V okolici živi posebnež, ki živi zelo osamljeno življenje. Zapira se pred vsemi in se ne pogovarja z nikomer v vasi, tudi z lastnimi brati in sestrami ne. Živi v veliki hiši, rolete ima spuščene, tako da večino časa preživi v temi. Ko ga kdo pozdravi, se obrne stran, zamahne z roko in vzklikne: »Pustite me vsi pri miru.« Je še mlad, ima kakšno leto čez štirideset, vendar pa tako živi že kakšnih pet let, odkar je bil invalidsko upokojen. Avto vozi zelo počasi, tako, da s tako vožnjo ovira promet.
Ker nisem domačinka, so mi vaščani povedali, da se je pred leti še pogovarjal z njimi in da je imel pri sebi nekaj časa neko žensko, ki pa ga je kmalu zapustila. Po njihovih besedah menda ni prenesel, da bi še kdo živel z njim v hiši.
Hotela sem se približati temu posebnežu s prijazno besedo, pa mi najprej ni uspelo. Zazdelo se mi je, da je ta človek zelo nezaupljiv. Vzroki za odklonilno obnašanje pa vedno obstajajo globoko v človeški duši. Ko sem ga naslednjič pozdravila, ko sem ga srečala, mi je mrmraje odzdravil. Opazila sem njegovo utrujeno hojo in žalostne oči. Lase je imel razmršene, lečen pa je bil v stare kavbojke in suknjič. Povabila sem ga na kavo in že sem mislila,da me bo zavrnil, pa je dejal: »No ena, kavica, pa en cigaret bi se mi pa že prilegla.«
Med pogovorom sem izvedela, da je imel težko življenje, da se je kot štirinajstletnik zaposlil v tovarni in da ni imel nikoli sreče z ženskami. Ko je mislil, da je že spoznal žensko svojega življenja, ga je ta zapustila, ker po njenih merilih ni bil dovolj bogat zanjo. Mati je bila precej skrbna, oče pa se je soočal z alkoholom, tako da je v glavnem mati skrbela za osemčlansko družino. Dejal je, da sam ne pije alkohola, oče pa se je velikokrat spozabil in pregloboko pogledal v kozarec ter potem otroke pretepal. Svojega otroštva se bolj malo spominja, velikokrat je bil lačen, bil pa je bolj tih in sramežljiv otrok. Kot otrok je pogosto jokal. Oče je delal kot gozdar, mati pa je skrbela za družino. Komaj so preživeli. Hotel se je izučiti za mizarja, pa so bili starši preveč revni da bi ga dali v šolo. Delo v tovarni je bilo zelo naporno, saj je delal za tekočim trakom in na normo vse to tedaj, ko je imel hudo prometno nesrečo in so ga invalidsko upokojili. Od tedaj je živel samotarsko življenje, saj se ni več čutil koristnega za družbo. Kuha in pere si sam, ven iz hiše pa gre le toliko, da skoči z avtom v trgovino. Dejal je, da ga še takrat stiska pri srcu, ker se boji ljudi. Rad pa ima lepo urejeno okolico hiše, katero si je zgradil sam in delo na vrtu. Posebno rad ima pomlad, ko vse cveti. Takrat opazuje ptičke, ki prepevajo in vonja cvetlice na svojem vrtu. To pa je tudi edini čas, ko se malo sprosti.
Ta človek je doživljal svoje življenje kot nekaj travmatičnega. Kot otrok je preživljal otroško dobo v neodzivnem okolju in notranji samoti. Tako je postal sam sebi tuj. Ker je odraščal v brezbrižni okolici sta se v njem razvila strah pred zapuščenostjo in občutek ogroženosti, ki mu nikoli ne bosta dovolila, da bi izrazil svojo resnično notranjost in veselje do življenja. Rezultat take vzgoje je pasivnost, nesuverenost in nepodjetnost tega človeka s strto samopodobo.
V otroštvu je bil globoko ranjen in ni bil upoštevan, živel v brezbrižni okolici, zato tudi svet okoli sebe gleda s preplašenimi očmi. Kot zavrt človek ni mogel biti primerno dejaven, saj mu je to povzročalo težave in neugodja. Zaradi razočaranja se je umaknil v pasivnost in iskal nadomestne zadovoljitve v sebi, to pa je povzročilo nadaljno pasivizacijo, nedejavnost, ko se kot človek odreče dejavnemu življenju v pravi družbi.
Ta človek prav gotovo rabi strokovno pomoč, da bi se rešil iz svojega začaranega kroga. To sem mu tudi svetovala. Obisk splošnega zdravnika in obisk psihiatra bi mu bila lahko prva pomoč. Sprva je pomoč zavrnil. Ko pa sem mu obljubila, da bom šla z njim, je obotavljaje privolil. Ker vem, da v Slovenj Gradcu obstaja tudi skupina za samopomoč, bi se lahko vključil v to skupino, kjer bi lahko s posamezniki, ki imajo podobne socialne težave, vsaj malo odprl svojo dušo in si mogoče pridobil tudi kakšnega prijatelja.
Po koncu najinega klepeta se mi je zdel bolj sproščen, oči so se mu od hvaležnosti orosile, ko mi je v zahvalo stisnil roko. Spoznala sem kako malo je včasih potrebno, da sočloveka lahko osrečiš. Ta »vaški samotar«, kakor mu pravijo sovaščani, se je zaprl v sebe zaradi številnih razočaranj, ki jih je doživel v življenju in zaradi nerazumevanja ljudi okoli sebe, ki človeka vse prehitro obsodijo, če ni po njihovih merilih. Topla beseda in daljši klepet sta obema veliko pomenila in ugotovila sem, da je zelo čustven, samo nikoli ni imel možnosti, da bi lahko to tudi izrazil Presenečena sem bila, da je bil pripravljen sprejeti mojo pomoč, čeprav z nikomer ne govori. Obljubila sem mu, da ga bom še obiskala.
Pri vseh travmah, ki so posledice njegovega nesrečnega življenja, bo moral izbrati zdrav življenjski slog, kar ne pomeni le skrb za telesno zdravje, temveč tudi prizadevanje za duhovno in socialno zdravje, torej splet dejavnosti, s katerimi bo prebudil samega sebe, predvsem pa se bo moral osvoboditi čustvenih blokad in travm. Pomagala mu bom, da se bo izmotal iz notranjih verig, ki ga vlečejo k dnu. To pomeni, da se bo moral pogumno soočiti s svojo življenjsko resnico, s svojim trpljenjem in krivicami ter s spomini iz preteklosti. Začetek te poti je iskren poseg v sebe, ki premaga nezdrave življenjske vzorce.
Zgodba tega preprostega človeka je le ena izmed mnogih usod Slovencev. Če bi bili v vsakdanjem tekanju za materialnimi dobrinami malo bolj pripravljeni prisluhniti drug drugemu, bi bilo takih človeških stisk veliko manj. Osamljenost je pogosta popotnica današnjega časa. Ljudje se vse premalo zavedamo pomena duhovnega razvoja in pogovora. Življenjska zgodba »vaškega samotarja« je le ena v mozaiku mnogih podobnih usod.
V okolici živi posebnež, ki živi zelo osamljeno življenje. Zapira se pred vsemi in se ne pogovarja z nikomer v vasi, tudi z lastnimi brati in sestrami ne. Živi v veliki hiši, rolete ima spuščene, tako da večino časa preživi v temi. Ko ga kdo pozdravi, se obrne stran, zamahne z roko in vzklikne: »Pustite me vsi pri miru.« Je še mlad, ima kakšno leto čez štirideset, vendar pa tako živi že kakšnih pet let, odkar je bil invalidsko upokojen. Avto vozi zelo počasi, tako, da s tako vožnjo ovira promet.
Ta človek prav gotovo rabi strokovno pomoč, da bi se rešil iz svojega začaranega kroga. To sem mu tudi svetovala. Obisk splošnega zdravnika in obisk psihiatra bi mu bila lahko prva pomoč. Sprva je pomoč zavrnil. Ko pa sem mu obljubila, da bom šla z njim, je obotavljaje privolil. Ker vem, da v Slovenj Gradcu obstaja tudi skupina za samopomoč, bi se lahko vključil v to skupino, kjer bi lahko s posamezniki, ki imajo podobne socialne težave, vsaj malo odprl svojo dušo in si mogoče pridobil tudi kakšnega prijatelja. 
