Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040616122412213

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (12. del) četrtek, 24. junij 2004 @ 06:24 CEST Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava:Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VI. (1. del) Leto in pol mineva, kar sem Thomasa oz. angele prvikrat slišala reči: Nič ni močnejše od človeka! Zamisel sem sprejela kot izziv, ki ga bom shodila. Kmalu za tem sem pri dihanju angela imela izkušnjo velikega miru, v katerem je iz moje notranjosti začel nastajati nemir. Iz običajnega ljubega meditativnega miru se je pojavila zoprna energija, ki je počasi rastla in se krepila v tako počasnem ritmu, da sem se jo zavedla in jo lahko opazovala. Okrepila se je, močno zrastla in razširila v mojo neposredno bližino. Zelo zoprna je bila, lahko bi ji rekla energija nervoze. Močna je bila, zelo močna. Zaključi meditacijo! Terjala je naj vstanem, grem v kuhinjo, se premaknem v sobo, kopalnico, kamorkoli… Takoj sem se zavedla prilike izkusiti višjo resnico, da nič ni močnejše od mene. To sem v mislih in glasno razglasila in se osredotočila na mir, ki je ostal kot majcen plamenček v tej intenzivni zoprniji. In energija nemira, nervoze je izginila. Tako torej to zgleda, sem bila hvaležna. Res nič ni močnejše od mene. Kasneje sem v eni od ameriških knjig o angelih prebrala, da je najbolje zaključit meditacijo, če se, potem ko pokličeš angela, pojavi kakšna težka energija. Kaj pa je to za en avtor, sem pomislila, kaj se pa gre... Če pokličeš angela, pride angel, kaj je tu lahko zoprnega? Ja, včasih se zgodi, je soglašal Thomas. Takrat greš v "Nič ni močnejše od mene" ali pa prekineš meditacijo. Zadovoljna sem dvignila brado, saj meni se to ne dogaja. Seveda se mi je natanko to zgodilo kmalu za tem - počutila sem se tako neudobno, da sem dihanje angela prekinila. Tako hito in učinkovito me uči (moje) življenje, ki je Bog. Ker sem pripravljena sprejeti resnico o sebi. Vsako svojo in tujo idejo, ki me pritegne, shodim, vsako novo raven duhovne samozavesti mi življenje stestira, vsakič ko dvignem glavo, mi jo upogne. Tokrat mi ni uspelo. Nisem izbrala, da nič ni močnejše od mene. Nisem se za to odločila. Če bi se, bi me univerzum v tej odločitvi podprl. Lažje mi je bilo odnehati in prekiniti druženje s svetlobo. Lažje mi je bilo demonstrirati, da nekaj je močnejše od mene. Moč človeka na Zemlji mi je izziv. Mislim na svetlobo, ki je moč, na življenje Najvišjega in Najboljšega v človeku, Moč, katere osnova je spominjanje svetlobe, ki smo jo na Zemlji že živeli. V to svetlobo želim vstopiti in jo živeti. Izbiram Moč, katere bistvo je ljubezen, ki ne postavlja pogojev, spremljata pa veselje in strast v vseh okoliščinah. Ta Moč je posledica prevzemanja polnega naboja človeškega bitja, druge vrste moči so iluzija. To opolnomočenje izbiram. Sama (ne)uporaba izraza opolnomočenje v slovenščini kaže, kje s svojo (ne)močjo smo. * * * * * Začetek julija je in ukvarjati sem se začela s svojo drugo čakro. Ta se v življenju izrazi kot voda in čustvovanje, spolnost, odnosi z ljudmi, ugodje in želje ter sveta resnica "Spoštujmo drug drugega". Čustvene reakcije na moj program čiščenja so se nepričakovano pojavile že osmi dan jemanja preparatov Arise & Shine in to na Rogli, na srečanju Družine notranje svetlobe, ki ga vsako leto organizira ga. Breda Vukelj. Tam sem enkrat prenočila, prespala pa ne. Po večernem poglobljenem dihanju ljubezni in veselja sem ostala budna kot zajec ure in ure. Kasneje so prišle misli in kar neka žalost od kdo ve kje. Sprejela sem, kar je prišlo in nič razmišljala, zakaj. Spustila sem solze in po tem zaspala. Zgodaj se je začelo, se je naslednji dan zarežal Thomas, verjetno zaradi obiska pri Turoffu. * * * * * Težo hitro izgubljam in naivno skušam jesti zelenjavo na zalogo. Dvanajsti dan je obrok, ki sem ga pojedla, telo zapustil v istem dnevu. Zvečer sem brez razloga čutila tesnobo in nemir v prsnem košu, prekinila sem dihanje ljubezni in veselja, kar se mi še ni zgodilo in ponoči sem se zbujala. Trinajsti dan čiščenja se ves dan odločam za svoje ravnotežje. Sitna sem. Pisati se mi ne ljubi, čutim kot bi se pogrezala v pesek. Dojela sem, da se je večerja zataknila v meni, da se nič ne premakne. Klistir ni pomagal, kar se mi še ni zgodilo, trebuh se je napihoval in nerazpoložena sem bila vedno bolj. Zakaj? bi zakričala v spominu na včerajšnjo pretočnost telesa. To isto počneš sama s seboj, je prišel odgovor. Vsakič, ko poješ tisto, kar telesu ne paše. Odločila sem se pozdraviti raka na dojki. To iniciacijo sestavljajo izzivi vseh vrst, oblik, zvokov, vonjev in barv. Raka bom pozdravila tako, da bom šla skozi izzive vseh kontrastov in intenzitet, čustev, misli. Sprejela bom izzzive v odnosih in predvsem v odnosu do same sebe. Preobrazila jih bom po vrsti kot bodo prihajali, v stilu "Nič ni močnejše od mene". Raka bom pozdravila tako, da se bom sproti v vseh teh izzivih sprejela, prav tako kot sem. Danes sem prvič zmagala. Borba je trajala približno tričetrt ure in ni bila lahka. Zapisalo se mi je - borba. !? Če se bom borila, vem, da nimam možnosti za prehod. Zato razglašam, da se ne želim več boriti. Izbiram sprejemanje in preobrazbo. Z obroki sadja in zelenjave oz. bentonita in pilul sem zdaj vezana na uro, sicer se mi vse premakne pozno v noč. Zgodaj popoldan so se pojavile skušnjave v obliki misli na sončnična semena! Do zdaj jih nisem marala, ampak prepražena in pokapana s tamarijem so nekaj drugega. Potem sem se spomnila na televizijo, spravljeno v shrambi. En film si pa res lahko pogledam, en film… Kaj pa naj človek počne v prijetno hladnem stanovanju pri zunanjih 35 stopinjah? Ne bom tega delala, sem se odločila in sedla v dihanje. Presenečena sem angela takoj začutila, ampak glava je zbezljala. Semena, TV, semena, TV. Mama, ne, Baba, pomagaj! Diham ljubezen. Angela sem čutila, energija v meni pa se ni odpirala kot navadno. Fokusa ni bilo. Misli so hitele. Vdih Baba, izdih Mama, vdih Baba, izdih Mama. Vstala sem in šla spit kozarec vode. Nazaj grede sem dvignila angelske karte in potegnila Mihaela. Ja, Mihael, hvala za čiščenje. Vdih Mihael, izdih Mama, vdih svetloba, izdih Paramatmanova svetloba. Odprla sem oči in pogledala na uro. Vdih svetloba, izdih svetloba. Jaz, Bernarda, sem svetloba in vse kar to ni, zdaj odhaja. Nobene posebne odločnosti ni bilo v tej odločitvi. Baba, pomagaj! Potem sem se spomnila Turoffa in podoba njegovega obraza in njegovih oči mi je odprla srce. Vse skupaj je trajalo 40 minut. Uf, Baba, hvala, Mama hvala. Tako sem po milosti božji in čudežu preobrazila skušnjavo. Nič ni močnejše od mene! Na večernem sprehodu zahajajočega sonca je Mati Zemlja prizemljila mojo veliko zmago. Pred menoj so novo jutro in nove priložnosti. Zahvalila sem se Babi in Mami za možnost sodelovanja z njima in z drugimi energijami enosti in ljubezni Boga, za dejavno soustvarjanje mojega življenja. Zahvalila sem se za moje zdravljenje, ki zame pomeni vračanje nazaj v stik z dušo, da jo bom res živela. Svojo dušo bi rada mislila, se jo spominjala, gledala vanjo in skoznjo. Svojo dušo bi rada izražala, jo čutila in delovala v skladu z njo. Rada bi svojo dušo hodila. Po nekaj mesecih sem pred par dnevi spet začela uporabljati džapa malo (rožni venec), ki sem jo kupila pri Mami. Svojo prvo malo sem slabo leto uporabljala po nekajkrat na dan. Preparirano z milostjo sem jo kasneje podarila znancu, kateremu je umirala mama. Do naslednjega odhoda k Mami sem bila nekaj tednov brez, kar sem čutila kot manjšo praznino.To mi je samo potrdilo moj stalni občutek, da se ne želim naslanjati na nič zunaj mene. Ne na ljudi in ne na predmete ne na prostore! Po diagnozi sem džapa malo nehala uporabljati. Zadnjih nekaj dni pa sem se spet vrnila k njej, še sama ne vem, zakaj. Pomembno je, da mi pomaga. Bog v meni se je zamajal, pa se naslanjam na zunanjega. Uporabljam več vrst molitev. Najbolj zaleže neposredno glasno govorjenje Najvišjemu in Najboljšemu, mojemu Bogu. Včasih je to Mama Meera, drugič Sai Baba, na sprehodu Mati Zemlja in v delu z ljudmi dostikrat Jezus Kristus in Marija, če sta jim blizu. Glasno izražanje sebe v prisotnosti najvišje svetlobe zagotovlja takojšnjo preobrazbo, ki me "poravna" v trenutku. Za govorjenje Bogu gre, ne za pogovor. Posledica je poravnava, novo ravnotežje, velik velik mir in občutek sprejetosti. Z mojimi Bogovi se pogovarjam po računalniku. Njihov predstavnik je zame angel Mihael, kateremu pišem svoja vprašanja in kot odgovore tisto, kar se samo napiše. Kot molitev redno uporabljam dihanje angelov. Naravnam se na energijo in vibracijo tega, kar želim (veselje, sprejemanje, uspeh... in seveda ljubezen in odpuščanje Boga) in takoj se manifestira v mojem energijskem polju. Na željeno vibracijo se naravnam oz. z njo se uglasim, ko diham. In eden od načinov je džapa mala. Uporabljati sem jo začela, potem ko sem spoznala Sai Babo in moje prve izkušnje Babe so bile njegova prisotnost pri meni v Ljubljani, ne v Indiji. Potrebne so bile samo moja iskrena odprtost, želja in naravnanost povezati se s Sai Babo, se odpreti njegovi pomoči in začutila sem prisotnost, ki je bila lahko samo on. Samo Babo sem poklicala, torej je z menoj on. Rožni venci so me pritegovali vse življenje. Kot otrok sem jih valjala po rokah pri očetovih sorodnikih v Savinjski dolini, kasneje sem prvega kupila na maturantskem izletu v Grčiji. Kupila sem ga kot nekaj, kar Grki v prostem času vrtijo med prsti, brez zavedanja njegovega pomena. Imam jih več - tibetanskega, turškega, italijanskega in grškega. Na letošnjem romanju sem si kupila arabski, jordanski, egipčanski in seveda izraelski rožni venec. Poleg sveč je moj edini aranžma v stanovanju lepa steklena kupa s priljubljenimi svetimi izdelki in okrog razloženimi rožnimi venci. To sem jaz. Ljudje naj bi se obkrožali z (redkimi) izdelki, ki nam dajejo svetlobo, živost, energijo. No, meni zagotavljajo prisotnost svetlobe in najboljšega duha. Zjutraj sem sedla v molitev in šla po džapa mali. Ob zaključku sem pomislila, kdaj bo petek, da bi se priklopila na Mamin darshan in kar naenkrat sem začutila močno energijo ljubezni in svetlobe in začele so mi teči solze. Iz nič sem začela jokat. Moja Mama, kako lepo, da si prišla. Moja Mama Meera! Zadnje tedne sem se bolj obračala na Babo in za marsikoga bi to bila zmešnjava. Težko razložim, kaj mi eden ali drugi pomeni. Sai Baba in Mama Meera sta v moje življenje prišla v različnih obdobjih in vsak po svoje sta mi zelo zelo pomagala. Zato ju razlikujem, ločim njuni energiji in vlogo v mojem bivanju. Pomembno je, da mi "uporaba" njunih energij služi, da me podpira, zato ju naprej "uporabljam" kot začutim. Nekaj časa me je to motilo, glava me je hujskala naj se odločim za enega, potem pa je naenkrat prišel velik mir ob zavedanju tega različnega načina doživljanja obeh. Pri uporabi džapa male se še vedno obračam na oba: Om Sri Satya Sai Babaya Nama - Mama Meera... S tem ponavljanjem vstopim v ritem milosti in blagoslovov, ki ustrezajo moji osredotočenosti in mojemu namenu. Tokrat je prišla Mama in zalila me je toplota. Hvala, Mama, hvala. Potolaži me Mama, pohvali me. Pokaži mi, povej, da mi gre dobro. Reci, da napredujem, da bom šla skozi. Daj mi znak, da si zadovoljna z mano. Saj vem, da je že tvoja prisotnost zdaj pohvala in potrditev, saj vem. Ampak ljudje…, saj veš kako delujemo. Je včerajšnji dan in delo na delavnici z dvema ženskama pohvala? Seveda je in hvala za milost, za prisotnost in neverjetno spreminjanje ljudi na mojih delavnicah. Hvala. Hvala za moj mir, za moje ravnotežje, za moje spreminjanje v višjo in boljšo mene. Hvala, da sem lahko vedno večja svetloba in mir za ljudi. Zadnji dve delavnički sta mi bili malo drugačen izziv. S tremi ženskami smo šle na tretjo čakro, kar se na delavnici (in seveda kasneje v življenju) pokaže kot malo trša energija. Tretja čakra sta moč in kontrola, v vsakem primeru energija pleksusa, ki seveda ni srce. Skupinice ljudi na mojih delavnicah so vedno različne, take, kot jih po svojih razlogih sestavi življenje. Take so, kot jih jaz potrebujem za svoje učenje in za svojo rast. Ena skupina je vesela, druga bolj ljubezniva, ena občutljiva in tretja zadržana in previdna. In obvezno je vmes kakšna "močna", da mi posebej pokaže energijo mojega pleksusa, da mi pomaga v mojih stalnih izbirah ostajanja v srcu. Od ljudi, s katerimi delam te mesece, je posebej ena udeleženka zelo zadržana, močna in zaprta. Skoraj nobenega odziva ne dobim od nje, kar me spravlja v zadrego. Tam sedi, opazuje in posluša, sodeluje pa ne. Čutim, da se spodaj kuha, da se prebuja vulkan.Tokrat sem pred delavnico glasno prosila za Ljubezen in za Milost za nas vse in bila je izjemna. Delale smo v sami ljubezni in doživele nežen prehod - ženska se je malo odprla. Res je bilo lepo. Hvaležna sem za svoje učenje, čeprav mojemu egu v njem ni bilo lahko. (Na)učila sem se, da je pri mojem delu pomemben en človek. Želela sem si občinstvo in priznanja in to dobila samo kot kratko izkušnjo. Da sem spoznala, da lahko z enakim mirom in entuzijazmom stojim pred 80-imi ljudmi kot pred enim človekom. Dojela sem, da je pomemben posameznik. Stalno je bila z menoj misel Američana Walscha: Pravi mojster ni tisti z dostimi učenci, ampak tisti, ki ustvari največ mojstrov. Zadovoljna sem z mojo podporo in vplivom in z globokimi preobrazbami večine posameznikov, ki so hodili k meni. Vesela sem zanje, čeprav je to njihova stvar. Prepoznala pa sem še dodatno darilo. Skoraj praviloma sem v najmanjših skupinicah, delavnicah ali na predavanjih, srečala kakšnega človeka, ki je v naslednjih mesecih odigral zame zelo pomembno vlogo. Na Reki sem imela na primer delavnico komuniciranja z angeli za pet ljudi, zavrnila pa sem nadaljnje tečaje reikija, v katerih ni bilo mojega entuzijazma. Dve ženski iz tiste "male angelske delavnice" sta me kasneje povabili v Poreč, kjer je bilo za angele več zanimanja. Pomembno je, da sem zvesta svojemu veselju. Včeraj sta na srečanje prišla samo dva od štirih udeležencev. Delali smo v izjemnih eneregijah sprejemanja, medtem ko je močno ranjeni mladenič, ki se zdravi v Polju, opisoval stranske učinke tablet. Sama milost, res (in malo denarja, reče glava). Manjkajoči na delavnici pridejo potem posamično, tako da sem ves čas po malem zaposlena. Vmes pa glina in pilule, pa pilule in glina… Jasno mi je, da zaenkrat tu ne morem nič. Namen je čiščenje telesa, čim več dobre volje, učenje v delu z ljudmi in opazovanje res neverjetnih preobrazb posameznikov. In svoje lastne. Na delavnicah se na svetlobo obračamo po prisotnost, ki je tolažba, po odgovore, po vodenje in zdravljenje, po blagoslove in po čudeže. Prosimo in zahvalimo se za tisto, do česar se posameznik lahko odpre. V mesečni izmenjavi izkušenj se drug od drugega učimo odpirati še večje milosti v tem sodelovanju z Najvišjim in Najboljšim. V tem je vrednost mojih delavnic. V petih urah na mesec rastejo zavedanje in pogum, kot posledica pa vera in zaupanje, spreminja se kvaliteta življenja. Svetloba vedno ve, kaj posamezniki potrebujemo. Edina ve, kateri odnos, izkušnja, izziv ali hrana res podpirajo najvišje in najboljše v nas. Za to prosimo, to izbiramo, na to se osredotočamo, to je namen našega druženja. Primerno hrano za svetlobo, ki mi smo, dobivamo v energiji angelov, vodnikov in mojstrov, ki jih pokličemo na začetku. Vse odgovore dobimo v miru meditacije, v nenadnih prebliskih, intuitivnih vpogledih in spoznanjih. Odgovori pridejo iz ust kogarkoli na delavnici, predvsem pa se jih učimo slišati in jih upoštevati. V specifičnih situacijah, ki ljudem predstavljajo izziv prosimo naj angeli posredujejo pri udeleženih ljudeh v dobro nas vseh. Angel moj, moj vodnik, ti se obrni na angela oz. vodnika mojega šefa, partnerke, otroka, zdravnice… in posreduj za najino skupno najvišje dobro. Ljudje smo prevzeli splošno prepričanje o pomanjkanju. Na svetu (zame) ni ničesar dovolj. Ni dovolj svetlobe ne hrane ne ljubezni ne denarja… Če imaš ti več, potem imam jaz (nujno) manj. Od tod izvirajo primerjanje, tekmovanje in seveda uresničevanje tega prepričanja v življenju. Angeli nas že nekaj let prepričujejo, da je v univerzumu vsega dovolj. Za nas vse je v življenju vsega dovolj! Na voljo nam je obilje na vseh ravneh - razen za tiste, ki tega ne verjamejo. V tem obilju univerzuma ljudje tudi v vsaki situaciji pridobimo. Vsaka na videz nerešljiva situacija se lahko zaključi z dobrim izidom za vse vpletene. Ta resnica se razkriva v izkušnjah udeležencev mojih delavnic. Tako smo se pred mesecem dni obrnili na univerzum z željo, da najvišja svetloba pomaga zdravnici fanta, ki je na močnih pomirjevalih. Naj se ji svetloba pri odmerku zdravil pomaga odločiti za njegovo najvišje dobro. Morda je zmanjšanje zdravil primerno - samo svetloba to ve (večji odmerek zdravil so zagovarjali tudi njegovi domači). Fant je ta dan sijal, ko je povedal, da je zdravnica sama predlagala manjši odmerek zdravila. * * * * * Nekaj dni sem se bolj družila in zabavala. Včeraj sem si utrujena od odnosov (nisem si vzela časa zase) zvečer želela samo dihati in zaspati. Ob prihodu domov so vsi moji sostanovalci sedeli na vrtu na drugi strani hiše.Takoj ko sem sedla v dihanje, so (seveda) začeli - igrati ping-pong. Zdaj mi gre na smeh, ko berem napisane vrstice, včeraj pa... Pa to je bilo neverjetno! Pojavili so se prav zadnji trenutek, ko bi to lahko prenašala. Da to zame ne bi bil premajhen izziv, je Bog uporabil psa in ga postavil k ograji vrta, kar je pod mojim kuhinjskim oknom. Tam je začel užaljeno lajat po dvakrat skupaj v istem stalnem ritmu. Skozi vrt je hotel okrog hiše k mizi za ping-pong. Kako je v lajanju lahko vztrajen, že vem, in do zdaj me to ni motilo. Tokrat pa mi je po kakih desetih minutah padla megla na oči. Oče in sin sta se meter stran od okna mojega svetišča glasno zabavala in režala, pod drugim oknom pa je lajal pes. Točneje - šele zalet je jemal, da bo lajal. Navila sem si glasbo, pa je bila kokofonija še hujša in potem sem odločno rekla, naj psa utišajo. !? Ko sem šla za tem ven in glasno zagrozila psu, da ga bom zaprla v kočo, so igro zaključili. Zbudila sem se s sanjami. Fosterja vidim v avtu na ljubljanskem križišču in mu sledim na delavnico. Tam mu povem, da imam raka. Ti? ga preseneti. Potem začutim in vidim tisto drugo energijo, ki ga uporablja, vendar to ni moj Stari, ki me je pred leti prevzel in me čistil. Bolj grob obraz dobi, drugačen je; to ni Foster kot ga poznam. Rak na jajčnikih, reče. Eden je sonce, drugi pa mars, se zareži, in mars bo sam sebe…! ?! V I Chingu sem odprla: Tvoj napredek ni tako popoln kot si misliš. Kljub temu je pred teboj nepričakovana sreča, če vztrajaš v naporih in ravnaš po svojih načelih. Skozi svojo dušo sem dihala ljubezen in odpuščanje Boga. Odpuščam si za vse izkušnje, v katere se spravljam. Odpuščam za lajanje in za ping-pong. Vzela sem jutranji obrok bentonita in kokreirala dodaten spanec. Odločila sem se, da se bom še enkrat zbudila in to drugačna - začutila sem toploto, ki mi je na nov način odprla prsni koš, tako da sem pomirjena zaspala. Isti dan sem dobila vabilo davčne uprave na dopolnitev lanskoletne bilance in davčne napovedi - naročena sem čez tri dni. Mirna sem se odločila, da si bom za srečanje z davčno inšpektorico kokreirala milost in blagoslove. Verjamem, da izid mojega srečanja z davčno inšpektorico še ni določen. Lahko, da me na davčni inšpekciji čaka nekaj določenega za ta trenutek, za to energijo, ki jaz sem zdaj. Ne more pa biti določen izid za čez pol ure ali za jutri. Katerikoli "dokončen" izid lahko spremenim s svojim odnosom do tega srečanja, s svojo energijo, v kateri bom vstopila v čas in prostor izziva. Lahko postanem razlog svoje izkušnje, za kar pa moram pripraviti svoje energijsko polje. Torej se bom spravila čim bolj v ravnotežje, v stanje odprtosti in sprejemanja. Še vedno sem na drugi čakri, ki jo med drugim zaznamujeta sprememba in čustva… Na Golovcu me je dobil velik naliv, pa je bilo kljub temu zabavno. Na poti domov so začeli prihajati spomini na ping-pong, glava je dogodku dajala nove temne pomene, zavedla sem se, da me potiska in stiska v prostor, kjer ne bo prijetno. Eno uro sem dihala odpuščanje nase in na moje sostanovalce in prišla do zelo majavega ravnotežja. Še eno uro sem dihala ljubezen in bila za silo zunaj. Energija raka v dojkah, v maternici, v jajčnikih? Kaj pa morem, razen da delam to, kar počnem? Ves dan se nisem spomnila na sanje ne na davkarijo. Prihajale pa so zamerljive misli in predpostavke o tem, kako da sta sostanovalca - igralca ping-ponga užaljena in jezna name, kako da se zdaj ne bomo razumeli. Smešno intenzivne slabe misli, ob katerih bi se večina ljudi nasmehnila. Vlekle so me, me potiskale in tiščale, medtem ko se je en del mene čudil, kaj se grem. Šele po vsem dihanju sem se zavedla vzorca iz otroštva. Čiščenje telesa je na površino dvignilo zame pomemben vzorec, ki sem ga v svoji občutljivosti še posebej živela v otroštvu. Jasno, da sem ga potem boleče izkušala v odnosih s prijateljicami. Slaba misel na slabo misel o tem, kaj sem/bom jaz rekla ali, kako me je on(a) včeraj grdo (po)gledala… Tako in nič drugače sem si ustvarjala situacije razočaranj, bolečine in zamer. Zdaj sem se pri 46. letih počutila kot otrok, nemočna v mlinu misli in predstav; vedno bolj nesrečna sem postajala. Ustrezno so se zataknili vsi procesi v telesu, bila sem zabasana. Šele po nekaj urah dihanja ljubezni in odpuščanja sem se zavedla, da gre samo za čiščenje. Potem sem še malo sedla in še malo dihala, tokrat čistost Boga na vseh ravneh. Zvečer so se moji sostanovalci vrnili domov, vsi veseli. Kako sem jih bila vesela šele jaz. Uspešno sem preobrazila napoved svojih sanj! Zaživela sem svoje sonce ne marsa, ki naj bi požrl samega sebe, kot je v sanjah rekel Foster. Tole danes je bil pravi čudež. Še ena potrditev, da je dihanje angelov najbolj milostna in učinkovita možna preobrazba. Sledili so dnevi milosti. Ljudi sprejemam na nov način, dnevno kokreiram odprtost in sprejemanje. Zadnja izkušnja moje glave je nepozabna v svoji izjemnosti in učinkovitosti in kar je najpomembneje - zalegla je. Moje misli so svetle in mirne, jaz sem svetla in mirna. Delala sem več in po nekaj letih sem se srečala s sošolko iz gimnazije. Ugotovila sem, da jo lahko res cenim zaradi nekaterih njenih lastnosti in nič pri njej me ni motilo. In Polona je poklicala po vrnitvi s potovanja. Tako sem mislila nate; si zdaj v redu?, je vprašala. Ne vem natanko, kaj je mislila pod "v redu", sem se pa sama vprašala: Ali sem zdaj, po Turoffovih posegih v redu? Pozorno sem potipala tumor v dojki in rečem lahko samo, da je manjši. Minili so trije meseci od diagnoze. Jutri grem na četrti teden čiščenja s po enim obrokom na dan in seveda sem shujšala. Cista v dojki je bila do zdaj enako velika in ob izgubljanju teže je zadnji mesec postala grdo velika. Samo še tale otrdlina bo ostala, sem pomislila pred tedni. Zdaj presenečena ugotavljam, da sta se dojki zmanjšali, skupaj z njima pa tudi tumor. Boštjanova masaža je bila zame nova dogodivščina. Izjemno sem čutila vsak njegov pritisk, zato mi ni bila prijetna.Izkusila sem novo fazo občutljivosti telesa (mišice, stopala…), ki si jo razlagam tudi kot manjšo prisotnost v telesu. Na vsak način mi je zelo pomagala, nekaj se je sproščalo, preobražalo. Naslednji dan sem imela dosti opravkov v banki, še v mesto bi morala in vse to mi je predstavljalo poseben napor. Par opravkov mi je predstavljalo cel projekt! Kako naj to združim z novim ritmom hranjenja? Da bi se z avtom peljala v mesto, si nisem mogla predstavljati (preveč logistike), za avtobus pa potrebujem več časa. Zavedla sem se, da sem na večih ravneh prešibka za vožnjo z avtom v mesto. Zvečer sem se naenkrat počutila zelo slabo. Pojavila sta se precejšen strah oz. tesnoba v prsih, česar še nikoli nisem čutila. Za pogumno žensko se imam, pa sem se znašla v čistem psihotičnem bolezenskem stanju. Vzela sem Bachovo rešilno zdravilo in skušala z meditacijo energijo spremeniti, pa ni šlo. Prav težko sem dihala. Če tega ne bi doživela sama, bi se mi zdelo smešno. Takih in podobnih simptomov tesnobe, ki jo navadno imenujemo trema, pri ljudeh nikoli nisem razumela. Zato, ker jih nikoli nisem doživela. Zdaj bi pa rezala lahko energijo okrog sebe, tako neprijetna je bila. Prisilila sem se v dihanje in prosila za resnico Boga. Presenečena sem se zavedla strahu pred srečanjem z davčno inšpketorico. Doživela sem strah, ki je bil zaradi globine in intenzivnosti čiščenja telesa tako pretiran. V slabi uri dihanja miru in zaupanja sem ugotovila, da sem bogatejša za pomembno izkušnjo. Ko mi bo človek naslednjič rekel, da ga je res strah, bom to razumela in sprejela na vseh ravneh. Bila sem tam, bom lahko rekla, in spremenilo me je. Zbudila sem se nova, z menoj je bila čista in topla angelska prisotnost. Dihala sem ljubezen in veselje in kokreirala Najvišje in Najboljše zame ta dan. Davčna inšpektorica je bila za polno mizo spisov neosebna in uradna, a izjemno ljubezniva. Izkazalo se je, da sem si v davčni napovedi dvakrat odštela vrednost prodanih knjig, kar sva popravili. * * * * * Sredina julija je in z Meto odhajava v Ankaran na zaključne tri tedne očiščenja telesa. Meta je zelo intenzivna ženska, v najvišjo svetlobo usmerjen potenciran oven. Pred odhodom sem jo povabila na kosilo in začutila sem jo kot posebno veselo in zgovorno, polno same sebe, kar se je vse zlivalo iz nje. Medtem ko sem se jaz skušala najesti na zalogo, je Meta govorila in se smejala in pokala od energije. Nemočno sem se počutila in doživela sem jo kot neprijetno silo. Ko je skočila po prtljago, sem čudno počasi pomila posodo in potem začela zbirati stvari za v Ankaran. Nenadoma sem postala utrujena. Zelo utrujena. Postala sem zelo zelo zelo utrujena. Ne vem, če sem že kdaj v življenju bila tako utrujena. Šibka je boljši izraz. Nisem našla poletne nepalske obleke in skrivale so se mi pajke, ki sem jih želela vzeti s seboj. V čisti šibkosti in nemoči mi je začelo iti na jok in jasno mi je bilo samo eno - če zdaj začnem jokat, ne bom nehala. S tem konec koncev tudi ne bi bilo nič narobe, ampak zvečer sem želela biti v Ankaranu. Zakaj sem tako šibka? Kaj se dogaja? Kako je sploh možno, da se počutim tako nebogljena? Kaj, vrabca, se dogaja z mojim telesom? Ljubi Bog, v kaj sem se spravila, saj se še spokat ne morem. Kakšna izjemna nemoč! In zakaj? Okrog petih popoldan tega poletnega popoldneva sem bila brez razloga popolnoma izčrpana. Želela sem si samo zaspat. O, Bog, kako bi rada zaspala. Za dolgo dolgo bi zaspala… V Ankaran je peljala Meta, ker jaz menda prvič v življenju nisem bila sposobna peljati avtomobila. Počutila sem se dobesedno grozno. Mislim, da sem prvikrat v življenju izkusila energijo in pomen besede grozno. Spodaj v meni nekje je čepela groza in kukala skozi okno v znano pokrajino ob avtocesti. Vse ostalo je bilo običajno, razen mene. Noter v meni, spodaj in zadaj je bila živa groza, ob kateri sem bila brez moči tudi za razmišljanje. Pregrozno je bilo, da bi razmišljala o grozi. Samo bila sem. Tokrat sem menda res samo bila. Res, da v stanju, ki ga ne bi izbrala še enkrat, vendar nisem mogla ven. Nisem mogla nič. Preživela sem nekaj strašljivih ur. Meta se je osredotočila kot se zna le ona, njena energija se je na vseh ravneh dodatno okrepila in oživela, tako kot vsakič, ko nekdo poleg nje res potrebuje pomoč. Kako sem se zavedala najinih različnih energij. Kako zelo sem začutila razliko med življenjem in - spanjem? Po stopnicah v prvo nastropje nisem mogla nesti prtljage. Samo čakala sem, da sedem v svojo sobo in začnem dihati ljubezen in odpuščanje. Če mi je kdaj koristilo odpustiti sebi, je bil to današnji popoldan. Želela sem si odpustiti za situacijo, v katero sem se spravila. Rada bi si odpustila nemoč in bolezen. Prisiljena sem si bila priznati: Jaz, Bernarda, sem bolna. Resno sem bolna. Vsak vdih mi je bil blagoslov in vsak izdih milost, saj sta prinašala mir in še več miru in s tem novo, drugačno energijo. Kakor se čudno sliši, sem dihala tudi odpuščanje skozi Meto. Odpuščala sem ji njeno veselo silo, ki sem jo doživela kot nasilje. Sedla sem v dihanje z željo, da odpustim v tem temnem prostoru, drugega tako ali tako nisem mogla. Moči nisem imela za nič drugega kot za odločitev: Odpuščam, zdaj! Ta večer sem si v dihanju razjasnila situacijo, staro eno leto. V Trst sem šla čakat trajekt, s katerim je iz Grčije prišla Nuša s prijateljico. Takrat sem ravno začenjala z delavnicami v Divači in novo možnost sem čutila kot darilo in nov izziv, v sebi sem opazila novo intenzivno energijo. Prvikrat sem zavestno doživljala svojo veselo živost, prav silo, ki se je odražala v vsakem mojem koraku, v vsaki moji besedi. Nova sem bila, močna in živa. Čeprav vesela zaradi vrnitve domov, je Nuša to mojo energijo enostavno doživela kot "preveč". Lahko, da bi se ona drugače izrazila, tale izraz zdaj je moj, ampak vem, da je čutila isto kot jaz danes. Njen malce odrezav odziv na mojo milo povedano dobro voljo sem prizadeto doživela kot družinski vzorec. Zazdelo se mi je, da eden od naše družine vedno potegne drugega dol, ko ta res živi sebe, svoje bistvo ali vsaj malo pride v stik z njim. Takrat Nuše nisem razumela; na preostali poti domov sem se malo tišje režala in malo počasneje govorila. Ko sem se kasneje spomnila dogodka, sem jo po tihem obtožila in bila žalostna zaradi njenega nesprejemanja moje živosti in strasti. Šele danes sem jo razumela. Preden sem zaspala, sem si položila roki na trebuh in začutila posebno energijo. Na in v trebuhu sem začutila subtilno tresenje z rahlimi mravljinci po rokah, pri čemer je bil poudarek na tresenju v globini. Ko sem tako prisluškovala telesu, sem začutila senco tresenja v obrazu in obenem električno dogajanje okrog nosu in nad lici. Preložila sem dlani in ugotovila, da se mi enako trese področje želodca, prsnega koša, rok… Vsa sem rahlo vibrirala. Drugačno vibriranje je to kot tisto, ko se včasih zbudim, pa še nisem vsa poravnana v telesu. Takrat z nasmehom počakam, da se vse zloži. Rada imam te fenomene. Vsakič me spomnijo, da nisem to, v kar sem zrastla, da nisem to, kar sem navajena biti. Tokratno vibriranje sem prepoznala kot intenzivno usklajevanje vseh ravni. Tej in takim spremembam rečem sprememba vibracije energijskega polja. Sprememba energije vseh ravni, ki Jaz sem. Spremembe na drugih ravneh so se zgodile lahko tedne, mesece prej, nadaljevale pot skozi spremenjen način mišljenja, mojih prepričanj in se (recimo, da) prebile skozi moja čustva. Zdaj se ta dobrodošla sprememba prizemljuje, dogaja se v vsaki celici mojega fizičnega telesa. V prizemljevanju moje spremembe končno postajam drugačna. Pomemben korak je za menoj. Ta večer sem se še zavedla, da je za isto šlo v peturnem procesu "bolezni" v Babinem ašramu. Baba me je tam energijsko pripravil za naslednja leta izzivov in preizkušenj. Sproščena in mirna ter predvsem potolažena sem ležala ta prvi večer v Ankaranu in uživala v splošnem vibriranju telesa. Končno ima vse dogajanje smisel, končno ima današnji dan svoj pečat. Ne samo pečat, pravkar dobivam posebno nagrado. * * * * * Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (13. del) www.bernardaprava.cjb.net tel. 041 559 041 Komentarji (1) www.pozitivke.net