Ljubi se,
ceni, spoštuj,
če se hočeš res,
ljubit z menoj.
Praviš,
da vse to že veš,
da vse to že znaš,
da vse to že imaš.
Prav.
Kaj pa je tisto,
kar se ljubi?
Sta to dva,
prepletajoča se,
prazna telesa?
Ali dva, prepletajoča se,
božanska duha,
ki se drug drugemu,
hvaležno predajata in darujeta?
Pravo ljubljenje
ni nekaj,
kar se tu nekje konča,
ampak se nadaljuje, poglablja,
nadgrajuje kar naprej,
skozi dih hvaležnega duha,
od zunanjega praznega,
do notranjega izpolnjenega,
srečnega kozmosa.
Na nebu je,
na milijarde zvezd.
Ena od njih si ti.
Tudi zvezde hrepenijo,
da se v svoji ljubezni spojijo,
v fokusu z brezmejnim njim,
ki jih je vse iz sebe ustvaril.
In kaj ima to opraviti s tabo,
s tvojim fokusom,
s tvojim hrepenejem,
hvaležnostjo,
in tvojo ljubeznijo?
Vse in nič,
ker imaš za to,
vso svojo svobodno voljo,
tvoje notranje in zunanje izbire.
Ljubi se, 
