Hodim po poti življenja, ki je včasih vijugasta, včasih ravna, včasih pelje navzgor, včasih navzdol, včasih je makadamska, včasih gozdna, včasih asfaltirana, včasih temna ponoči, včasih obsijana s soncem…..

Hodim vsak dan in včasih se veselim, ko gledam drevesa, ptice, naravo. Prijetno toplo mi je, ko me greje sonce, lahko se spočijem v senci, pijem tekočo vodo iz žuborečega studenca in mi je lepo. Včasih pa je noč, je tema, pot se strmo vzpenja, pohajajo mi moči, pa se ne morem ustaviti in spočiti, ker me nekaj žene naprej. Včasih je pot boleča, polna strahot in žalosti, pa grem vseeno naprej, saj vem, da bom prišla enkrat do konca, samo iti je potrebno. Ko se spotaknem in padem, ležim v krvi, blatu, žalosti in namišljeni bolečini - zaslišim:
»Vstani in pojdi naprej, saj te varujem. Dam ti moč, da greš naprej, ti moraš samo vstati in iti. Nič se ti ne bo hudega zgodilo, ker ti osvetljujem temno pot, pot imaš razsvetljeno, nič se ti ni treba več bati. Vedno te bom varoval, da boš na poti imela le toliko ovir, kolikor jih boš zmogla premagati in kolikor je potrebno, da boš zagledala stvari, ki jih moraš videti.«



Kaj?
Kdo mi to govori? A to meni kdo govori? Zakaj mi govori? A je to res?

In ležim v krvi, bolečinah, trpljenju – zraven pa analiziram kdo, komu in zakaj, še dolgo časa. Ko je dovolj hudo, ko se mi zdi, da pa zdaj res ne morem več, da bom kar umrla, dobim moč in vstanem. Oooooooo, kaj nisem še umrla? A sem res to zmogla, sama? Dobra sem, to pa je nekaj.

In vstanem, stojim in razmišljam, kako sem živa, kako to, da nisem kar umrla, kako sem vredu, da sem to zmogla, kako sem – sposobna. Stojim in razmišljam o sebi, sem zadovoljna sama s seboj in sploh sem vredu.

Pa še preden stopim tri korake naprej, mi na glavo pade drevo, katero me skoraj ubije, zopet padem in zopet se čudim, da sem še vedno živa. Še vedno in spet v bolečinah, trpljenju in na tleh. Še nekajkrat se mi to zgodi, leta pa minevajo in minevajo.

Ozrem se nazaj, da sem še vedno skoraj na začetku poti, da sem naredila le nekaj korakov, a vsakič, ko sem se premikala sem imela neko nepoznano moč. Le od kod? Le kdo je bil tisti, ko mi je govoril, me spodbujal? Spet sem se spomnila, da je bil. Bolj ko sem razmišljala, več sem imela moči, da sem se pobrala in počasi postavila na svoje noge in naredila kakšen korak. Ja, vem kdo je bil. On. Ko ga nisem poslušala, ko sem mislila, da sem vredu, da zmorem sama, da imam dovolj moči, da premikam noge, da imam dovolj moči, da si želim živeti, da je vse od mene odvisno – sem padla in ležala v bolečini.

Sedaj vem, da sem se vsakič pobrala z neko višjo pomočjo, ki je bila neodvisna od mojega razuma in mi tudi nedosegljiva v svoji razsežnosti. Ne bom več trpela. Ne bom več sama. Ne bom več razmišljala, ker ne razumem te inteligence. Ni mi treba več sama hoditi po temi in po neznanih strahotnih poteh, če imam lahko pomoč, Svetlobo, Ljubezen – lahko izberem božje varstvo. Saj sem otrok in to božji otrok, ki se je izgubil in kliče svojega očeta, naj vendar prime svojega otroka za roko in ga pelje po poti, katere sam ne pozna.

Sedaj je moja pot svetla, prijazna, široka, včasih tudi strma, drevesa tudi padajo, vendar ne meni na glavo, ampak zraven – v opozorilo, da ne pozabim, da sem v božjem varstvu, da se mi ne more nič hudega zgoditi, da ne bom nikoli več ležala v krvi, bolečini in trpljenju, saj bom prej dobila opozorilo, če bom le pozorna. Varuje me božja roka, odvrne moje misli kakor tudi dejanja od stvari, ki bi mi lahko povzročile večje bolečine in trpljenje.

Če se ozrem okoli sebe, vidim trpljenje in žalost, da ne pozabim, da sem bila tudi sama med temi ljudmi. Danes grem mimo teh ljudi, v upanju, da bodo tudi oni zaslišali, da se jim ponuja pomoč in da jo sprejmejo. Več za njih ne morem narediti, kot tudi drugi niso mogli zame narediti nič, dokler se nisem sama odločila, da pokličem Boga in ga prosim, da mi pomaga premagovati ovire na poti življenja. Bog je vedno pripravljen pomagati tistemu, ki ga prosi – sam se pa ne ponuja in to je prav. Kakor starš, ki svojemu otroku dovoli pasti, da se iz svoje izkušnje nauči pravilno hoditi in zaprositi za pomoč, česar sam ne zmore.
Učim se vljudnosti in hvaležnosti, saj se zavedam, da ne morem vsega sama. Zato se vsakič, ko vidim, da pade drevo čisto blizu mene, vljudno zahvalim, da ni padlo na mene. In vsakič, ko vidim trpeče ljudi se zahvalim, da sem sama slišala glas in zaprosila za pomoč, katero potrebujem celo svoje življenja. V ponižnosti sem dojela, da sama ne zmorem, resnično ne zmorem nič, a z božjo pomočjo zmorem vse – kar si zaželim in dobim vse, kar je dobro zame.