Zadnji vikend preživet pri mami in bratu me je napolnil z novo energijo. Dolgo časa nismo mogli najti skupne točke, saj jaz že deset let živim v Ljubljani, kjer sem študirala in si kasneje našla zaposlitev. Tu sem spoznala veliko novih in zanimivih ljudi, del te svoje miselnosti in odprtosti za duhovno življenje pa sem hotela prenesti tudi na mamo in brata, ki že svoje celo življenje živita v mali vasici na Dolenjskem. Čeprav se imamo vseskozi radi, pa sem bila vedno jaz tista, ki sem se poskušala prilagajati njunemu načinu razmišljanja, težje pa je šlo obratno.

Majhni nesporazumi so tako tudi v naši družini zrasli do teh meja, ko je bilo treba najti rešitev. Ker pa te ni bilo od nikoder, je vmes posegla usoda...

Rodila sem se v majhni družini. Moja mama je preživljala mene in brata od rane mladosti. Z očetom nista bila nikoli poročena, temveč sta vedno živela "na koruzi" oziroma mu je dopuščala, da je živel svoje življenje. Moj oče je bil prej že poročen in je imel iz prvega zakona tri otroke. Naše družinske razmere niso bile nikoli urejene. Mama je morala vedno skrbeti za naju z bratom. Vem, da je bila vedno bolj navezana na brata, saj je bil kot majhen zelo bolan in je vso svojo energijo položila njemu v dlan. Že od nekdaj sem se počutila zapostavljeno in odrinjeno. Mogoče sem zato začela opazovati svet okoli sebe drugače kot vsa druga okolica na podeželju. Opazovala sem stvari z drugačnimi očmi, saj sem bila že kot majhna drugačna, bolj tiha, vase zaprta, in sem težko odkrivala svoja čustva. Kasneje sem spoznala, da sem veliko bolj dojemljiva za zunanji svet kot vsi ostali okoli mene.

Bernarda Pavko Prava

Po sredini ceste se mi je bližal avto; obstala sem in mu blendala v temi, je rekla Vesna. In potem sem samo čutila veliko nemoč, ko je zavil naravnost proti meni. Čutila sem, kako je vozniku popolnoma vseeno…

Opis dogodka je vsakemu od udeležencev delavnice pomagal ozavestiti nov del sebe. Žmiganje z lučmi avtomobila, ko si v življenjski nevarnosti, nemoč… Meni je tukaj nekaj manjkalo, kar privzdignilo me je. Nemoč kar tako, tako kmalu, nemoč brez še kakšne reakcije? Kaj je s tvojimi instinkti? Ne bi morda izbrala česa drugega? In moj drob se je oglasil:

Kje je hupanje? Zakaj nisi zahupala? Kaj imaš proti hupanju v življenju?

Človek je navadno tako narejen, da ga "hupanje" moti. Hupanja otrok ne marajo starši in ne učitelji, dostikrat ne sosedje, hupanja ne marajo partnerji, sodelavci in še manj šefi, še prijatelji imajo rajši, če ne delamo valov, če ne gugamo čolna. Mi-se-imamo-radi-in-samo-lepo-miruj vzorec vzbudi občutek krivde in neprimernosti vsakič ko se glasneje postavimo zase. Vendar je Čas. Čas je, da sebe postavim na prvo mesto, čas, da dnevno negujem in skrbim za Svetlobo v meni. Da za Svetlobo v sebi skrbim z vsako mislijo, besedo in dejanjem. To pa tu in tam vključuje hupanje.

In tudi tole se bo pokazalo: koliko čiste šale si imel in koliko veselja si dal naprej. Koliko si dal od svojih notranjih vrednot, v povezavi z resnico svojega srca in s sočutjem svojega duha - onstran države in rase, onstran religij in meja. To je, kar ima tukaj vrednost in odmev.

Pravijo, življenje je igra - da, to tudi je. Je igra, in sicer pomembna. Je igra stvarstva - v katerem ti ustvarjaš, kar je zate resnično in ima vrednost in kar doprinaša k resnici in k vrednosti življenja. Ne igra nobene vloge, kolikokrat prideš na zemljo. Jaz sem prišla velikokrat in zelo pogosto sem bila povezana s kraljevino ali sem pa igrala vlogo v njej. Ni težko za to izvedeti - in tudi ni važno. Naslednjič pridem morda kot učiteljica, ker rada učim. V tem življenju nisem postala kraljica. Sem pa kraljica tukaj.

Nekateri časopisi pišejo, da naj bi bila postala "vstopnica" za 21. stoletje. Vi dragi - vstopnica za koga in za kaj? Vi ste vsak svoje vozno dovoljenje. Lahko to preberete in se zamislite.

Lahko se jezite na moža, ki to tukaj zapisuje in lahko se jezite na tiste, ki to razširjajo, ali pa lahko priznate njihov pogum in njihovo pripravljenost. Vi lahko mojega duha v tej knjigi zanikate, ali pa razberete moje bistvo v teh vrsticah.

Bil je mrzel januarski dan, ko sta se Jonek in Lučka spoznala na sejmu v Ljubljani. Jonek je predstavljal izdelke svoje firme, Lučka pa si je šla po naključju gledati ta sejem, čeprav je pohištveni izdelki niso prav veliko zanimali. Ko je videla velik plakat, ki je vabil na zanimivo razstavo, se je odločila, da bo prosto popoldne izkoristila za ogled sejma.

Ko je zgodaj popoldne prišla na prizorišče, je že od daleč zagledala velik razstavni prostor s pohištvom. Pritegnil jo je visok, črnolas in simpatični fant, ki je te izdelke predstavljal. Približala se m je in tudi on jo je takoj zagledal. Iskrica je preskočila in spontano sta se začela pogovarjati o izdelkih. Jonek ji je povedal, da je iz Koroške in da že štirinajst dni prodaja izdelke na sejmu. Ker je ravno takrat prišel Jonekov sodelavec, ki ga je za nekaj časa zamenjal v času malice, sta odšla na kavo.

Pogovor med njima se je razvijal popolnoma spontano, kakor da bi se poznala že veliko let. Jonek ji je povedal, da živi na vasi s svojo hišo, ki jo je podedoval po mami. Ima še svoj vrt, za katerega zelo rad skrbi, rad kosi tudi travo okoli domače hiše ter skrbi za jablane, ki jih ima posajene za hišo. Sam si je tudi zgradil kopalnico in po mamini smrti preuredil celotno hišo. Ima še pet bratov in sester, ki pa živijo blizu njega. S službo je zadovoljen, saj že dobrih dvajset let dela v isti firmi.

Ko sprejemaš darove,
gredo ponavadi iz rok v roke
a pravi biseri
gredo vedno iz srca v srce.
Ta darila se imenjujejo:
spoštovanje,modrost,odpuščanje,razumevanje
dobrota, iskrenost, milost in
ljubezen.

To so rože Življenja
in, ko prejmeš tako darilo
je to darilo Živa voda,
skozi katero se iskri Božanska iskra ENEGA,
in se dotika src ljudi in jih razsvetljuje...

ARELENA

Letala sta skupaj. Do mavrice, nad oblake, proti soncu. Srečna, igriva, z rožnatimi očali.

Potem je vse manj letala z njim. Ga opazovala, ga opazovala vse manj. Si je prigovarjal, da je utrujena.
Potem mu je zlomila krila. Mu je strla srce. Ni več letel. Ni videl mavrice, oblakov, sonca.

Uvidela je, kaj je storila. Obžalovala. Poskušala je popraviti storjeno. Želela je leteti z njim.

Krila so se zacelila. Vedela je to. Za srce ni vedela.

"Poleti", ga je rotila. "Rada bi letela s teboj. Do mavrice, nad oblake, proti soncu."

"Bojim se letenja", je odgovoril.

Besede so rezale...


en_bk

Bernarda Pavko Prava

Da je sonce nevarno, spet slišim.
Nekaj žensk poznam, ki se v mraku ne sprehodijo čez Rožnik.
In ob razstavljenih ključavnicah za kolesa sem v eni naših veleblagovnic prebrala: »varno darilo za vašo družino«.

Z (ne)varnostjo povezana oddaljena asociacija pri meni še vedno ostajajo zavarovanja in kondomi, medtem ko jih je okolica kot pot do varnosti očitno sprejela, saj o njih že dolgo ni posebne besede. Da sta misel oziroma beseda, energija z ustreznimi posledicami, vemo, pa posebej vešči misli in besed ravnajo, kot da tega ne vedo. Na primer sredstva javnega obveščanja in trgovci oz. mediji, ki so trgovci in obratno. Ali pa ravno zato, ker poznajo pomen besed, ravnajo kot ravnajo. Širijo strah.
Kaj meniš – je lažje delati reklamo za ljubezen ali za strah?
Kaj bi rekla, da ljudi bolj pritegne – pisanje in govorjenje o strahu ali o ljubezni?
Kaj se bolj prodaja?
Sploh verjameš v ljubezen? Da obstaja v tebi in zate? Brezpogojno? Danes? Tu?

Ko človek ljubi, ga ljubi okolica, vse njene oblike. Ko ti dovoliš okolico, ta dovoli tebe. Sonce ti ne pridela raka, na Rožniku se ti ponoči nič ne zgodi in nihče ti ne ukrade kolesa (skrajnosti in izzivanja so izvzeti). Energija danes bolj kot kdaj odgovarja na energijo in to hitreje kot včasih. In ko te je strah..., so posledice ustrezne.

V okolici živi posebnež, ki živi zelo osamljeno življenje. Zapira se pred vsemi in se ne pogovarja z nikomer v vasi, tudi z lastnimi brati in sestrami ne. Živi v veliki hiši, rolete ima spuščene, tako da večino časa preživi v temi. Ko ga kdo pozdravi, se obrne stran, zamahne z roko in vzklikne: »Pustite me vsi pri miru.« Je še mlad, ima kakšno leto čez štirideset, vendar pa tako živi že kakšnih pet let, odkar je bil invalidsko upokojen. Avto vozi zelo počasi, tako, da s tako vožnjo ovira promet.

Ker nisem domačinka, so mi vaščani povedali, da se je pred leti še pogovarjal z njimi in da je imel pri sebi nekaj časa neko žensko, ki pa ga je kmalu zapustila. Po njihovih besedah menda ni prenesel, da bi še kdo živel z njim v hiši.

Hotela sem se približati temu posebnežu s prijazno besedo, pa mi najprej ni uspelo. Zazdelo se mi je, da je ta človek zelo nezaupljiv. Vzroki za odklonilno obnašanje pa vedno obstajajo globoko v človeški duši. Ko sem ga naslednjič pozdravila, ko sem ga srečala, mi je mrmraje odzdravil. Opazila sem njegovo utrujeno hojo in žalostne oči. Lase je imel razmršene, lečen pa je bil v stare kavbojke in suknjič. Povabila sem ga na kavo in že sem mislila,da me bo zavrnil, pa je dejal: »No ena, kavica, pa en cigaret bi se mi pa že prilegla.«

Možnost tvoje izbire,
ti nudijo naše Pozitivke.
Izberi tisto smer,
kamor te tvoj duh vleče,
kamor te vleče tvoje srce. :)

stojči Stojan Svet

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VI. (1. del)

Leto in pol mineva, kar sem Thomasa oz. angele prvikrat slišala reči: Nič ni močnejše od človeka! Zamisel sem sprejela kot izziv, ki ga bom shodila. Kmalu za tem sem pri dihanju angela imela izkušnjo velikega miru, v katerem je iz moje notranjosti začel nastajati nemir. Iz običajnega ljubega meditativnega miru se je pojavila zoprna energija, ki je počasi rastla in se krepila v tako počasnem ritmu, da sem se jo zavedla in jo lahko opazovala. Okrepila se je, močno zrastla in razširila v mojo neposredno bližino. Zelo zoprna je bila, lahko bi ji rekla energija nervoze. Močna je bila, zelo močna. Zaključi meditacijo! Terjala je naj vstanem, grem v kuhinjo, se premaknem v sobo, kopalnico, kamorkoli… Takoj sem se zavedla prilike izkusiti višjo resnico, da nič ni močnejše od mene. To sem v mislih in glasno razglasila in se osredotočila na mir, ki je ostal kot majcen plamenček v tej intenzivni zoprniji. In energija nemira, nervoze je izginila. Tako torej to zgleda, sem bila hvaležna. Res nič ni močnejše od mene.

Kaj je strah?
Je nekaj, kar se ne da prijeti ali videti.
Je nekaj, kar se lahko le občuti.
Je nekaj, kar sami ustvarimo
in sami določimo njegovo veličino in količino.
Je odsotnost ljubezni in zaupanja v Boga.
Je odsotnost predajanja sebe božji volji.

Res s tvojim časom je tako,

da ne glede na to,

kaj ti z njim počneš,

se vedno skozi njega,

dogajata dve stvari:

Ali ti skozi svoj čas od sebe bežiš,

ali pa skozi njega v sebi pristajaš... :)

je marsikaj na svetu, kar je blizu nas, pa ne vidimo
je marsikaj od tega namenjeno prav nam, za našo srečo
je marsikdaj potrebno zares čisto čisto mičkeno, da čutimo zadovoljstvo in da smo srečni

pa bežimo pred tem
in želimo več
in želimo drugače
in želimo drugje

in potem se, včasih, sploh takrat, ko nam je hudo, ustavimo in za hip počakamo....

in mogoče takrat začutimo, da nekje v nas prebiva drug svet,
popolnoma drugačen, kot je zunanji svet in od katerega pričakujemo vse
in mogoče nam je dano, da začutimo, kako malo rabimo

…za svojo srečo…

….malo nežnosti - predvsem samih do sebe…
….malo dobrih misli - predvsem o samem sebi…
….malo topline - predvsem za sebe…

Med iskanjem harmonije in lepote valovanja borznih indeksov tečajnice ljubljanske borze, sem tako, mimogrede, vprašal Konfuzija, mojega prijatelja:

"Ti, katera je najlepša ženska na svetu?"

"Ljubljena", mi je odgovoril.


en_bk

Tudi ti si v sebi popoln

Poglejmo kaj pravi SSKJ o pojmu popoln:

1. ki zajema kaj v celoti

2. ki obsega vse sestavne dele celote

Ali je nekdo, ki dela v življenju napake znotraj sebe lahko popoln?

Za mene ja.

Prem Rawat sam je povedal, da so v predstavljanju notranjega Spoznanja bile storjene določene napake in da bi se jim zdaj vsekakor izognili, če bi se jim lahko.

Vsak človek dela napake, vendar je mnogo bolje, da jih dela, prepoznava in odpravlja, kakor pa, da je popolnoma neaktiven.

Če ti misliš, da Jezus ni storil nobenih napak, se hudo motiš.

Ali ti veš, kako zgleda Bog?
Jaz vem.
Ali sem z Bogom na ti? Hehe, Bog pomagaj, nikakor ne, nisem toliko domišljav /al pa sem/. Mi je pa dano se z njim srečevati vsak trenutek, ko vidim in...Bog daj, da bi videl...ves čas.
Sem ga že opisal enkrat, mogoče večkrat.
Ali ga bom videl, kdaj ga bom videl, ali ga bom hotel videti, kako ga bom videl, ali sem mu blizu, ali mu nisem blizu, ali mu hočem biti blizu....je odvisno od mene. Samopašno, kajne. E, pa ni. Pravzaprav...hm...je enostavno.


en_bk

:::Razočarane duše
:::Duše, ki se trudi pomagati
:::Duše, katera misli, da ve

:::Hodi zmedeno po svetu, v času, ko išče pretekle usmerjenosti v smislu družinskih omreženosti, ki se jo držijo v vsakodnevnem ritmu življenja.

:::Ne nori, ni res. Utopično se je slepiti, da je zato zmedena in še neumneje, da je s tem omrežena. Zmedena želi biti in omrežena tudi, da se počuti varno.

:::Zmeraj je želela ustreči, biti najboljša in zato jo danes spremlja občutek manjvrednosti, saj za to, kar je dosegla, ni dobila potrditve iz okolice. Vsaj ne na tak način, kot bi si želela.

:::Seveda ne na tak način, kot si je želela. Saj niti sama ni vedela, kaj si pravzaprav želi. Manjvredna se počuti, ker cilji, ki jih je dosegla niso bili cilji, izhajajoči iz njenega bistva.

:::Pomagaj ji, da občutek manjvrednosti (mislim,da ga jemlje preveč v smislu, da se je ne tiče) začuti in lahko bo razumela, da je stvar v njenih rokah.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem V./VI. (1. del)

Ljubi Baba, sem napisala zjutraj. Ti veš, da vem, da si mi vedno pomagal ko sem prosila. Moj odnos do tebe je drugačen kot do Mame. (Ves čas pisanja sem zehala) Zapojem tvojo prema mudito, te pokličem in stvar je urejena, ravnotežje povrnjeno, mir zagotovljen. Seveda hvala obema, ampak tole zdaj je resno in nimam pravega ravnotežja. Do veselja mi te dni ni najbolj, čeprav bi najbolj pomagalo. V meni ni lahkotnosti, ni igre, Baba. Spet sem v svoji znani duhovni resnosti. Prosim, da me vodiš skozi dan v prehod popolnega ozdravljenja na vseh ravneh. Spoznavam, kako kompleksno je ravnotežje, ki naj bi ga živela. Začenjam razumevat, kako nič ne razumem, kako se samo učim. Ampak uči me v tvoji milosti. Milost izbiram. Hvala za blagoslovljen dan, za dan čudežev tvoje ljubezni.

Ta dan je Turoff govoril o čudežih, ki jih dela Sai Baba. Sedemkrat se je že osebno pojavil v kliniki, je rekel. Enkrat se je pokazal vsej družini, ki je čakala v mali sobi in jih popolnoma ozdravil. Drugikrat sem prišel v sobo, pa mi je človek povedal, da ga je že pozdravil mali Indijec v oranžnem s posebno frizuro…, je rekel Turoff. Babina ljubezen je brezmejna, je zaključil. Vse ti da. Potem ko mu ti daš vse. In je šel.

Baba jih je popolnoma ozdravil, je rekel Turoff. Tako zelo sem to slišala. Sem jaz pripravljena na čudež popolnega ozdravljenja - danes in tu? Jasno mi je bilo, da ne. Kristalno jasno, brez samozavajanja in mentalnih opravičevanj. Vem in verjamem, da je to mogoče, ampak ne zame, danes.

Življenje je darilo, ki ga je potrebno živeti... tako kot se za darilo spodobi: s hvaležnostjo in spoštljivo. Prijetne trenutke uživaj, neprijetne pa vzemi kot priložnost za učenje in kot opozorilo, da ni nič samoumevno.

en_bk

Bernarda Pavko Prava

Za dober dan sem pred nekaj urami strmela v trden klobčič dveh daljših tankih verižic z nekaj obeski. Namenjeno v mesto me je zamikal prstan, trdno vpleten v zlato gmoto, ki sem jo na morju vrgla v neseser. Že na včerajšnji delavnici sem nekaj brskala po tem kupčku, s čistim namenom da ga odvozlam, a brez fokusa. Zato rezultata ni moglo biti. Zato je bil klobčič še vedno pred menoj. Enako v življenju še tako čist namen sam ni dovolj, da bi nekaj dosegli. Ne še. Namen in fokus dasta rezultat. Fokus je potreben, osredotočeno delovanje. Potrpežljivost rečemo temu. Prizemljenost. To je to, kar jaz ta trenutek nisem.

Resnica mojega energijskega stanja je bolščala vame, ko sem naprej brskala po kroglici nakita. Tole bom tukaj in zdaj razvozlala, pa če je to edino, kar naredim danes - ne glede na moje ambiciozne načrte. Glede na to, da sem se takoj zjutraj dobro uro uglaševala in naravanala na Svetlobo v meni, mi bo to tudi uspelo. (Verjamem, da bi to lahko bila malenkost zate, ampak pred menoj je bil cel projekt!) Kako enostavno je, ko se zavozljajo vrvice ali ročaji plastičnih vrečk. Odrežeš, pa je.

Oprimi se svojega srčnega dna in neba

Nimam bojazni,

da ljudje in ti ne bi prišli,

do božanske notranje svetlobe Najvišjega.

Kakor je zunaj vedno večja beda kot tema,

tako je vedno večja žeja za to notranjo svetlobo

in ljudje, ki to spoznavajo vedno bolj in bolj prihajajo,

hočejo se odžejati na izvirih njihovih notranjih studencev.

Ne najdem pravih besed. Da bi opisala in seveda priznala vse svoje resnice in laži. Se samo sprašujem, kdo in zakaj me je naredil takšno. Da sem sama sebe naredila za svetnico, ki nikogar ne želi in ne more prizadeti. Narediti tako, kot misli, da je prav, ne glede na to, kdo ali kaj ostaja za mano...

Starši? Vzgoja? Ali je vse skupaj v moji glavi... sem se sama vzgojila? da se podrejam, da sledim, da ne znam treščit z obema nogama v tla in na glas zakričati: dovolj mi je?!? Se mi zdi, da klic na pomoč odmeva v moji glavi... Saj ne znam, ne upam na glas prositi za pomoč. Škoda, da nimam gumba za off...

Vem, da bom jutri močna kot bivol in nič mi ne bo moglo priti do živega. Včasih je lažje zaupati tujcu...

Kdo nas ustvarja? Smo res sami tisti? Je res, da v življenju ni naključij in da se vse zgodi z določenim namenom? Je res, da ti vsakdo, ki pride na tvojo pot prinese sporočilo? Bom ga kdaj znala razbrati? Bom kdaj razumela? Bom kdaj modrejša za vse storjene napake in zmote? Samo sprašujem se... Vendarle je le življenje, ki se dogaja... Preprosto, kot sprehod čez polje. Preprosto, kot otroška risba...

Bog prebiva v srcu vsakega človeka, na dnu njegove duše, ali srčnega dna od koder seva svojo svetlobo in vsakomur pošilja signale, v kolikor jim je le ta pripravljen prisluhniti in jim slediti.

Dlje ko se trudiš zaznavati svoje srčne signale večji mojster lahko postajaš v svojem izražanju le teh.

Sam se že več kot pol življenja učim iz teh svojih srčnih signalov, zato mi ni treba verjeti v Boga, ker že sam Bog deluje skozi mene in skozi vsakega človeka, ki si dovoli to razkošje in si privošči vsak dan prisluhniti svojemu srcu.

Zaznavanje mojih srčnih signalov sem doživljal že celo življenje, vendar jim nisem posvečal nobene svoje pozornosti, šele Prem Rawat z njegovim darilom Spoznanja sebe mi je res omogočil njihovo proučevanje.

Kako prepoznam te srčne signale Boga?

Zelo preprosto. Srce mi prijetno vzdrhti in me lepo napolni z božansko energijo.