Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040318214128888

Zgodba o sliki torek, 23. marec 2004 @ 06:41 CET Uporabnik: Tatjana Malec Bila sem na obisku. Na stenah so visele slike, ki jih je naslikala moja teta. Sliko \"Tihožitje\", ki spada med posmrtno življenjsko umetniško zapuščino moje tete, je prikril podolgovat masten madež, ki je kakor velika posušena solza zdrsel po steklu in se ob robu slike zgostil v večjo packo, ki je kazala na premalo razvit čut etične odgovornosti za tetino umetniško dediščino. Slika se je pod steklom ohranila v vsej hermetičnosti nepoškodovano. Vendar le nekaj kapelj vode bi bilo dovolj, dai bi omehčalo trdoto nedeljskega dremeža. Kaplja vode v mojih očeh mi je omehčala roko. Prijela sem za krpo in obrisala madež. Slika je zasijala v sveži luči in jabolka na sliki so bila spet takšna, kot da jim je nekdo podaril vid, barvo in okus. Moje tkivo je prepredeno s pomenskimi navezami in spomini na teto. Zato sem hotela neopazno obrisati njeno sliko. Slika je v novem sijaju ponovno ustvarila podobe dovršenosti in svežine, kakor bi ravnokar prišla izpod čopiča iz tetinih rok. Razlikovala se je le v načinu bivanja. Moje tete ni več. Slika pa ne more črpati več veselja iz nepovratne preteklosti. Odtekanje časa drhti kakor razpenjena svetloba, kot sanjska vizija, kakor tetin privid iz prihodnosti. Kakor na razviharjenem morju sem obstala pred sliko. V rokah se mi je zasvetil zlat ključ. V smislu notranjih duševnih vzgibov sem motrila sliko, njene barve in tetin duh, ki je še obstajal v nedrju njene lepote. Slika je vase sprejela ves dušni svet, stkana je iz čudovitih niti spraševanja duše, ki zasijejo v temno brezno v postopnem brisanju teme, ki jo skušajo odpraviti in razveljaviti. Težko je utemeljiti potrošniško religijo in bližnjice, kjer bi se lahko popolnoma izsušil tetih duh, ki je tako brezosebno sprejet med tisto drugačnost, ki je bila njej tuja. Njene slike pa še vedno čutijo potrebo, da bi se vračale v okolje, kjer obstaja čutilna zmožnost zanje. Moje estetsko doživetje je bilo neizmerno. Mislila sem si kako malo se hoče za spoštovanje, ki ga zahtevajo čuti, ki so povezovali tetino oko, srce in roko. Kandinski je precej naivno verjel, da bodo zaradi kompozicije barv cenili njegove slike. Njegovim slikam daje vrednost cena. So toliko vredne, kolikor se denarno ocenijo. Pri tetinih slikah pa imamo opraviti z utelesenimi tišinami tihožitja, ki so me tiho razumela in vedo, da je v meni nastala duhovna nevihta zaradi tiste packe. Vse druge packe so popolnoma nepomembne. Vendar tista packa ni imela prav nobene utemeljitve, da si je izbrala prostor prav na najbolj občutljivem območju tetinega srca. Komentarji (3) www.pozitivke.net