Bil je mrzel januarski dan, ko sta se Jonek in Lučka spoznala na sejmu v Ljubljani. Jonek je predstavljal izdelke svoje firme, Lučka pa si je šla po naključju gledati ta sejem, čeprav je pohištveni izdelki niso prav veliko zanimali. Ko je videla velik plakat, ki je vabil na zanimivo razstavo, se je odločila, da bo prosto popoldne izkoristila za ogled sejma.

Ko je zgodaj popoldne prišla na prizorišče, je že od daleč zagledala velik razstavni prostor s pohištvom. Pritegnil jo je visok, črnolas in simpatični fant, ki je te izdelke predstavljal. Približala se m je in tudi on jo je takoj zagledal. Iskrica je preskočila in spontano sta se začela pogovarjati o izdelkih. Jonek ji je povedal, da je iz Koroške in da že štirinajst dni prodaja izdelke na sejmu. Ker je ravno takrat prišel Jonekov sodelavec, ki ga je za nekaj časa zamenjal v času malice, sta odšla na kavo.

Pogovor med njima se je razvijal popolnoma spontano, kakor da bi se poznala že veliko let. Jonek ji je povedal, da živi na vasi s svojo hišo, ki jo je podedoval po mami. Ima še svoj vrt, za katerega zelo rad skrbi, rad kosi tudi travo okoli domače hiše ter skrbi za jablane, ki jih ima posajene za hišo. Sam si je tudi zgradil kopalnico in po mamini smrti preuredil celotno hišo. Ima še pet bratov in sester, ki pa živijo blizu njega. S službo je zadovoljen, saj že dobrih dvajset let dela v isti firmi.


Čas je zelo hitro mineval, saj sta se imela veliko za povedati. Lučka je že dobrih deset let živela v Ljubljani, kjer je tudi študirala. Sicer pa je prihajala iz Dolenjske, kjer imata mama in brat tudi večjo kmetijo in novo hišo. V Ljubljani je dobila službo in tu je živela v podnajemniškem stanovanju, ki pa ga je zelo drago plačevala, zato je opravljala kar dve službi, da je lahko preživela. V prostem času, tega je bilo sicer bolj malo, se je ukvarjala z branjem knjig, s plavanje in s kolesarjenjem. Življenje v mestu ji je že presedalo,saj jo je motil mestni vrvež, odtujenost med ljudmi in pehanje za materialnimi dobrinami. To jo je spravljalo v slabo voljo, saj si je želela živeti na vasi, kjer je mir in si človek lahko spočije dušo. V dnu srca sta si oba želela spoznati primernega življenjskega partnerja, saj sta bila oba stara okoli petintrideset let. Trenutki so bili prekratki, da bi si lahko vse povedala naenkrat, zato sta sklenila, da se čimprej ponovno vidita.

Njuna srečanja so bila vse pogostejša, problem je bila le razdalja, saj ju je ločilo dobri dve uri vožnje. Zveza je postajala vse bolj trdna, njuna ljubezen pa vse večja. O vseh problemih sta se lahko pogovorila, saj sta bila po duši zelo podobna. Oba sta ljubila življenje na vasi, v miru, sprehode v naravo in romantične večere v dvoje ob svečah. Lučka je zelo rada delala na vrtu, zato je bila zelo navdušena nad hiško, ki jo je imel Jonek na Koroškem.Ni je motilo, da bo zelo daleč stran od Ljubljane, saj je ni tam vezalo nič razen službe. Za njuno ljubezen pa sta bila oba pripravljena storiti vse.

Lučki je bilo življenje v Ljubljani iz dneva v dan težje, saj ga je zelo pogrešala, hkrati pa tudi ni več videla nobenega smisla več, da samo zaradi službe vztraja v zadušljivem mestnem vzdušju. Po šestmesečnih srečanjih sta se odločila, da Lučka zapusti Ljubljano in se preseli k Joneku. To se je zgodilo v maju, ko je vsa narava brstela in dehtela in tudi njuni srci sta se odločili, da se združita za vedno.


To je bil poseben dogodek za njiju, saj sta začutila, da za vedno spadata skupaj. Jonek si je vzel nekaj dni dopusta in vpeljal Lučko v koroško okolje. Razkazal ji je Slovenj Gradec, obiskala sta njegove prijatelje in sorodnike, ki so bili zelo veseli Lučke, saj je odprta in simpatična oseba. Doma sta skupaj kuhala, v veselje jima je bilo celo pospravljanje in obdelovanje vrta. Lučka je bila še posebno vesela Jonekove navade, da ji je vedno priskočil na pomoč pri gospodinjskih opravilih, saj je vedela, da je takšnih moških malo. In to je začela zelo ceniti.

Meseci so minevali in zelo dobro sta se prilagodila drug drugemu. Jonek je moral ponovno oditi v službo, Lučka pa je doma pripravljala kuharske specialitete in sladice. Lučki se je kmalu ponudila priložnost, da se zaposli na lokalnem radiu kot napovedovalka. V tem delu je začela zelo uživati, saj je imela lep glas in smisel za delo na radiu. Tako sta ob dopoldnevih bila zaposlena, popoldne in večer pa sta komaj čakala, da preživita skupaj. Po kosilu sta odšla na kakšen sprehod ali pa na obisk k sorodnikom. Vikende sta izkoristila za obisk Lučkine mame in brata na Dolenjskem. Tu so Joneka zelo lepo sprejeli, saj je bil pripraven za vsako delo. Mami sta skupaj pomagala pri delu na vrtu, Jonek pa je pomagal Lučkinemu bratu pri delu na kmetiji, česar je bil ta zelo vesel, saj sam vsega ni zmogel postoriti.

V avgustu sta sklenila, da se poročita. Poroka ni bila velika in se je odvijala na Dolenjskem. Nista želela svoje zveze obešati na veliki zvon, zato sta povabila le dvajset najožjih sorodnikov in prijateljev. Lučkina priča je bil njen brat, Jonekova pa njegov svak. Poročila sta se civilno in cerkveno. Svatba je potekala v manjši gostilni tja do zgodnega jutra. Prepevalo in plesalo se je na ves glas.


Tudi po poroki se njuno življenje bistveno ni spremenilo. Rada se imata še naprej, medsebojno se usklajujeta, spoštujeta, pomagata drug drugem, si prisluhneta in se ujemata na vseh ravneh življenja. Njuna zveza je sedaj stara eno leto, a zelo trdna, saj sta vstopila v skupno življenje kot dva odrasla, odgovorna in samostojna človeka.

Zelo pomembno za uspešno zvezo je, da v njo vstopamo kot zrele in enakopravne osebnosti.Sodobni partnerski odnosi zahtevajo več spretnosti,ker ženska opravlja več vlog hkrati, moški pa se počasi privajajo na nov položaj ženske v družbi. Patriarhalni vzorci, kjer je moški skrbel za družino in se posvečal javni sferi, ženska pa le zasebni, je v njih še močno zasidrana. Nove vzorce obnašanja počasi ponotranjajo tudi slovenski moški, saj so pripravljeni svojim ženam pomagati tudi pri domačih opravilih in skrbi za otroke. S tem se lahko zmanjšujejo občutki krivde pri ženskah, saj se delno lahko razbremenijo, če jim moški priskočijo na pomoč. Osveščanje obeh spolov o višjem, drugačnem nivoju medsebojnega komuniciranja pripomore k boljšemu opravljanju del v javni in zasebni sferi, prav tako pa se lahko družba bolj demokratično razvija, večje pa je tudi medsebojno razumevanje in višja kvaliteta življenja.


Nataša Konečnik Vidmar