Bernarda Pavko Prava

Za dober dan sem pred nekaj urami strmela v trden klobčič dveh daljših tankih verižic z nekaj obeski. Namenjeno v mesto me je zamikal prstan, trdno vpleten v zlato gmoto, ki sem jo na morju vrgla v neseser. Že na včerajšnji delavnici sem nekaj brskala po tem kupčku, s čistim namenom da ga odvozlam, a brez fokusa. Zato rezultata ni moglo biti. Zato je bil klobčič še vedno pred menoj. Enako v življenju še tako čist namen sam ni dovolj, da bi nekaj dosegli. Ne še. Namen in fokus dasta rezultat. Fokus je potreben, osredotočeno delovanje. Potrpežljivost rečemo temu. Prizemljenost. To je to, kar jaz ta trenutek nisem.

Resnica mojega energijskega stanja je bolščala vame, ko sem naprej brskala po kroglici nakita. Tole bom tukaj in zdaj razvozlala, pa če je to edino, kar naredim danes - ne glede na moje ambiciozne načrte. Glede na to, da sem se takoj zjutraj dobro uro uglaševala in naravanala na Svetlobo v meni, mi bo to tudi uspelo. (Verjamem, da bi to lahko bila malenkost zate, ampak pred menoj je bil cel projekt!) Kako enostavno je, ko se zavozljajo vrvice ali ročaji plastičnih vrečk. Odrežeš, pa je.

Občasno rezanje zafecljanega je preostala sled energije, ki sem jo živela morda dve desetletji. Mojstrica rezanja sem bila, mojstrica zaključkov. V glavnem rezanja in končevanja odnosov. Brez posebnih zamer ali obtoževanj, brez prelaganja odgovornosti, brez posebnih dramskih vložkov, precej hladno in kasneje že navajeno, mehanično, nezavedno. Ko sem se "narezala", mi je lepega dne na bolj subtilni ravni potegnilo, da tukaj nekaj ne štima… Z menoj…

Takrat enkrat sem nekje prebrala: Če ti človek reče, da si konj, se ne oziraj na to. Če ti to rečeta dva, ti verjetno nekaj sena visi iz ust. Če pa to rečejo trije, si najbolj verjetno že osedlana. In (naša) dejanja so največkrat zgovornejša od besed. Po tem je Svetloba začela pronicati v moje življenje. Z njo pa sprememba smeri in začetek neskončne verige preobrazb.

Tarot je bil moja strast in kasneje navada nekaj dolgih neprijetnih let, tik preden in potem ko sem pustila službo. Nekaj časa so mi bile karte podpora (na ljudi se nisem nikoili zanašala), potem moja (kvazi) moč, poskus kontrole življenja in kasneje precejšnja bergla. Tako kot je bergla nihalo ali kakršenkoli drug predmet ali oseba, na katerega se obrnem po izključno (po)moč, po vodenje in usmerjanje. Na te predmete in osebe prenesem odgovornost, ki je vedno (bila) moja in samo moja, nanje prenesem svojo moč. In v mislih imam izrecno Svetlobo, ki je edina prava moč. Pomeni, da jo jaz potem nimam oz. jo imam manj. In v energijah zaključevanja prejšnjega tisočletja, v nižjih vibracijah je to verjetno bil koristen, morda celo edini način. Danes ne more biti več tako učinkovit.

Naslanjanje na stvari ali ljudi ali mesta na Zemlji, na karkoli zunaj sebe, človeka ne podpira.

V času tarota sem dodobra spoznala velike arkane, saj je takrat v mojem življenju šlo res zares - predvsem obešenca in stolp in smrt in mesec. Te karte so se menjale v vseh možnih vzorcih, teden za tednom, nekaj let. Kasneje sem počasi začela prijateljevati z norcem… Skušala sem si pomagati sama, nisem bila navajena prositi za pomoč, izbirala sem težjo pot. In vmes sem nihala med nebom in zemljo, med duhom in telesom, razpeta v ravno pravšnji napetosti, ki je zagotavljala duhovno rast, ki sem jo želela in zemeljsko izkušnjo, ki sem jo komaj še prenesla. V živo sem začela spoznavati pestrost nekaterih svojih življenjskih energij in zavestno prevzemati odgovornost zanje. Predvsem za vse energije, povezane z Zemljo.

Danes imam kar precej izkušenj s svojo (ne)prizemljenostjo. Pa me kljub temu tu in tam še vedno odnese. In življenje, ki je Bog, in me ima rado, mi zgnete nekaj nakita v kepo, da se v jutranjem brskanju na novo zavem, da še vedno ne znam skrbeti zase, tako kot bi rada.

Nekaj večjih in dosti malih preobrazb je za menoj zadnje tri mesece. In te me običajno dvignejo od podlage. V večini teh izkušenj se že dobro zabavam, ko grem skozi, malenkosti so to zame, izkušeno veteranko. Potem je vmes kakšna bolj izvirna situacija, pomeni bolj globoka in povezana z več nove resnice o meni, v kateri se pojavi meglena sled starega vzorca:

"Pa kakšen faktor misliš, da si mi ti v življenju…?"

Takoj ko se zavem energije nedokončane misli - izberem drugače. Izberem pogum, potreben, da bom živela srce. Da bom sprejela sebe v situaciji, za katero sem verjela, da sem jih že preobrazila, pogum, da bom sprejela človeka takega kot stoji pred mano, čeprav je po mojem popolnoma brez razloga naperjen proti meni. Ker ga pač spominjam na nekatere bolj ključne in nepodelane ljudi v njegovem življenju.

Ne vem, kako je s teboj, ampak jaz potrebujem pogum za odločitev, da bom sprejela človeka, uporabljenega za to, da stojim pred njim, recimo da polno v telesu in se opazujem. Nagibam k ignoranci ali jezi? K zameri ali omalovaževanju? K vzvišenosti ali zanikanju njegove resnice - ne glede na to, kaj ta trenutek govori ali drugače izraža?

Potem se v sebi zavem energije gromkega smeha in vem, da se ne smem zasmejat. Za človeka pred menoj očitno resni očitki in obnašanje so tako otročji, tako banalno smešni, da nehote zamahnem z roko. In v tistem zamahu je vse… Vse, razen srca. Takrat postanem žalostna. Ampak ta žalost je dobra. Te žalosti sem vesela, saj jo čutim v prsnem košu. In to je zame pot ven.

Za tem potrebujem samo prvi možni čas in prostor zase, ko grem dihat odpuščanje in ljubezen.

Vsak izziv, povezan z ljudmi okrog sebe, preobrazim z dihanjem angela odpuščanja in angela ljubezni. Diham najvišji in najboljši energiji, z namenom da odpustim in sprejmem sebe in soigralca v manjši drami. Kot vedno potrebujem samo namen in fokus. Če ju vzdržujem, sem skozi preobrazbo skoraj poljubno hitro. Vlogo žrtve sem opustila že dolgo tega. Sedem in diham in prsni koš zaboli še malo bolj, solze stečejo in kar naenkrat se pljuča na novo odprejo in velik mir pride. In dober občutek zadovoljstva s seboj. To! Pa sem spet za kanček bolj svetla! Kaj tisti človek počne z najino oz. svojo izkušnjo, je njegova, ne moja stvar. Moj proces srca mu na nezavedni ravni pomaga in z lahkoto spusti, če bo tako izbral. Lahko pa se za to ne bo odločil. Lahko bo naprej projiciral. Projekcije so tiste, ki ustvarjajo zlo. Vendar to ni (več) moja stvar. Do naslednjega izziva…

Dnevno nas preplavlja tako željena nova porcija Svetlobe. Pa kaj, ko jo ljubo telo kot naše vozilo ni sposobno sprejeti več kot toliko. Na vsak način ne toliko, kot bi radi (mislim si vsaj, da bi vsi radi bili Svetloba). Čudno sicer, ampak tako se potrjuje.

V Indiji obiščeš ljubega Babo, nekaj tednov v ašramu izkušaš ravnotežje in mir in celo neko novo veselje. Kje je ta energija dober mesec po vrnitvi domov? Ko je domači vrt čudnih temnih barv in stiki z bližnjimi neobičajno naporni? Zato pa hajd v družbo svojih pa badžane malo bolj na glas, pa z gajatri mantro nekajkrat gor in dol po džapa mali, da se malo boljše počutiš… Služba? Kar naenkrat ugotovim, da mi jemlje energijo in sodelavci me razumejo še manj kot lani. Podatek, da je Baba v vsakem od njih se nekako prebije do moje višje mentalne ravni in tam ostane, to je pa tudi vse.

Na nekaterih delavnicah je posebej prijetno, posebej je tam dosti Prisotnosti in srca. Večina ljudi je odprtih in sprejemajo me tako, kot sem. Znanci na delavnicah so mirni in se smehljajo, medtem ko služba postaja vedno bolj siva in oče še bolj avtokratski, partner na nov čuden način teži. Kaj pa oni vedo, kaj je svetloba. Še sreča, da je naslednji vikend neka druga delavnica.

Tako je morda pri kom v kakšni fazi…

Verjamem, da je Svetloba v človeku stvar prizemljitve.

Svetloba v človeku je stvar vsakega koraka, srečanja, vsake izkušnje, ki jo prinese življenje. Dostikrat pred in posebej po delavnicah. In to najprej srečanj, korakov in izkušenj s svojimi bližnjimi. S tečnimi starši, z neukročenimi otroki, z nerazumevajočimi partnerji. Ko Svetlobo živimo in jo tako prizemljimo, povišamo vibracijo svoje energije, nastane prostor za novo.

Svetloba v človeku je individualna stvar, povezana s stanjem zavesti, namenom in fokusom, s pripravljenostjo vedeti vedno novo resnico o sebi.

Svetloba v človeku je povezana s pogumom.

Povezana je z energijo, potrebno da stopim tja, kamor me je strah stopiti, pogledati tja, kjer me je nekaj strah videti, z energijo, potrebno da izrazim tisto, česar me je strah. Da to, česar me je strah, rečem, zapojem, napišem, zaplešem, izklešem. Ker če tega ne bom naredila sama, me bo do tega pripravilo Življenje. Ker je tak najin dogovor.

Če sem dogovor med menoj in življenjem, ki je Bog pozabila, še ne pomeni, da ne drži več.

In vse te možnosti imajo velik jasen smisel s Svetlobo ob rami. Ta isti smisel pa se čudežno izgubi, ko se dokončno iz vsake celice zaveš, da Svetlobo na vsakem koraku spremlja - tema.

Tema spremlja Svetlobo mirno in toliko bolj vztrajno in povsem fokusirano. In v glavo skočiš po odgovor, po razlago, pojasnilo, po nekaj, kar te bo čimprej umirilo vsaj za silo. To ne more držat!

Mene zanima svetloba!
Tema, to nisem jaz!

Jaz nisem jezna na otroka, to ni drob, kar se trese v meni. Ne, jaz nisem bolan in, ne, rok trajanja tele službe še ni potekel… Da že nekaj let nimam stikov z bratom, je tista najbolj prava stvar zame in ne, nič me ne boli, ker me je moj bivši spet izdal...

V tem stanju je človek pretežno v glavi in ni ves v telesu. Če tako stanje dalj časa traja, to postane navada, blokada, način življenja. In življenje na Zemlji ni tako prijetno kot bi lahko bilo.

Polno bivanje v telesu pomeni intenzivnejše občutenje telesa, kar dostikrat boli. Če preveč in predolgo boli, se človek loči od spodnjih ravni bivanja in gre v glavo. Tam pa ni resnice.

V glavi so izgovori in zanikanja in opravičevanja sebe pred seboj in pred drugimi, glava opraviči vse, kar želimo verjeti. Telo s svojimi občutki pa je resnica. In ko resnice ne želimo vedeti ali jo živeti, se dvignemo. Dvignemo se nad raven, kjer je resnico edino smiselno izkušati. Odložimo jo.

Prizemljenost človeka je način njegove osebne spravljenosti z zemeljsko izkušnjo, ki je seveda za začetek pogojena s prejšnjimi življenji, na podlagi katerih si za začetek skreira temu ustrezno mamino nosečnost, porod oz. svoje rojstvo in (ne)prijetnost prvih nekaj mesecev življenja. Potem se dogodki zrvstijo kot domine in prav zdaj je pred teboj lahko inteligenten kreativen, tudi navdihnjen srednješolec, ki množico idej težko spelje do konca.

Ki se težko skoncentrira, rutina ga ubija, izlet na Grmado ga spravi v stres, masaže ne prenese in posebne stabilnosti in zaupanja v življenje ne čuti.

Njegovi bivalni prostori so nastlani, ker je uporaba sesalca zanj težek projekt, samo treh lončkov v lijaku se ne splača pomivati in, ja, banjo bo pomil pojutrišnjem.

Fizično telo v takem primeru ni sprejeto, kar se izraža na toliko načinov kot je ljudi. Vse to človek lahko kompenzira s hrano in morda posebno navezanostjo na delo ali denar, tudi na kakšnega družinskega člana. Ali na pleme - prijatelje, člane kakšnega društva, znance iz delavnic. In vse to se, seveda, odraža v očeh takega človeka.

Ali v moji današnji izkušnji, ko sem v prtljažnik naložila nekaj rahlo zavezanih vrečk sadja, potem ko sem potisnila impulz, da jih zavežem tako kot se spodobi (sklonit bi se morala v avto in vrečke zavezat!). Potem so mi na poti domov vsak ovinek in kotaleče se sadje potrjevali mojo neprizemljenost.

Še pred leti so bolj duhovni radi rekli, da je zavedanje vse. Če si bolan in se zaveš, zakaj si bolan, boš ozdravel, je veljalo. To ni moja resnica. Po mojih izkušnjah je zavedanje slaba polovica poti. Potem je na vrsti delovanje, ustrezna sprememba.

Brez akcije ni nič. Posebej ko gre za (ne)prizemljenost.

Vsak, posebej večji duhovni korak terja ustrezno spremembo na fizični ravni. Moje spremembe zadnjih mesecev, s katerimi sem tako zadovoljna, terjajo od mene nekatere zame pomembne popravke smeri. Najmanj drugačno organizacijo dela in še kaj. In meni se ne da.

Ljubo življenje, angeli, ali lahko še malo odložimo?

Ker ne maram odlaganj, za akcijo mi pa ni, se dvignem. Premaknem se v svet šelestečih sporočil ljubega hrasta, v lep razgled na delček naše obale, v občutek sonca na koži, ki ga imam tako zelo rada in, ja, v hiter enourni sprehod, da imam občutek, da sem nekaj naredila za svoj stik z Zemljo. In vse je nekako v redu do tistega sfecljanega kupčka nakita...

Okrog se prinašaš. Ne odlagaj! Skupaj se spravi, uredi poslovne papirje, napiši račune! Neprizemljenost!

Verjemi, da vem. Nekajletni pomembni dejavnik moje duhovne rasti je bila neprizemljena indigo hčerka. In zadnja leta sem nemalokrat jaz v tem stanju, medtem ko ona deluje kot dobro naoljen strojček.

Ker stvar v (ne)gibanju teži h nadaljnjemu (ne)gibanju, bom tukaj in zdaj preobrazila to usedlo energijo. Plesat grem salso…