dragi Stojči,
čestitam, res dober članek, ki je namenjen tudi meni, kot si preden je bil objavljen to že obelodanil. Ta članek je res dobro izhodišče da spregovorimo o popolnosti v malce širšem kontekstu. Dal si nam zelo dobro osnovo, da to lahko sedaj tudi nadgradimo in neke stvari še bolje pojasnimo saj je tvoja tema v resnici mnogo bolj zahtevna, kot na videz izgleda.

Poanta tvojega članka o popolnosti je, v naslednjem bistvenem stavku: " Odkrij svojo popolnost in spoznaj namen svojega poslanstva."

In:" Noben mojster pa v zgodovini mojstrov ni učil znanja, ampak spoznanja." To je drugi ključni pomen.

Sam Jezus uči in od svojih učencev zahteva:" bodite popolni, kakor je popolen vaš nebeški Oče." (Matejev evangelij 5,48)
Tukaj se nam pojavi vprašanje ali je v našem življenju glede zemeljskih stvari in vrednot res mogoče doseči popolnost?
Kje je v resnici meja med našo predstavo popolnosti in Božansko popolnostjo? Kako se človek lahko osvobodi zmotna predstave, ki ga ovira in mu preprečuje doseganje te popolnosti o kateri je tu govora?

Eno je prav gotovo. Človek ne bo upel tako dolgo, dokler bo to iskano popolnost poskušal doseči v zunajnem življenju. Kajti to je iluzija, ki nenehno ohranja in vzdržuje ločenost z samim izvirom Božanske popolnosti, ki je v njem. V prostoru in času se človek v neskončno veliko možnostih, v katerih se giblje lahko zaradi mnogih nevarnostih, ki mu grozijo, izgubi in zaide. Vsak biološki človek, če želi, lahko razišče mnogovrstnost tega prostora treh dimenzij in časa. Tod že veliko prej lahko spozna, da to nima smisla, saj je področje, ki bi ga raziskal zunaj Božanskega sveta. To je povsem gotovo!

Kdor to spozna pride do meje, ko mora zavest zemeljskega biološkega človeka pustiti za seboj. Ta meja je prav tisti prva resnična skrivnost, pred katero je postavljen. Nevidno ali Nedosegljivo. Ni dvoma, da Božanska popolnost obstaja v področju Nevidnega Boga. Zemeljski človek o tem nima nobene predstave. Le kako se lahko približamo Božanski popolnosti? Da bi to res zmogli ( kar ne velja za tebe Stojči ), mora biti v nas že prisotno močno zasidrano hrepenenje po duhovnem Drugem resničnem človeku iz drugih dimenzij. In tako v tem tihem hrepenenju zagledamo del popolnega življenja in obenem vedno jasneje spoznavamo svoje lastno stanje zavesti. Kolikor jasneje lahko hrepenenje spregovori v nas samih, potem nam je toliko bolje jasno, da naša zemeljska osebnost-maska štirih teles nikoli ne bo dosegla stanje popolnosti.

Notranje odrešenje lahko dosežemo, ko se z odprtimi čmi ozremo po svetu okoli nas in opazujemo naše lastno stanje s resnično poštenim srcem in, ko to spoznanje ali uvid sebi dopustimo ne glede na posledice. Tako naše srce prepljavlja veselje in nato lahko pred notranjim Bogom izrečemo:" Gospod pripelji me na pot, na kateri se lahko razvija moj božanski jaz in se bo moja resnična duša združila z Duhom neminljivega. Gospod, naj postanem manjši za to naravo."

To je proces, korak po koraku, ko postopno odstiramo tančico zakritega. Postopoma se zavemo, kaj pomeni resnična popolnost. To lahko le v duhu doumemo. Toda kljub temu, da v nas začne nekaj tega Božanskega v nas živeti, sami ostanemo nepopolni. Vedno bolj pa se zavedamo tega Drugega božanskega duhovnega človeka iz drugih dimenzij kako nas vedno bolj inspirira in dviguje naš zemeljski razum navzgor. Tako počasi naš smrtni razum postaja inspiriran ter postaja v tem procesu preoblikovan. Počasi vidimo tega Drugega , ki v nas vstaja, toda mi sami nismo ta Drugi! Geothe je dejal:" Ah, v meni prebivata duši dve."

Tako mi v tem Drugem-Duhu , ki se nam razodeva o katerem govori Sokrat kot daemonu, Ibn Arabi in Krišnamurti kot pojavu večnega tovariša in v Svetem pismu Janezovega evangelija:" jaz se moram manjšati, on pa mora rasti" , ki raste, doživljamo lastno veselje. V tem Drugem prepozvamo svojega pravega mojstra, svojo prvobitno pravo podobo. Korak po koraku, pridobivamo pravo vero, zaupanje in vedno bolj se učimo predajati se temu našemu Tovarišu. In tako v moči rasti drugega, opuščamo vse zemeljsko, vse kar bi nam povzročalo ovire. Gre za odvezavo na stvari in ideje, da one nimajo tebe. Ne gre zato, da bi se odrekali potrebnih stvari v življenju ali , da bi preprosto svoje dolžnosti preprosto prevalili na druge, sami pa se udobno ulegli v kakšen miren in udoben kotiček. Ne! Naša pot je biti med ljudmi in za njih ne pa da gremo v izolacijo pred zunajnim svetom.

Sveti Pavel o tem procesu to opiše na enkraten način, ko pravi v svojem pismu Filipljanom 3, 12-16:
" Ne kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojol Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa je: pozabljam, kar je za menoj in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Zato vsi, kar nas je popolnih, imejmo to v mislih; če pa kaj drugega mislite, vam bo Bog razodel tudi to. Sicer pa se držimo tega, kar smo dosegli."

Veliko ljudi vidi popolna moralna načela kot končni cilj in to še toliko bolj velja za mnoge versko usmerjene ljudi. Toda tu po večini trčijo na napremostljive ovire. Saj je razkorak med nepopolnim začetnim stanjem in visokimi idealom velik in lahko pripelje do tega, da določene probleme mi ljudje potlačimo. Zaradi nerešenih problemov-napetosti prav tako nepopolnih ljudi, ki se nabirajo in nato izbruhnejo v velike epidemije nasprotovanj. To lahko v človeku povzroči razklanost zavesti in cepitev osebnosti, tako da ta razpade na evforičen vidik, ki se kaže v pretiranem veselem rapoloženju in tako s tem na nižji, živalski nagonsko instiktivni del. Potem mora priti na dan potlačeno zafrustrirano in tako se namesto popolnosti razodenejo premnoge slabosti.

Že res da nas tudi učenje " znanja" ( Stojči ) dela mlade pa si človek razen tega lahko pridobi v svojem kratkem življenju le majhen del vsega znanja. Če bi se hotel vsega naučiti v enem življenju, bi moral živeti neskončno dolgo, na koncu pa bi zagotovo spet vse pozabil, vse česar ne bi dolgo časa obnovil. Zaradi velike količine znanja, ki bombandira današnjega človeka, preko vseh mogočih mdijev, zahteva, da poglobimo znanje na zelo ozkem področju. Celoten pregled nad vsem imajo danes le zelo redki ljudje. In prav zaradi poglabljanja strokovnega znanja na tako ozkem področju, postajajo izkušnje vedno bolj stvar posameznika, kar neizbežno pripelje do tega, da ljudje drug drugega vedno manj razumejo. Prizadevanje po popolnosti povzroča probleme v sporazumevanju, ki se lahko sprevrže v kaos. Današnjemu povprečnemu človeku so tako postale pomemebne le zunajne stvari.

To najbolje in najlažje vidimo v medijih, ko ljudje lepo izgledajo, notranje pa so prazni. Večina njih je prikazana veliko lepše, kot so to v resnici, včasih pa so tudi prazna in razdvojena bitja. Da jih ne naštevam. Če se človek usmeri le k zunajnemu, zelo hitro naredi iz same zunajne lepote ideal, čeprav ve, da se obljuba, ki jo ta nosi, ne more nikoli niti pod razno izpolniti. Tako se ta obljuba magično vtisne v nas in nas potem priganja, da iščemo popolnost na napačnih mestih, dokler končno enkrat ne dosežemo meje, ki jo našim zemeljskim sposobnostim postavlja narava ujetosti in omejitve.

Premnogi se sprašujejo, če ni popolnost le utvara, zmotna predstava razočaranega, padlega, nezadovoljnega, trpečega človeka. So to mogoče sanje, ki izvirajo iz naše domišljije? Zanimivo je, da se prav v prizadevanju po popolnosti izrazi vsa naša nepopolnost. Po drugi strani pa prihaja do izraza v vsakem človeku vkodirano hrepenenje po doseganju višjega, po bolj izpolnenjem življenju. V takem duhovnem ambientu napetosti dobiva obliko naše energijsko polje s svojimi padci in vzponi. To pa v nas povzroči nezaupljiv pogled, ko gledamo na ljudi, pri katerih odkrijemo le kanček popolnosti.

Pomislimo kako nas že najmanjši izgled popolnosti pri človeku neverjetno privlači; joj kako lep božanski razsvetljen obraz itd. V tem je lahko res nekaj, kar nas dvigne nad vsakdanjo sivino dneva življenja. Tukaj je mladina kritično in neizprosno neprizanesljiva, kajti tak idol zavrže v trenutku, ko spozna bleščečo povprečno površnost in bedno praznino za vsem tem. Mar se mi ne počutimo olajšano in hkrati razočarano, ko ugotovimo, da ima tudi ta ali on človek napake? Kajti kot smo že na začetku dejali, zares popolen človek pravzaprav ne obstaja, ampak šele z spoznanjrm in delom nastaja. Pa vendar, vsi ljudje globoko v sebi v svoji Biti hrepenijo po popolnosti in to tako zelo močno, da se vsak dan, vsako uro navezujejo ter oklepajo vsakega najmanjšega videza popolnosti, potem pa spoznajo, da je bil le delček sapice. Vsekakor je merilo popolnosti za vsakogar neka drugega, dokler ne spozna, kako nepopolen je bil njegov življenski cilj. Dokler ni spoznanja pravega cilja in resničnega smisla življenja, je naše življenje ena sama maškerada, igranje vlog na odru življenja z nenehnim snemanjem mask.

Ker pa smo danes v velikem kozmičnem preobratu duhovne dobe, nam ta skriti proces potekanja vedno bolj trga maske , nas demaskira na vseh področjih družbenega in intimnega življenja, nam slači to staro ponošeno obleko " jaz vem " in nas natančno korak po korakom vodi do velike skrivnosti življenja o nas samih. Kdor je temu predan se mu bo še bolj odprla pot, kdor pa se bo še naprej upiral temu Božanskemu načrtu za nas, bo doživljal hude bolečine, ki ga lahko pripeljejo celo do notranjega duševnega propada. Bog svoje delo še ni dokončal in mi se še razvijamo. Če bomo predani tem božanskim vzpodbudam, jih bomo tudi lahko uživali. Današnji sodobni človek pa ta trenutek deluje nasprotno od Božanske volje, oblikuje si svoje lastne ideale, ki si jih potem na vse pretege prizadeva in poskuša uresničiti.

Lep pozdrav tebi moj duhovni prijatelj Stojči
in vse dobro od Mirana.

[ Odgovori na to | # ]