Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040522153208820

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (11. del) četrtek, 17. junij 2004 @ 06:32 CEST Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava: Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem V./VI. (1. del) Ljubi Baba, sem napisala zjutraj. Ti veš, da vem, da si mi vedno pomagal ko sem prosila. Moj odnos do tebe je drugačen kot do Mame. (Ves čas pisanja sem zehala) Zapojem tvojo prema mudito, te pokličem in stvar je urejena, ravnotežje povrnjeno, mir zagotovljen. Seveda hvala obema, ampak tole zdaj je resno in nimam pravega ravnotežja. Do veselja mi te dni ni najbolj, čeprav bi najbolj pomagalo. V meni ni lahkotnosti, ni igre, Baba. Spet sem v svoji znani duhovni resnosti. Prosim, da me vodiš skozi dan v prehod popolnega ozdravljenja na vseh ravneh. Spoznavam, kako kompleksno je ravnotežje, ki naj bi ga živela. Začenjam razumevat, kako nič ne razumem, kako se samo učim. Ampak uči me v tvoji milosti. Milost izbiram. Hvala za blagoslovljen dan, za dan čudežev tvoje ljubezni. Ta dan je Turoff govoril o čudežih, ki jih dela Sai Baba. Sedemkrat se je že osebno pojavil v kliniki, je rekel. Enkrat se je pokazal vsej družini, ki je čakala v mali sobi in jih popolnoma ozdravil. Drugikrat sem prišel v sobo, pa mi je človek povedal, da ga je že pozdravil mali Indijec v oranžnem s posebno frizuro…, je rekel Turoff. Babina ljubezen je brezmejna, je zaključil. Vse ti da. Potem ko mu ti daš vse. In je šel. Baba jih je popolnoma ozdravil, je rekel Turoff. Tako zelo sem to slišala. Sem jaz pripravljena na čudež popolnega ozdravljenja - danes in tu? Jasno mi je bilo, da ne. Kristalno jasno, brez samozavajanja in mentalnih opravičevanj. Vem in verjamem, da je to mogoče, ampak ne zame, danes. Tokrat smo dr. Khana počakale z ljubeznivo Turoffovo ženo, ki mi je ponudila lingamovo vodo, mi pokrila prsi z brisačo in me držala za glavo, dokler ni prišel. Na poti do moje leve strani postelje me je nasmejan požgečkal po podplatih. Takoj se je lotil dela, me še polil z lingamovo vodo in odprl prsni koš ter spet metal stvari (???) ven. Na veliko. Vsaj petkrat. Potem je isto storil na desni strani pod popkom, med želodcem in jetri, če sta organa tam kjer verjamem, da sta. Metal je ven in enkrat močno potegnil. Začutila sem sled bolečine z energijo, da je šlo ven nekaj vnetega. Ko me je na koncu spet pomazal z lingamovo vodo sem vprašala: Kaj pa tumor? Skušamo uravnovesiti vse telo, je resno odgovoril. Razumem, sem rekla. V resnici se mi je šele zdaj začelo jasniti, kaj eno tako veliko neravnotežje kot je rak, pomeni za človeško telo. Tale božji človek mi je v treh dneh naredil sedem operacij. Pojma nimam, kaj bi to pomenilo za klasično medicino, če se sploh da primerjati. Turoff/Khan je dva prsta nastavil na mesto tumorja (mislim, da ne na fizično telo) in ju sunkovito potegnil narazen, vsakega na svojo stran. Kot bi ga na ravni tik nad telesom razblinil v zrak. Potem mi je še kiropraktično naravnal vrat in sedla sem. Spet mi je božal glavo in lase, od nekod se je na njegovih rokah spet vzela voda in z dvema potegoma mi je umil obraz. Naj gre, sem pomislila. Ja, naj gre… Zelo dobro mi je delo. Prav to jutro sem se zavedla, da čelo spet nabiram v odrasle resne odgovorne mentalne gube. Ko je Nuša stopila tistih par korakov do mize, sem ji v očeh videla solze. Verjetno je bilo res izjemno videti njegovo Ljubezen, ko me je božal. Spet jo je operiral na trebuhu in kar precej zmetal ven. Mislim, da je to obe presenetilo. Res ni kaj videti, če gledaš, kaj počne. Nekaj brskanja in malo vatke… Spet me je gledal z vso tisto Ljubeznijo in njegove roke so delale. Bog, kakšno človeško bitje je Steven Turoff. Sama udejanjena ljubezen in služenje. Potem je z lingamovo vodo pomazal Nušino telo do vratu, jo plosknil po trebuhu in odkorakal ven. V resnici do vrat naredi dva koraka, tako velik je. Pazi nase, je rekla njegova gospa, ko sva odhajali. No, dovolj sporočil, ni kaj. Dobila sem informaciji, za kateri sem prosila. Ozdravljenje ni popolno in pazim naj nase. Ko sem plačevala, je šel Turoff/Khan iz ene sobice v drugo. Naslonil se je na podboj vrat s skritim telesom na drugi strani in me gledal izza vrat z modrim očesom, ki se je smejalo. Skril se je tako, kot se odrasli skrivamo malemu otroku. Seveda sem bruhnila v smeh in potem je izginil. Šla sem se zahvalit Babi in v njegovem domu ostala še kakšno uro. Nuša je odšla. V tišini sem bila. V hvaležnosti, v miru in zaupanju. Baba, hvala. Mama, Jogananda… Ljubi Bog, hvala za milost tega doživetja. Šiva Šiva Šiva šambo…Dobila sem tla pod nogami in vstopila v realnost, ki je sprejemljiva. Poleg tega sem dobila jasen občutek, da se bom k Turoffu vrnila še enkrat. Naslednji dan mi je bilo res težko iti v London, ampak Nuše nisem želela pustiti same. Vse tole okrog raka je precej vplivalo nanjo, v resnici nikoli ne bom vedela, kako. Moja hči ima svoje izzive, svoje lekcije, svoje učenje. Verjamem, da ji najbolj pomagam, če skrbim zase, kar je posebej zadnje tedne sam po sebi velik projekt. S tem jo učim, da bo ona najprej pomagala sebi. In seveda jo podpiram, če njo sprejemam tako kot je, kar je na trenutke enako velik podvig. Vendar stalno izbiram eno in drugo. Portobello tržnica naju je obe prizemljila. Uprla sem se skušnjavi, da stopim k vedeževalki, ki je delala pod velikim šotorom… V večji knjigarni sem ugotovila, da imam oz. da sem prebrala (zame) najboljše knjige, kar jih je. Nič posebnega nisem našla. Pristala sem pri Bogu in angelih, pri knjigah o prizemljenem, praktičnem odnosu do njih, pri uporabnih informacijah, ki jih je mogoče živeti tukaj in zdaj. Ne zanimajo me Sirius, Lemurija ali Atlantida, rada imam svetlobo leta 2000, rada bi jo hodila vsak korak. V eni od knjig sem prebrala: Nikoli si ne dovoli biti fanatična.To je oseba, ki podvoji napore, potem ko iz vida izgubi svoj namen. Potem ko sem bila 11 ur na nogah, sem bila utrujena bolj na drugih ravneh, kot na fizični. Opazila sem še fenomen - hrana se mi ni zadrževala v želodcu, šla je takoj v črevo in ven. Ampak mislim takoj, v treh urah. Predstavljam si, da je tako pri dojenčku. Naslednji dan je šla Nuša še enkrat sama v London, jaz pa v prvem nadstropju avtobusa na izlet na deželo, do prve vode, v Maldon. Kjerkoli na zemlji sem, me vleče k prvi vodi. Prekrasen izlet je bil, odkrila sem angleško podeželje. S cerkvicami in starimi pokopališči, s preraslimi grobovi in nagnjenimi nagrobniki, vse obsijano s soncem, brez vetra pa ni šlo. Pa barke so bile in velike rjave, še uporabne jadrnice z visokimi jambori. Meni so bile videti kot da pašejo v muzej, sodeč po plakatih pa so imele naslednjo nedeljo tekmovanje. Poleg umetnega jezerčka in prostornih površin za piknik, je bila dolga sprehajalna pot z naključno parkiranimi čolni in barkami. Na eni sem zadaj levo od gredlja prebrala LJ in desno JANA. In res je na barki pisalo Ljubljana, samo N je bil obrnjen narobe. Hvala za dobrodošlico, angeli! Ko sem se vračala, je začelo v cerkvi zvoniti. Rekla sem si, da ne grem na avtobus vse dokler bodo zvonili zvonovi. Zvonili so slabo uro in še takrat jih je izklopil župnik z vato v ušesih, ki je obrezoval prekrasno grmovje na pokopališču. Ko sem čakala avtobus, sem malo pobrskala po knjigah trgovine z zdravo prehrano. Eno sem odprla na strani detoksikacije v dieti rakavih bolnikov. No, končno sem prišla do potrditve odgovora na vse tiste rdeče pike po telesu. Za posledico prehitrega razstrupljanja gre. * * * * * Po vrnitvi iz Anglije sem začela prositi še za blagoslovljene noči oz. bolje rečeno za blagoslovljena jutra. Z vsako nanizano minuto, ki je skušnjava, zdrsnem tja, kjer ne želim biti. Najedla sem se sira in čokolade in se zbudila dosti prezgodaj z občutkom alkoholnega mačka in s podočnjaki do lic. Pred šesto zjutraj sem se dokopala do prvega napitka z glino, ki je zoprno nevtralnega okusa in to je šele začetek pettedenskega programa očiščenja telesa ameriškega podjetja Arise &Shine, Dvigni se in (za)sij. Ni se mi dalo dvigniti in še manj sem bila pripravljena sijati. V mrzlem jutru sem se spravila v posteljo in opazovala eno slabo misel za drugo. Seveda se ni moglo končati prav dobro. Še težja energija je prihajala, jasno sem jo čutila. Že včeraj zvečer sem si skušala pomagati z džapa malo, ko sem z ne preveč entuzijazma ponavljala: Om Sri Satya Sai Babaya Nama - Mama Meera, Om Sri Satya Sai Babaya Nama - Mama Meera... Začetek vedno slabšega počutja je bil izrazit, depresivna energija za vogalom. Tako dovolj imam vsega. Zmotila sem se - potovanje v Anglijo je bilo uspešno, ne pa najbolj prijetno in zabavno. Z Nušo se nisva zabavali, kot sva navajeni. Nekajkrat se je želela pogovoriti z mano, pa sem jo vsakič zavrnila v njenem načinu in šla dihat odpuščanje in ljubezen. Ta njen "pogovor" je solzen in razlog za to sem jaz. Nuša se ne ukvarja s seboj, ampak z menoj in pri tem precej čustvuje. To razumem in sprejmem, vsaj želim si sprejeti. Vendar se ne ukvarja s seboj in tega ne želim podpirati. Ne dvigujem kazalca in ne trdim, da je izključno ukvarjanje s seboj absolutna rešitev vseh medsebojnih odnosov. To je moja absolutno najboljša rešitev odnosov z vsemi ljudmi. Učinkovita je tako, kot nobena stvar do zdaj. Na trenutke si mislim, da sem si raka ustvarila zato, da v neskončnost vadim preobrazbo energij v dihanju ljubezni in odpuščanja Boga. Pri meni se vsako neravnotežje v odnosu začne in zaključi s tem. V dihanju angelov imam toliko izkušenj kot malokdo, pa sem šele dobro začela. Dokler ne bom zdrava, bom še imela priložnost kokreirati, še bom lahko vadila izbire realnosti po želji. To mi postaja vedno bolj jasno tudi v odnosu z Nušo. Osnova mojih delavnic je izključno ukvarjanje s seboj. Ne morem vplivati na očetove, sosedine ali hčerine odločitve in ravnanje, ne morem jih spremeniti. Vsaka energija, usmerjena v drugega človeka, je zapravljena energija - če te človek za to ni prosil oz., če to ni sprejemanje in dovoljevanje, ki je srce. Da bom svoje srce lahko živela, koristi, če v to vlagam svojo energijo. Pomeni, da naj bi se ukvarjala s seboj, s sprejemanjem sebe, take kot sem, s svojim (ne)ravnotežjem. Zase sem pomembna jaz. Vsakemu človeku zelo koristi, če s kar največjo jasnostjo ugotovi, kje v življenju je. Jasnost v slovenščini ni najbolj uporabljan izraz, pa je tako zelo pomemben. Vreme je jasno, pa da nekomu nekaj ni jasno - to še ugotovimo. Kje pa sem sam(a) s svojo jasnostjo o sebi? Kakšen je moj položaj na fizični ravni bivanja, na čustveni, na mentalni in na duhovnih ravneh? Koliko me življenje na posameznem področju delovanja in bivanja izpolnjuje? Koliko je v njem veselja in strasti?, se sprašujemo na mojih delavnicah. Univerzum tak način ukvarjanja s seboj podpira do neslutenih razmerij. Angeli nam šepetajo, nas dregajo, božajo, polagajo nam prave besede na jezik, potiskajo in obdarujejo nas v vsakem stavku in na vsakem koraku do naslednjega srečanja. Resnica je to, ne samo propaganda za moje delo. Ljudje se šele začenjamo navajati na njihovo milost in blagoslove. Ko na delavnici ozavestimo stanje, v katerem smo, se začne proces ugotavljanja, kam bi zdaj radi prišli. Samo jaz lahko zase vem, kaj si res želim. To nam je neredko težko ugotoviti, saj nas okolica ni vzgajala z vprašanji: Kaj si pa ti želiš, ljubica? Kaj bi res rada? Vse preveč ljudi okrog nas misli, da vedo, kaj mi potrebujemo oz. si želimo. Pa največkrat še zase niso ugotovili, kaj bi jih res izpolnilo. In za nič "prav" ali "narobe" ne gre. Za vzorce in navade gre, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. In še enkrat - če bi znali boljše, bi vsi delali boljše. Na začetku novega tisočletja smo in angeli pravijo, da je čas. Čas, da ugotovimo svoje želje in si jih sami začnemo izpolnjevati. Čas je, da ugotovimo svoje sanje in jih začnemo prinašati na Zemljo. Vsi ljudje, ne glede na starost, barvo in izobrazbo imamo to isto možnost. Časa za izpolnjevanje svojih sanj je vedno dovolj. Na delavnici je seveda lažje. Skupaj začnemo graditi vizijo nove(ga) sebe na teh istih ravneh. Poleg tega se učimo uporabljati darila univerzuma. Okrepimo sodelovanje z angeli in vodniki, začnemo se z njimi družiti in se pogovarjati, skupaj se učimo izbirati stvari, ki si jih želimo, in kokreirati. Živeti začnemo svojo novo lastno vrednost. Jaz sem vredna! Jaz sem vreden! je glavno darilo ljudem na Zemlji in v naročju ga imamo prav vsi. Kaj bomo storili z njim, je stvar svobodne volje posameznika. In seveda koristi, če začnem razmišljati o tem darilu. Česa sem vredna na fizični ravni…? Pri delu, v družini, na področju denarja? Česa sem vreden na čustvenem področju bivanja? Bi rad bil bolj vesel, bolj občutljiv, manj ljubosumen? Kaj bi pomenilo zame, če sprejmem dar vrednosti na mentalni ravni? Bi rada bolj intuitiven ali bolj analitičen um? Po želji začnemo zaključevati karmične pogodbe in izbirati pogodbe o zdravljenju Zemlje. Po želji zato, ker nič ni nujno. Učimo se spoštovati svobodno voljo kot edino pravilo na Zemlji. Drugih pravil na Zemlji ni! Na delavnici se seznanjamo z možnostmi, na katere opozarjajo angeli in izkoristimo jih po osebnem občutku in vodenju. Uporabljati jih začnemo iz prostora miru in zaupanja. Ko smo pripravljeni. Ukvarjamo se torej samo s seboj. Na nov način se začenjamo zavedati, da so drugi ljudje in dogodki samo uporabljeni, da izvemo nekaj novega o sebi in samo o sebi. Udeleženci delavnic to hitro sprejmejo in začnejo prenašati v življenje. Tistih, ki jim tak način dela ne leži, življenje na mojo delavnico ne pripelje oz. jo ne končajo. In tudi s tem je vse v redu. Ukvarjanje s seboj terja pripravljenost, odprtost in voljnost za spremembo. Pri tem brez sprejemanja svoje sence ne gre in za to je dostikrat potreben pogum. Ukvarjanje s seboj terja odgovornost. Odgovornost za to, da sem, kjer sem, enostavno zato, ker sem se sem spravil(a) sam(a). Nihče ni kriv za to in še najmanj nekdo zunaj mene. Odgovornost se učimo sprejemati za celulitična stegna, razcepljene lase in za vsako gubo. Pa za prazno denarnico, naveličanost v službi in za manipulacije v družini. Odgovorna sem za svoj za bes in zamere do šefinje, šoferja avtobusa ali do partnerja. Odgovorna sem za svojo žalost in nemoč ali za katerokoli drugo čustvo. Težave mi delajo lastne slabe misli in besede, pa seveda tudi tuje, ki jih čutim ali poslušam dan na dan in jih s tem podpiram. Vse to imam, ker delam, kar sem navajena. Vse to imam, ker izbiram težjo pot. Drugačno realnost in boljše življenje zagotavlja drugačno ravnanje, govorjenje in razmišljanje. S tem se ukvarjamo na mojih delavnicah. Samo začeti je treba. Že na drugem srečanju v izmenjavi izkušenj prepoznamo nesluteno podporo univerzuma in ista pot naenkrat postane dosti lažja. Angeli govorijo skozi vsakega od nas. Skupaj začnemo ugotavljati, kaj bi duša rada mislila, govorila in delala. Glava s svojimi prav in narobe, s svojimi skrbmi in občutki krivde postaja preteklost. V sodelovanju s svetlobo izbiramo milostne načine v vsakem dnevu, ki je potovanje v svoje sanje. V takem prostoru nastajajo čudeži, ki počasi postanejo način življenja. In kaj je čudež drugega kot združitev Duha in Zemlje? To so moje izključno praktične delavnice. Za zavedanje in vlaganje energije gre. Preden sem dobila potrditev, da imam raka, sem vsaj na področju svoje duhovnosti že precej jasno vedela, za kaj gre. Prepuščala sem se, nisem bila disciplinirana in ne organizirana. Nisem imela jasne vizije sebe. Osredotočala sem se na angele in na Boga. Večino ostalih področij bivanja - prijateljstvo, pa partnerstvo, zaslužek in zabavo sem puščala v megli in to je veliko neravnotežje. Z diagnozo je prišel čas za vprašanje: Kaj so nebesa na Zemlji zame? Kateri so moji ideali? Če me odgovori na ta vprašanja ne podpirajo in očitno je, da me ne, je čas, da jih spremenim. Danes ugotavljam, da sem devet let zbirala za to potrebno znanje in čas je, da ga res shodim. Čas je, da sprejmem darilo univerzuma, ki je ustvarjanje moje najvišje realnosti zame. S potrditvijo raka se je moj poligon entuzijazma, modrosti, duhovnih zakonov in angelskih učenj čez noč razkril v svoji pravi razsežnosti. Kar naenkrat vidim dodatne stranpoti, vzpone in spuste ter nove ovire, zgubila sem kompas in zebe me, ko čofotam po blatu. Pa je šele jesen. Vse duhovne lekcije so se spremenile v eno samo: v čisto sprejemanje, ki je ljubezen. V sprejemanje sebe, take kot sem. V sprejemanje vseh ljudi okrog mene, ne glede na odtenek svetlobe, v kateri se mi pokažejo. Učim se srca. In eno zanesljivo vem - pogovarjanje pri tem ne pomaga. Govorila in pogovarjala bi se glava. Glava je tista, ki želi imeti prav. Srce samo dovoljuje in sprejema.Tu ni nobene umetnosti, nobene filozofije. Ali nekaj oz. nekoga sprejmem ali pa ne. Ko se za karkoli zataknem, vem, da nisem sprejela. Ko nečesa ali nekoga ne morem sprejeti, je moja stvar, da sedem in diham sprejemanje Boga. Odpuščanje in ljubezen sta za to potreben aspirin. Tako enostavno je to. Bog je enostaven in srce je enostavno in oba samo sprejemata. In zdaj me rak uči to živeti. KORENINE PRIHODNOSTI Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VI. Neuravnovešena sem in zato bolna. Na nov način sem odprta in zelo ranljiva. O tem se ne želim pogovarjati z nikomer, tudi z Nušo ne. V resnici nimam kaj povedati, ker je moja pozornost drugje. Devet let se že dvigam po lestvi navzgor v največjo svetlobo. To je moj fokus, to je moja pot. In zdaj sem v megli na eni od prečk. Ne želim gledati vodoravno niti pod kotom v gosto sivino. Še manj se želim spomniti oblakov in megle, skozi katero sem že šla. Gledam samo navzgor. Samo v svetlobo sem usmerjena. Osredotočena sem na to, kam želim priti in na poti tja želim biti kar največ v svetlobi. V veselju, če se da. In midve z Nušo sva se znali veseliti, pa se kar naenkrat ne znava več. Še enkrat: Razumem novo stanje in rada bi ga sprejela. Zato naprej diham odpuščanje in ljubezen Boga. Kakšno uro. Ko vidim, kako se počutim, ko preverim izboljšanje oz. spremembo svoje energije, diham še pol ure ali še eno uro. Če bo treba tudi še tri. Ali šest ur. Zavezana sem sodelovanju z angeli. Bolj milostnega in učinkovitega načina, ki bi mi zagotavljal stik s svetlobo v meni, zaenkrat ne poznam. Po vrnitvi od Turoffa se temno počutim. Obisk pri njem ima isti učinek kot obisk Sai Babe ali Mame Meere. Za srečanje z najvišjim in najboljšim gre in človek na to vedno reagira, ne more, da ne bi. Zdaj se počutim sama, preveč sama in predolgo že traja. Moji sostanovalci so na dopustu, pes je v reji in telefon molči. Res, da je jutro, ampak včeraj sem se vrnila že popoldan, pa enostavno nikomur ni mar. Komu bi lahko bilo mar, da sem se vrnila od enega najbolj izpolnjenih ljudi v služenju Zemlji? Da nikomur ni mar, je tako ali tako moj vzorec. Včeraj zvečer sem zavrtela dva telefona in nihče se ni oglasil. Po izbrani tretji številki je sogovornica govorila kot navita, poslušala sem jo in na en način mi je bilo vseeno. Meni ni mar. Drugi me enostavno ne zanimajo, torej tudi jaz ne morem zanimati njih. Hladno je, nimam energije za posesat in stanovanje je razmetano. Povsod so plastične vrečke in nerazpakirane stvari. V duty freeju sem zavrnila skušnjavo kupiti plastično vrečko Harrodsa z medvedki. Da bi prodajala knjige v njej. Kdo pa sploh še želi knjigo Osvobajanje od sebe? Saj nihče ne želi mojih knjig, nikomur ni za angelske informacije. Misel je energija in napisana oziroma izgovorjena je še močnejša, vem. Lep dan si ustvarjam s temile vrsticami. Če so pa resnica! Poleg tega imam v kuhinji robo naročenih izdelkov A&S, ki so mi jih poslali v Chelmsford. Kje so kupci? Kje je moja energija, da to speljem? Na jok mi gre. Utrujena sem od teh sprememb energij, naveličana sem nihanja. Utrujena sem od sebe. Tako težko mi je nazaj med ljudi. Tako zelo težko. Tako laže je prebirati knjige, dihat svetlobo, se sprehoditi skupaj z angeli in drugimi devami, opazovati oblake. Tako lahko je zaspati… * * * * * Mama je poklicala iz Ankarana, če jo pridem danes iskat. Prav nič mi ni ustrezalo, ampak menda sem to obljubila pred odhodom in očitno je s tem računala. Vse, na kar pomislim, mi je težko. Še malo bom pojamrala in potem grem dihat, čeprav mi je težko tudi dihat. Ne čutim nobene podpore. V glavi vem, da sta trpljenje in osamljenost človeka samo znak, da ne prepoznava višjega namena in ne razume darov časa, v katerem živi. Darila nove svetlobe ljudem na Zemlji obstajajo, vendar vsako darilo vključuje nekaj ali več dela, malo ali več vložka energije. Darilo ljudem je mir in tega imam. Darila so še svobodna volja, lastna vrednost, nevtralni implant in kokreacija. Mihael pravi, da sta darili življenja ljudem veselje in zdravje oz. kontrola nad svojo biologijo. In Kryon pravi, da univerzum želi, da ljudje na Zemlji ostanemo, ne da jo zapustimo! Očitno je čas, da vsa ta darila uporabim, da vstopim v novo energijo, v novo svetlobo. Univerzum me podpira, to je res. Bo to dovolj? Ali je sploh mogoče iti skozi to iniciacijo tako zelo zelo sam? Dva dni po vrnitvi od Turoffa sem se najedla prepraženih semen, ki so v mojem milem prečiščenem in (o)zdravljenem telesu obtičala kot beton. Isti večer sem se v pogovoru s Thomasom slišala reči, da sem se končno odločila ozdraveti in v naslednjem stavku sem mu povedala, da sem se najedla sončničnih semen. Thomas mi je s svojim sprejemanjem mene take kot sem in s svojo nenavezanostjo izjemno ogledalo. Kar mu rečem, mi butne nazaj, ne da bi on kaj rekel. V odnosu z njim se stalno soočam s seboj, včasih tudi z zamudo. Nesmiselnost izrečenega me je jasno zadela v nočnem dihanju, po ne preveč nasilni kriminalki, po nesmešni smešnici in po opravljenem klistirju. Potem sem se samo še zjokala. Zjokala sem se, kot še nikoli. Jokala sem in prosila. In jokala. In prosila. Jokala sem kvalitetno. Nisem jokala zaradi žalosti, jokala sem iz nemoči in iz dvoma, da lahko uspem v tej izkušnji. Skoznjo bom že šla, skozi, ampak uspela bi rada v svojem višjem namenu. Rada bi preživela. Pa sem tako zelo sama. Seveda vem, da mi nihče od zunaj ne more dati podpore, ki mislim, da jo potrebujem. Podpira me vsa svetloba, ki je v tej nočni katarzi stopila korak stran, da sem se lahko soočila s seboj in se odločila. Jokala sem naprej in prosila za milost, prosila sem za božansko posredovanje, za zdravljenje mojega razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Zahvaljevala sem se za razrešitev po božanskem načrtu, ki je zame zdravje, sreča in neizogibna srečna prihodnost. Potem sem izbrala nevtralni implant po Kryonu. Popolnoma sem pozabila, da sem o njem pred časom brala v Kryonovih knjigah (www.kryon.com). Kryon pravi, da se življenje človeka začne spreminjati takoj, ko sliši za nevtralni implant. Nevtralni implant je eno od daril, ki je obenem oblika služenja, s katerim ljudje negativno preobražamo v pozitivno. Pomaga nam razumeti, kaj se dogaja z nami. Ljudje se na Zemlji utelesimo s karmičnimi imprinti (potrebe biološkega sistema, ego, čustva…) in implanti, ki so pri rojstvu dani omejevalci duše in kot taki zagotavljajo njeno rast. Brez implantov ne bi bilo testov ne učenja človeka. Ko človek doseže določeno stopnjo rasti, pomeni, da gre skozi izzive in pri tem spremeni svojo vibracijo, takrat spremeni tudi svoj karmični imprint. Spremeni ustrezno genetsko kodo. Živimo v blagoslovljenem času, ko lahko prosimo za duhovni dar nevtralnega implanta, ki s svojimi super nevtralizirajočimi lastnostmi samo na željo človeka preobrazi prav vsako karmično omejitev. (Z namenom, da služim Zemlji, jaz vedno dodam na koncu). Ko človek prosi za nevtralni implant, prosi za zaključek katerekoli svoje karmične pogodbe (karmične vezi vseh življenj, izzive, dogodke in seveda odnose). S tem si zagotovi razsvetljenje in mir, premik v naslednji duhovni korak, v ustrezno spremembo vibracije. Nevtralni implant je uporaben vse življenje in za vse stvari. Preskok karme v nevtralen prostor izniči dvojnost in potrebo po lekcijah, človeku zagotovi novo izjemno moč in - stanje diplomiranca, ko je človek pripravljen zapustiti Zemljo. Danes je po Kryonovih besedah stanje diplomiranca zaslužen status, ki ni več povezan z zapuščanjem Zemlje. Nevtralni implant je enostavna čista želja človeka, da bi odkril božanskost v sebi in začel proces ustreznih premikov vibracij. Je opuščanje vsega, česar tako ali tako nismo imeli, je pravo osvobajanje od sebe. Je želja, da bi se človeško bitje realiziralo kot Najvišje in Najboljše na Zemlji. Z nevtralnim implantom je vedno povezan (čisti) namen in ustrezno delovanje v veri oz. zaupanju in zavedanju priložnosti, ki sledijo. Z njim prevzemamo odgovornost za vso karmo, ki se razkrije v postopku, ki sledi. Ta postopek ne more biti ves prijeten, seveda ne, je pa izrazito individualen. Traja nekaj mesecev in odvisno od posameznika je en del tega procesa bolj čustven. Najtežje je obdobje, ko v energijskem polju človeka pride do zamenjave vodnikov. Informacijo sem prebrala pred slabim letom in nanjo popolnoma pozabila. Zdaj jo dojemam kot enostavno in potentno. Kot človek na Zemlji, ne kot Bernarda Pavko, sem vredna darila, ki mi omogoča ozdraveti od raka. OK, zdaj pa dajva, Bog. Jaz sem Za! Ampak hitro! Nobenega mečkanja, prosim. In hvala vsem energijam enosti in ljubezni Boga, ki mi pri tem pomagate. Z dihanjem ljubezni Boga sem se umirila. Iz svetlobe in ljubezni Boga, ki Jaz sem, se zahvaljujem za nevtralni implant super nevtralizirajočih lastnosti, ki preobražajo vse omejujoče lastnosti mojega karmičnega imprinta, povezanega z boleznijo rak. Ozdravljenje izbiram z namenom, da bom živela svojo pogodbo o zdravljenju Zemlje. Potem sem prosila oz. se zahvalila še za nevtralni implant za preobrazbo mojega malodušja in vsega, kar mi otežuje živeti veselje.In prosila sem za nevtralni implant za preobrazbo vseh mojih karmičnih imprintov, povezanih s samodestrukcijo. Počutila sem se dosti boljše. Dneva po vrnitvi domov sta bila po svoje naporna, pa tudi čudežno milostna kar zadeva odnos s starši. Potrudila sem se odpreti izkušnji, ki se ji nisem mogla ogniti - oče se je želel z menoj peljat po mamo v Ankaran. Psihično in verjetno tudi na ostalih ravneh sem komaj stala na nogah. Redko se potrudim za nekaj, tega izraza enostavno ne uporabljam več v besedah in živim ga tudi ne, vsaj zavestno ne. Kar mislim s "potruditi se" je, da sem sedla in kakšno uro dihala ljubezen in odpuščanje skozi sebe in skozi starše. Da to energijo vsaj kakšno uro na dan diham skozi Nušo, ne bom posebej poudarjala. Potem sem izbrala prijetno druženje s starši. Kokreirala sem dan sprejemanja in veselja. Na poti v Ankaran sva imela z očetom izjemen pogovor. Enostavno sem mu povedala, po kaj sva šli z Nušo v Anglijo (ne pa zakaj). Z zanimanjem je poslušal prav vse in na koncu zaključil, da tega pač ne razume. Pomembno pa je, da je tebi oz. obema pomagalo. Potem je rekel, naj mu pripravim obračun potovanja, da mi bo porabljeno vsoto povrnil. * * * * * Očiščevalni program telesa Arise & Shine so Američani razvili leta 1978 in je več kot očiščevalni program telesa. Očisti ves prebavni kanal od jezika do želodca, ustrezne organe in črevo, verjamem, da prav vse organe, žleze in tkiva. Skupaj s strupenimi patogenimi odpadki pa se telesu pomaga znebiti tudi strupenih čustev in misli, saj je vse to povezano med seboj. To me je prevzelo, ko sem za program slišala in potrdilo se mi je, ko sem ga preizkusila. Kakšne so posledice takega očiščenja si lahko samo predstavljamo, verjamem pa, da so spet individualne. Proizvajalec poudarja več energije, večjo mentalno osredotočenost, okrepljen imunski sistem, pa prebavni seveda. Kako je z obljubljenimi boljšimi prehrambenimi navadami je že bolj individualna stvar in ni zagotovljena sama po sebi. Podobno je z jasnejšo vizijo. Ne verjamem, da ta pride sama, gotovo pa so zanjo pogoji po takem čiščenju zelo ugodni. Pred leti sem se dostikrat postila, največkrat po tri dni in enkrat deset; v daljšem postu nikoli nisem videla smisla. Pod post razumem samo vodo. Vse ostale oblike, ki jih ljudje tako radi imenujejo post, so zame čiščenje telesa. Tale očiščevalni program presega vse druge oblike, ki sem jih poskusila. Dr. Richard Anderson v uvodu svojega propagandnega gradiva govori o - ljubezni. Ljubezen je ključ. Najdi jo, deli jo in odkrij, kako zdrav si lahko, ko jo daješ in sprejemaš. Obljublja opuščanje negativnih čustev, vendar ta v zrak ne gredo zlepa. Kot vedno je za to potreben (krajši ali daljši) proces, ki je enostavna posledica učinkovitega delovanja na fizično telo, konkretno na črevo. Ko se to res čisti, pomeni mehča in raztaplja ter odstranjuje odvečno in prilepljeno na stene črevesa, to vpliva na ostale ravni bivanja človeka. Na čustva, na misli in na duha. Postopek je enostavno obrnjen kot smo ga navajeni, ko se s seboj ukvarjamo z duhovnostjo. V stiku z najvišjo svetlobo, s Svetim Duhom, se energije višjih frekvenc spuščajo skozi ravni bivanja z vrha navzdol v telo, se prizemljujejo.Tu pa je proces obraten. Zelo zelo zanimivo in koristno ga je doživeti, tudi če si zdrav. Program čiščenja telesa vključuje štiri zaporedne faze čiščenja z izmeničnim jemanjem tekoče gline in hranljivih pilul na vsako uro in pol s točno določenim urnikom jemanja teh hranil oz. hrane, ki je izključno zelenjava oz. sadje. V najbolj mili fazi lahko ješ tri obroke na dan, kasneje enega opustiš, še kasneje dva. Telo se tako postopno pripravi na končno čiščenje, ko ne ješ hrane, ampak samo pripravke Arise & Shine. Ene pilule mehčajo in razgrajujejo strupene odpadke in razstrupljajo prebavni kanal in druge organe, druge odstranjujejo mukozne plasti, ki so z leti čustvovanja zatrdile črevo. Glino so ljudje vedno uporabljali kot zunanje in notranje čistilno sredstvo in to je vloga bentonita. Piješ ga zmešanega z vodo in s tem šeikom dan začneš, zaključiš pa ga s hranivi. Semena psilijuma pa vse to pomagajo potisniti iz telesa in to od 3 - 5 x na dan. Ja, od tri do petkrat na dan greš na veliko potrebo, skoraj neodvisno od tega koliko poješ. Vzporedno jemlješ dodatek zdravih črevesnih bakterij, lahko pa še minerale ali alkalizer. Lakote ne čutiš nobene, v nobeni fazi. Proizvajalec svetuje tudi vzporedno kontroliranje kislosti oz. alkalnosti telesa s priloženimi lakmusovimi indikatorji. Za kaj v tem očiščevalnem procesu gre? Bolno telo je kislo telo. Kislo je zaradi preveč kislih čustev in hrane, ki v telesu dela kislino. Zato stran s kavo, mesom, večino žit, stran s sladkarijami in mlečnimi izdelki, pa seveda z drugo hrano, ki v telesu sproži kislo reakcijo. Telo izgubi pomembne elektrolite in črevesna tekočina, ki pomaga prebavljati hrano in absorbirati maščobe, postane vedno bolj kisla. Zdrava prebava ni več mogoča in nabirajo se mukozne plasti kot plošče, neobičajne fekalne snovi, ki se naberejo na stenah črevesja (Čiščenje je posebno uspešno, če se v zadnji fazi iz telesa izločajo kak centimeter široki trakovi črevesnih oblog). Hrane ni mogoče več primerno prebavljati, hranila se ne absorbirajo, strupi se bolj nalagajo kot odstranjujejo. Kri je prisiljena te strupe prenašati v jetra, ki počasi ne delujejo več normalno. Postopno to vpliva na vsak organ. V začetni fazi je človek s "hranjenjem" na vsako uro in pol zaposlen od 6 zjutraj do 11 zvečer, v naslednji od 6. ure do 10 zvečer in v zadnji fazi od 6 ure do 9 zvečer. Po nekaj dneh se na to zaposlenost navadiš in tako vstopiš v dva-tri ali štiri-pet tedenski program očiščenja. Verjamem, da je program mogoče izpeljati tudi v službi, samo na začetku si je dobro vzeti konec tedna zase in za svoje telo, da mirno vstopiš v nov vzorec dogajanja, značilen za to vrsto čiščenja telesa. * * * * * Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (12. del) www.bernardaprava.cjb.net tel. 041 559 041 Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog