Bernarda Pavko Prava

Po sredini ceste se mi je bližal avto; obstala sem in mu blendala v temi, je rekla Vesna. In potem sem samo čutila veliko nemoč, ko je zavil naravnost proti meni. Čutila sem, kako je vozniku popolnoma vseeno…

Opis dogodka je vsakemu od udeležencev delavnice pomagal ozavestiti nov del sebe. Žmiganje z lučmi avtomobila, ko si v življenjski nevarnosti, nemoč… Meni je tukaj nekaj manjkalo, kar privzdignilo me je. Nemoč kar tako, tako kmalu, nemoč brez še kakšne reakcije? Kaj je s tvojimi instinkti? Ne bi morda izbrala česa drugega? In moj drob se je oglasil:

Kje je hupanje? Zakaj nisi zahupala? Kaj imaš proti hupanju v življenju?

Človek je navadno tako narejen, da ga "hupanje" moti. Hupanja otrok ne marajo starši in ne učitelji, dostikrat ne sosedje, hupanja ne marajo partnerji, sodelavci in še manj šefi, še prijatelji imajo rajši, če ne delamo valov, če ne gugamo čolna. Mi-se-imamo-radi-in-samo-lepo-miruj vzorec vzbudi občutek krivde in neprimernosti vsakič ko se glasneje postavimo zase. Vendar je Čas. Čas je, da sebe postavim na prvo mesto, čas, da dnevno negujem in skrbim za Svetlobo v meni. Da za Svetlobo v sebi skrbim z vsako mislijo, besedo in dejanjem. To pa tu in tam vključuje hupanje.

In če Svetloba v meni ni vredna, da (od)skočim, se obrnem, zakrilim, brcnem, zakričim (če ne znam drugače), potem ne vem, kaj je. Ko se ne postavim zase, se zanikam in to me ne podpira. Neizrečena beseda svoje resnice in dejanje, ki me ne odpre, ampak stisne, ponikneta k že nakopičeni zalogi podobne energije, ki raste v blokado v telesu.

Pa prav zdaj zapri oči in preveri, če je svetloba v prav vsakem delu tvojega telesa. Je čista močna svetloba v obeh levih mezinčkih? Je povsod v desnem kolenu, v spolnih organih, konici nosu in štirici levo spodaj?

Sivina v kakšnem delu telesa je moja preteklost - prepričanje ali čustvo, ki ne hrani Svetlobe v meni. Moja senca je in za njeno preobrazbo v novem tisočletju niso več potrebne katarze in brskanje po otroštvu in po prejšnjih življenjih. Zadošča odločitev, dovolj je izbira. Dovolj je namen. In pripravljenost za zavedanje in spremembo samega sebe, pripravljenost za spuščanje, za osvobajanje od stare/ga sebe.

"Na način, ki se ga ne zavedam oz. se ga ne spominjam, sem si ustvarila energijsko blokado, zaradi katere je del mojega telesa neprehoden za tisto najvišje in najboljše, kar jaz v resnici sem. Vendar zdaj izbiram očiščenje in novo ravnotežje vseh mojih celic. Izbiram odprtost in veselje in dobro počutje v telesu. Pripravljena sem drugače skrbeti zase in odpiram se sporočilom telesa. Na katere načine delam proti sebi? Kaj naj spremenim? Na kaj nisem dovolj pozorna oz. kje pretiravam?"

Instinkt je nekaj v človeku, kar ga skupaj z mislimi vodi v odpiranje. Zdravi instinkti nam pomagajo govoriti in delovati za naše dobro, biti budni in zavedni, potrebni so, da uporabljamo intuicijo in občutke. Da ugotovimo, čemu in komu pripadamo. Da živimo Svetlobo, ki mi smo. Zdravi instinkti so pogoj zdravih meja.Samo do tukaj in ne čez!

Od moje izvirnosti in svetle iskre, ki Jaz sem, me največkrat vlečejo dediščina prednikov in prepričanja bližnjih ali vplivnih posameznikov ter družbe. Inkarnacija na Zemlji je pač izrazito plemenska zadeva. Tako naj bo, kot je dobro za večino, tako kot je primerno in prav, tako kot je pri sosedih, tako kot je vedno bilo. Vendar je Čas.

Čas je, ko nič več ni tako kot je bilo.
Čas je za enkratnost izraza posameznika, za veselje in pretočnost, za pesem moje Duše in za več veselja.
Čas je za ustvarjanje novega, za strast. Kaj bom danes novega ustvarila? S katero malenkostjo bom danes izboljšal kvaliteto svojega življenja?
Čas je, da se Svetlobe spomnim in jo skušam videti najprej v sebi in potem okrog sebe.
Čas je, da Svetlobo v sebi mislim, izražam, delujem v skladu z njo.
Čas je, da Svetlobo v sebi čutim in ko jo ne, da terjam nazaj svoje občutke.
Čas je, da svojo Svetlobo hodim.

In ni lahko. Nismo navajeni. Ne znamo in nismo se vedno pripravljeni učiti. Poleg tega nam okolica vsiljuje svoje načine in vrednote, svojo resnico in svojo pot. Za zaključevanje karme na vseh področjih gre, za skupinsko čiščenje Matere Zemlje in vseh njenih prebivalcev. Vsi se gugamo in kremžimo se, ko snemamo svoje maske. Pri tem včasih najbolj pomaga, da pošteno in večkrat zahupamo.

Hupamo lahko v strahu, pa tudi v entuzijazmu novega duhovnega prehoda. V strahu, ko nas nekaj ali nekdo vleče v stare preživele prostore navade, odvisnosti, kontrole, nezadovoljstva. V strahu pred neizogibnim novim rojstvom, pred novo svetlobo v sebi, ki se jo učim hraniti in hoditi.

Za smrt gre. In vsako smrt spremlja žalovanje.
Za novo rojstvo gre. In rojstva praznujemo. Naučimo se še hupati zraven!

Vesna je lepa mlada trezna močna žena in mati. Vesna je svetla ženska. Samo za nekaj trenutkov se je znašla v neprijetnem, a koristnem prostoru. V prostoru, v katerem ji je bilo za trenutek popolnoma vseeno, in je to stanje pripisala razposajenemu in neodgovornemu vozniku avtomobila. Šteje to, da je doživetje preobrazila, da se je zavedla.

V času največje svetlobe na Zemlji do sedaj smo. Z novim tisočletjem smo vstopili v novo energijo, v novo svetlobo. Nova svetloba terja opustitev starega, preobrazbe so nujne.
Sem se res pripravljena spremeniti? Končno prevzeti odgovornost za svoje življenje?
Ali vem, da je zaključek karme moja izbira?
Katerega duha izbiram: veselega ali zamorjenega?
Se odpiram novim prilikam življenja, sem pripravljena stopiti v svoj strah in iti skozi?
Se zavedam (družinskih) prepričanj, ki me omejujejo in ali sem jih pripravljena zamenjati s takimi, ki me bodo odprla in podprla?
Bom končno kazala svoja čustva in snela masko za masko?
Sem se pripravljena dokončno zavezati Svetlobi?
Ko človek živi odgovore na ta in podobna vprašanja, ga vedno bolj prevzema energija skorajšnje izpolnitve še do nedavnega neslutenih obljub. Spominjati se začne energije Doma. Ta energija diši, poje in vabi in včasih potegne, posebej po kakšni večji iniciaciji, po kakšni kompleksnejši preobrazbi, ko si res nov.

V naših celicah je spomin na vse, tudi na bolj ali manj avtoritativne napovedi o zaključku sveta. Ta program je v vsakem od nas in že nekaj let se izpolnjuje. Ljudje doživljamo potencialne smrti različnih vrst in intenzitet, dostikrat nezavedno. (Skoraj) umremo v sanjah, v naključni misli: Saj je vseeno, če…, v različnih prometnih in življenjskih situacijah, v boleznih. Tako osvobajanje od starega in rojevanje novega, ki je v resnici odločanje, lahko traja več mesecev, tudi let (o svoji zelo zavestni izkušnji sem napisala knjigo).

Odločitev ostati na Zemlji ali jo zapustiti se pojavi v težji življenjski izkušnji, ki človeka strese: Pred izbiro si! Ali res izbiraš smrt? Greš Domov in za tem v novo inkarnacijo, v novo otroštvo, spet v puberteto...?

Ni ti treba oditi! Za fantom smrti gre, ni ti treba v resnici umreti in se na novo roditi. Svoje potovanje lahko nadaljuješ od tu, kjer si! Naprej lahko greš iz tega neprijetnega prostora ločitve, težav z otroki, iz te bolezni… Živiš lahko naprej!

Iz vsake na videz brezizhodne situacije lahko prideš - če tako izbereš.
Izhod vedno je! Ga boš izbrala? Boš zahupal?

Samo ta odločitev je potrebna, da ti življenje pokaže pot ven iz česarkoli.
Pot ven pelje samo skozi!
Kaj sem se naučila? Kaj me tale izziv uči o meni?
Kam sem zašla in v katero smer naj se poravnam? Kaj želi Svetloba v meni?
In seveda lahko (na nezavedni ravni) izberem: Dovolj imam zemeljske izkušnje. Angele in Svetlobo čutim kot še nikoli in res ne vem, zakaj bi ostala tukaj. Izberem lahko še vlogo nemoči in masko žrtve. Svobodna volja ostaja edino pravilo na Zemlji. In učimo se sprejemati svoje in tuje izbire.

Možnost ostajanja na Zemlji brez vmesne smrti in ponovnega rojstva je dar nove Svetlobe. Lahko ga sprejmemo ali pa ne. Tisti, ki bomo ostali, bomo v vsak dan večji Svetlobi vedno bolj resnični, ali pa vedno bolj frustrirani - če se bomo novim energijam upirali. Resnico, da tema še ene sveče ne ugasne je bilo pred časom nekaterim res težje živeti. Vendar je Svetloba že pred leti tehtnico dokončno prevesila, kolektivna apokalipsa je zanesljivo mimo. Pred nami so nadaljnje individualne preobrazbe, soočanja s svojimi zmaji in snemanja mask. Če se zavedamo, da živimo v času milosti in blagoslovov nove Svetlobe, se lahko pri tem vedno bolj zabavamo.

Pet študentov iz različnih koncev sveta na prostovoljnem delu v tujini pa se v soočenju s fantomom smrti ni zabavalo. V okviru promocije velike umetnostne prireditve jim je izkušena vzhodnakinja naredila prave obrazne maske. Eno od njih so v katarzičnih dveh urah tolkli, klesali, ščipali, vlekli in strigli z bradatega obraza mladeniča. Tudi tako se sname maska. Potem je pa nujno zahupat!


www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041