Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040623102735388

Domači in družbeni problemi sreda, 30. junij 2004 @ 06:27 CEST Uporabnik: Pozitivke Zadnji vikend preživet pri mami in bratu me je napolnil z novo energijo. Dolgo časa nismo mogli najti skupne točke, saj jaz že deset let živim v Ljubljani, kjer sem študirala in si kasneje našla zaposlitev. Tu sem spoznala veliko novih in zanimivih ljudi, del te svoje miselnosti in odprtosti za duhovno življenje pa sem hotela prenesti tudi na mamo in brata, ki že svoje celo življenje živita v mali vasici na Dolenjskem. Čeprav se imamo vseskozi radi, pa sem bila vedno jaz tista, ki sem se poskušala prilagajati njunemu načinu razmišljanja, težje pa je šlo obratno. Majhni nesporazumi so tako tudi v naši družini zrasli do teh meja, ko je bilo treba najti rešitev. Ker pa te ni bilo od nikoder, je vmes posegla usoda... Rodila sem se v majhni družini. Moja mama je preživljala mene in brata od rane mladosti. Z očetom nista bila nikoli poročena, temveč sta vedno živela \"na koruzi\" oziroma mu je dopuščala, da je živel svoje življenje. Moj oče je bil prej že poročen in je imel iz prvega zakona tri otroke. Naše družinske razmere niso bile nikoli urejene. Mama je morala vedno skrbeti za naju z bratom. Vem, da je bila vedno bolj navezana na brata, saj je bil kot majhen zelo bolan in je vso svojo energijo položila njemu v dlan. Že od nekdaj sem se počutila zapostavljeno in odrinjeno. Mogoče sem zato začela opazovati svet okoli sebe drugače kot vsa druga okolica na podeželju. Opazovala sem stvari z drugačnimi očmi, saj sem bila že kot majhna drugačna, bolj tiha, vase zaprta, in sem težko odkrivala svoja čustva. Kasneje sem spoznala, da sem veliko bolj dojemljiva za zunanji svet kot vsi ostali okoli mene. V osnovni šoli sem imela na začetku velike težave s prilagajanjem in adaptiranjem, saj nisem bila navajena socialnih stikov. Spomnim se, da sploh nisem hotela učiteljici odgovarjati na vprašanja, saj sem se je nekako bala, čeprav sem poznala odgovore. V drugem razredu se mi je nekako odprlo in potem sem bila odlična do konca osemletke. Nato sem se vpisala v gimnazijo, kjer sem, kakor se spomnim imela tudi na začetku velike težave z okoljem in prilagajanjem. S sovrstniki sem težko vzpostavljala stik, saj sem se bala, da bom zavrnjena in odrinjena v kot. V četrtem letniku sem spoznala svojo veliko ljubezen, njega, ki me je očaral že v prvem trenutku in me je od tistega trenutka naprej spremljal kot rdeča nit v življenju. Vem, da me je imel rad, a vedno me je spremljal občutek, da ga bom izgubila. Bil je zelo samozavesten, zagledan vase, in vedno je iskal trenutek, da je lahko spal z mano, kjerkoli se je to pač zgodilo. Zaradi občutka prikrajšanosti, strahu in bojazni pred mamo in bratom, si ga nisem nikoli upala pripeljati domov. Vedno sem se bala, kaj bosta rekla na to, saj se nismo nikoli pogovarjali o medsebojnih odnosih, sploh pa ne o ljubezenskih, še manj pa o spolnih. Potem sem šla študirat v Ljubljano. Tu sem se po začetnih težavah, kar dobro vklopila v družbo in študij. Spoznala sem dobro prijateljico, s katero sva skupaj študirali in stanovali. Skupaj sva preživeli celih šest let študija, vendar pa se sedaj po končanem študiju ne videva več, ker so se stiki ohladili. Študij sem uspešno dokončala, z veliko pridnosti in odrekanja na račun drugih stvari. Med študijem sem se tudi zelo navezala na nekega starejšega gospoda, ki mi veliko pomeni kot osebni prijatelj, nekako mi je kot oče. Z njim sem se vedno zelo dobro razumela in se mu povedala vse svoje želje in hotenja. Najino prijateljstvo traja že deset let in med nama obstaja globoka čustvena vez. Tudi z očetom sva se o marsičem pogovarjala, dokler je bil še živ, saj je bil zelo odkrita in neposredna oseba. Z mamo se nisva nikoli dosti pogovarjali o medsebojnih odnosih, čustvih in odnosih med moškim in žensko. Zato sem tudi nekako vedno štrlela ven, saj sem bila drugačna, bolj sama zase. Mama in brat sta se vedno pogovarjala le o kmetiji in skoraj o ničemer drugem. Sedaj sem že nekaj leta zaposlena, zadovoljna sem s službo, navezala pa sem tudi precej pristnih stikov. Moj brat ima doma kmetijo in hodi v službo, mama pa je upokojena delavka. Oba sta zelo preprosta in dobra po duši. Vendar pa sta zelo navezana eden na drugega in vedno, kadar moj brat po službi odide na obisk h kakšnemu prijatelju, postane moja mama zelo živčna in takrat začne klicati po vsej vasi, če je brat mogoče pri njih. Moja mama je po drugi strani precej osamljena, saj se v vaški okolici ne počuti najboljše. Ljudje so sicer dobri, vendar pa silno opravljivi in se zato spotaknejo ob vsakogar, ki živi drugače. Mama je dokaj razgledana, vendar pa si nekako ne zna poiskati primerne družbe zase in si poiskati kakšen hobi, odkar je upokojena. Ko jaz pridem domov, jo poskušam motivirati s tem, da grem z njo na sprehod in ji pokažem kakšne vaje, ki bi bile zanjo primerne, da se malo razmiga. Potem to nekaj dni počne, pa zopet pozabi, saj bi moral nekdo stalno stati ob njej, ker sama nima dovolj močne volje. Zelo se počuti osamljeno, zato komaj čaka, da pride brat iz službe domov ali pa jaz na vikend. Saj ne rečem, da ne pridem rada domov, toda zadnje mesece sem hodila domov vse težje, saj kljub vsem mojim pobudam, da naj postane malo bolj samostojna, ni nič zaleglo. Ker se je njeno psihično stanje vse bolj slabšalo, smo ji poskušali pomagati s pomočjo psihiatra. Njeno duševno stanje pa je postajalo vse slabše, zato je morala oditi v senatorij za živčne bolezni. Ko mi je psihiater povedal, kam bo morala moja mama oditi, sem to sprejela zelo s težkim srcem, saj nisem vedela kaj jo tam čaka. Strašno sem se zbala zanjo. Ko je prišel dan njenega odhoda, je prišel po njo rešilni avto in vsa vas je govorila, da je morala oditi zato , ker je \"nora\". Mene so te besede silno bolele, saj sem se po eni strani bala za mamo, po drugi strani pa sem bila še obremenjena z težkimi besedami s strani okolja. Počutila sem se silno težko, saj sem čutila, da je to za mojo občutljivo in nežno naravo preveliko breme. Nekaj časa sem jokala, potem pa sem našla tolažbo pri svojih prijateljih v Ljubljani, ki so me potolažili z besedami, da to, kar se je zgodilo mami, ni nič hudega, da so pač danes težki časi in naj se nikar ne oziram na vaško okolici, ki itak nima pojma, kaj so človeške travme. Poleg sebe sem imela tudi dobrega osebnega prijatelja, ki mi je svetoval, naj si vzamem nekaj časa tudi zase, ne pa da vseskozi mislim samo na to, kako hudo je moji mami. Skupaj sva hodila plavat, se dosti pogovarjala o čustvih in to me je sprostilo. Prvi teden nisem smela iti k njej , saj so bili obiski prepovedani. Te dni sem se bala, da se bo njeno počutje še poslabšalo. Nisem vedela, kaj naj počnem sama s sabo, saj sem neprestano razmišljala, kako se počuti. Razmišljala sem o najhujšem, saj sem vedela, da je občutljiva in da je bil prihod v tako ustanovo zanjo pravi šok. Ko sem šla prvič k njej na obisk, sem se odpravljala z mešanimi občutki. Ko sem stala pred njenimi vrati , sem nekajkrat globoko vdihnila, preden sem vstopila. Sedela je na robu postelje, oblečena v bledo bolniško srajco, z razmršenimi lasmi. Njene velike zelene oči so se zasmejale, ko je zaslišala moj glas. Videla sem, da je po vplivom pomirjeval in stisnilo me je pri srcu. Prijela sem jo za roko, a njen dotik je bil boječ in slaboten. Nekaj časa sem obstala pred njo, jo držala za roko in nemo sva si izmenjavali svoje občutke. Bali sva se izreči kakršnokoli besedo, saj bi se ta čarobni trenutek pretoka energij razblinil. Naslednji dnevi so hitro minevali. Mama si je našla družbo, skupaj z ostalimi je hodila na kavo in klepetale so o svojih življenjih. Pa tudi jaz sem se malo pomirila. Ganilo me je, ko sem videla, kako so se te ženske vzljubile in kako si stiskajo roke za vzpodbudo. Nobena od njih se ni počutila več osamljeno in postavljeno na robu družbe, saj so se našle sorodne duše, ki so si izmenjavale svoje življenjske izkušnje in našle tolažbo druga v drugi. Takrat sem videla, da nesreča res zbližuje ljudi. V tistem mesecu, ko je bila mama odsotna, sva se z bratom precej zbližala. Ker imamo doma malo kmetije, sem vsak svoj prosti trenutek izkoristila, da sem lahko pomagala bratu na kmetiji in poskrbela za hišna opravila. Ampak ta opravila so bila za mene bolj rutina in ni mi jih bilo težko opraviti. Bolj me je skrbelo, kako se bova razumela z bratom. Na začetku sva bila v komunikaciji nerodna. Brat je imel občutek, da se žrtvujem zanj, meni pa se je zdelo, da nič dovolj dobro ne naredim. Potem pa vsa se oba zavestno trudila, da sva se vsak dan bolj odpirala drug drugemu in zaupanje med nama je tako počasi naraščalo. Poskušala sem biti pozorna na bratove občutke, mimiko in ostale znake izražanja. Skupaj sva začela ponovno odkrivati skupne interese. Oba imava zelo rada domače živali, zato nama ni bilo dolgčas, ko sva se pogovarjala o petih mucah, ki popestrijo življenje na naši domačiji. Skupaj sva si ogledala še kakšen film na TV in potem o njem povedala vsak svoj komentar. Ker sem ravno takrat začela delati izpit za avto, mi je dovolil, da sem malo vozila njegov avto. Tako so se občutki pripadnosti počasi krepili in led je bil prebit. Vem, da je to šele začetek za izboljšanje medsebojnih odnosov. Vsi bomo delali korake naprej in včasih nazaj, toda važno je, da se stvari premikajo. Zdaj vem, da ne morem nekoga prisiliti, da se spremeni. Lahko mu le pomagam, da najde svojo pot, pustiti pa mu moram živeti svoje življenje naprej. Zdaj poskušam razumeti svoje domače z druge strani, tako, da se poskušam vživeti v njihov način razmišljanja in v okolje, kjer živijo. Naučila sem se povedati svoje mnenje, ne pa ga vsiljevati. Nikjer namreč ne piše, da je tisto, kar mislim sama za nekoga drugega vedno najboljše. \"Živi in pusti drugim živeti, \" je sedaj moje geslo. Ko sva z bratom hodila k mami na obiske, sem spoznala, da so tu notri ljudje, ki so dostikrat boljši in bolj odprti, kakor pa s(m)o tisti, ki, mislimo, da živimo človeka polno življenje, zunaj takih ustanov. Dostikrat pa si zjutraj, ko odhajamo v službo, \"nadenemo masko\", da lažje preživimo javni del življenja in da smo drugim bolj všeč. Kaj pa v resnici čutimo, mislimo, želimo in trpimo - si upa povedati le malokdo. Ne čudim se, če človeku enkrat zmanjka tal pod nogami in ne ve več kakšna oseba je v resnici, saj je navajen da v življenju odigra veliko različnih vlog, ki niso vedno del njegove osebnosti. Ko pa se potem enkrat \"psihično zrušiš\", si največkrat obsojen s strani okolice, da si \"nor\", le malokdo pa se povpraša o razlogih za tako stanje. Zase sem se zato odločila, da bom poskušala odigrati svoje vloge v življenju čimbolj pošteno in iskreno do sebe. Četudi me bo okolica kdaj obsojala, češ, da ne izpolnjujem splošnih družbenih norm in pričakovanj, rajši ostajam zvesta sama sebi in svojemu življenju. Saj živim samo enkrat in svojega življenja ne mislim zapraviti zato, da bom ugajala nekomu tretjemu, če nečesa sama pač nočem početi. Sicer pa menim, da to ni le težava vsakega posameznika posebej, ampak celotne družbe. Vse preveč se usmerjamo v materialne dobrine, premalo pa v duhovni razvoj. Le redki posamezniki in obstoječe skupine se trudijo za razvoj srčne kulture in duhovnosti. Če bi bilo tega med ljudmi več, bi bilo potrebno tudi manj psihiatričnih zdravljenj, izboljšali bi se medsebojni odnosi in nasploh bi bilo bolj prijetno živeti. Kaj pa družba pravi na to? Družba pa je taka kot minister Gregor v Levstikovem Martinu Krpanu - pove bolj malo oziroma skoraj nič. Nataša Konečnik Vidmar Komentarji (0) www.pozitivke.net