem se s tem, da bolj ko vem Boga - raje bi šla Domov. Potem sem dojela, da v vsakem zavestnem dihu Svetlobe - Dom prihaja k meni. Da to obljubljena Nebesa so. Moj Bog pravi, da to je vstajenje. Da eno od daril vstajenja je varen prostor. Brezpogojni občutek varnega prostora, v katerem ti tema nič (več) ne more. Da občasni strahovi so odraz spominov na (religiozno) preteklost, ki prihajajo na dan v sanjah in občutkih. Da se zgodovina ne ponavlja – spremenili smo že njen potek. Naprej bo živela v življenjih ljudi, ki vanjo verjamejo. Da vstale ljudi tokrat ne bodo zasmehovali, klevetali in obkladali z imeni in še manj mučili in preganjali. Da bosta moč in kontrola samo malo skakali, ker vesta, da izgubljata svoj položaj. Tako kot skače vsak od nas, ko umirajo njegova stara prepričanja, čustvovanja in navade. Ko odhaja vse, kar v resnici nikoli nismo imeli. Moj Bog pravi, da moč je iluzija, le da nekateri tega še ne želijo živeti, čeprav to vedo. Vsi smo torej v istem položaju, občasno nas je strah in svobodno voljo imamo. Poleg tega so nam skupni (občasni) dvomi vase, če to priznamo ali ne. Pa občutki greha in krivde. In čakanje... Toliko ljudi čaka. Mnogi čakajo, da se bo nekaj zgodilo. Medtem ko poslušajo napovedi o koncu sveta, ki se že nekaj let pomikajo v prihodnost, čakajo, da jim bo pomagalo nekaj od zunaj. Vendar se je Svetloba že raztegnila v mnogih fizičnih telesih, Bog je marsikje shodil, v sebi ga terjajo, prepoznavajo in potrjujejo ljudje na vseh delih sveta. Konca sveta oziroma Zemlje ni in ga ne bo. Samo Zemlja vstaja. Vstajenje 4 Komentarji (5) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog