Spet je odšla v spomin
ena mojih sopotnic.
Koliko želja sva imeli takrat,
ko je bilo vse odprto,
ko je bilo vse tako svetlo,
brez črnih lis.
Željni učenja sva preživeli
ure in ure,
pa nikoli do kraja
radovednosti svoje utišali.
Potem, dolgo potem,
sta se najini poti razšli,
le misli so bile še žive
ob redkih srečanjih.
Zdaj si odšla in pustila tukaj
svoj spomin.
Še vedno naju vidim tam ob knjigah
in slišim smeh;
brezskrben smeh neke mladosti.

Sem poskušala ujeti ptico,
pa ni šlo.
Rada bi imela krila,
da bi za njo poletela
daleč pod nebo.

Lepota je.
Ta trenutek.

Ko odstrem kopreno,
ki me loči,
jo začutim.
Njen vonj me začara,
njen zvok me ponese
daleč med zvezde
in vem, da sem, jaz, ki sem.

Preprosto si želim
zarezati v svežino jutra,
kot ptica poleteti
visoko pod oblake.
Kamnite stene so mostovi,
ki dajo mi polet
čez dozorelo polje,
nad temne smreke
vse tja do svetle gore.
Čaroben mik svobode !
Razpiram krila kakor jadra,
ne ustavlja me nihče.
Preprosto videti želim,
vsa tista lepa
nepoznana mi obzorja.

Milena H.

V vrtincu velikih želja,
hrepenenju ni konca.
Dotaknem se vse do neba,
na gori bom tiho pristala.

Prostranost obzorja
me pelje v pristan,
kjer morje objema obalo.
Odplula je ladja čez ocean.

Tako majhna vendar boli,
odpira notranjost, srce,
pekoča kot ogenj,
grenka kot pelin.

Ko se posuši,
je kakor jutro,
kot nov dan,
poln pričakovanj.

Že dan je krajši,
daljše so noči,
kot da jesen hiti,
se ji morda mudi,
da s pridelki obdari,
prelepih barv razveseli.

Meglena jutra v sončen dan,
ko prebujam se še zaspan,
kakor da me čaka zima,
iz daljave že mi kima,
da naužijem se toplote,
jesenskih barv lepote.

V mladostnem srcu ljubezen tli,
išče, upa, nenehno hrepeni,
potuje v sanje, zapade v iluzije,
zazna utrip, zazna energije.

Vodi te pot skozi temačne predore,
trnje pod nogami večkrat zabode,
ujet v vrtincu odvečnih želja,
spoznaš katera pot te pripelje do srca.

Vedno ko se srce umiri
... zmoremo odpreti oči
Te videti . .. Svetloba
ki si nas ves ta čas ljubila
ki nas nisi puščala niti za trenutek samih
v naši noči ...
Osvetliš nam pot
v odkritem nasmehu na obrazu človeka
ki nas je skozi Tebe `videl`
... podaš roko
... nežno pobožaš lase
... objameš in mehko poljubiš dušo in ustnice

Nocoj gre luna sama spat,
tja pod mojo odejo.
Tam skrila sem svoje pesmi, pomlad,
in tisto mogočno galejo.
Vanjo sem skrila vsa čuda stvari,
svoja čustva in druge reči.
Velik zaklad je, za moje moči,
velik za vse moje poti.

Bom z barko preplula
vsa morja solza,
v jadra bom veter lovila.
Bom šla mimo srca in vsega,
kar nekoč bom potopila.

Umiri se v Duhu,
ki poln je moči.
Umiri se z dihom,
da srce prepoji
z vlažnim kisikom,
ki pljuča krepi.
Umiri se s solzo,
da oko preboli.
Umiri se s krikom,
da se grlo sprosti.
Umiri se v Duhu,
vse po njem hrepeni.
Umiri se z željo,
da hočeš naprej.
Umiri se in vedi,
da vse bo OK.

Včasih rabim solze slane,
da se umirim
in da prebolim.
Preden pridejo jih čutim,
kako pripravi se ta dež,
ki po suhem nikogar ne spusti čez?

Včasih rabim solze svoje,
svojo žalost utopim.
V njih razočaranje umijem,
na njih novo upanje zgradim.

Vstopajoč v vsakodnevna
čustvena razmišljanja
o vsem, kar me še čaka
in kar ne,
kar je trenutno…
…slučajno,
kar me omamlja
do skrajnosti mogočega;
in kar me ne ubije,

Pomeni imeti rad tudi svoj strah,
ki kakor sova v temi čepi,
pomeni imeti se rad med solzami,
ko celo ubogo telo ti drhti,
tudi, ko si osamljen in nem,
poklanja se pravzaprav plamen luči,
čakajoč, da ga primeš med svoje dlani.

V plamenih zgorijo strašne oči,
solze preženejo tople dlani,
šepetaje nesluteno bere z dlani.

In gledam to življenje
Nenehno se spreminja ...
in kot morje ... niti za trenutek ne miruje
Ni dovolj da je
Ni dovolj da se razteza v čas
da zapolnjuje vrzeli v neskončnem
da kot sipek pesek polzi neopazno skozi prste

Čas ...
ni ga in vendar je čaroben
in vendar poskoči skozi usta tja
kjer se začne obzorje
in smeh iskren je v njem
in tisto žarenje ...

Besnijo valovi, belina v modrini,
veličastni spusti, dvigi,
udari moč v skalovje obale,
skrivnost globin dih ti vzame.

Odločni koraki morskih bogov,
povečujejo moč, dvig valov,
pršijo kaplje, udarjajo po gladini,
kristalni trakovi pristanejo v globini.

Dišiš po mehem snegu,
po svetlo sivem nebu.
Gori ta tvoja koža,
živo rdeča roža.

Smejiš se kot poletje,
ko rumeno rase cvetje.
Tiho pišeš svojo zgodbo
v pripoved sanj.

Prisluhni mojim besedam
naj ti pomagajo v lepši dan.
Ne trudi se za ljubezen,
ki tisti ti noče je dati,
ozri se okoli, še malo poglej
in našla boš tisočkrat lepšo.

Sprosti se, počasi zapri oči,
prisluhni tišini, bitju svojega srca,
občuti te peresno lahke prste,
kako se z vso ljubeznijo
dotikajo vsakega kotička glave,
pošiljajo mravljince po celotnem telesu.

Počasi polzim navzdol po vratu,
na hitro spreletim hrbet,
prav tako z nežnimi, peresno lahkimi dotiki,
da telo kar zadrhti in čaka še na več.
Nato se počasi vračam do vratu,
usmerim gibe na roke,
se v počasnih, nebeških gibih,
spuščam navzdol do prstov,
in se še z večjo nežnostjo vračam nazaj.

Zasanjam ponoči zrem v nebo,
kjer zvezdne steze nam teko,
iščem zvezde sij najlepši,
da mi polepša ga v pesmi.

A zvezda, kot da mi pravi,
poišči ga v ljubezni, v naravi,
tam najlepši našel ga boš v očeh,
v naravi, rožah, v ljudeh..

Me boža mesečina, zvezd sijaj,
smehlja se luna, ji lica mlaj,
nežno šepeta da me popelje v sanje,
spet v snu, v sanjah me objame.

Morje...
tolikokrat se sprehajam po tvojih obalah
Tvoje valovanje umirja da si spočijem
daješ mi sanje in neskončno upanje

Ljubljeno morje...
Zrak ki ga diham prežemaš s hrepenenjem
neskončnim upanjem
in z vonjem soli
Umivaš misli in v svoje globine odnašaš strah
in ga spreminjaš ponovno v Ljubezen

Naslonim čelo na temačno okno.
Je še tako, kot včasih je bilo?
V peči ogenj je gorel
in vonj po kuhanemu mleku,
mi hladne je dlani pogrel.
Še slišim tisti znani glas,
ki božal je kot znan refren.
Morda v kotu pajek mrežo dela
in vile svoj ples plešejo;
Obrišem oroseno šipo,
se tiho oddaljim,
da le nekoga ne prepodim.

Milena

Preko obrisov senc grem tja dol do potoka.
Korak zatika se ob gube kril velikega lapuha.
Zaraščena je skala, pod njo izvir,
ki skozi mah polzi in steka po žlebiču.
Kje čas je, potok, ko smo še mladih nog
podili se za kačjimi pastirji?
Tu so perice prale snežno bele rjuhe
in ti kramljaje s soncem šelestel skozi vrbe.
So vprašaji našli oklepaje
V drugem kraju našli drug pomen.
Še se oziram, kako igraje odteka čas po ozki strugi
in šepetaje si obljubim, da pridem še.

Milena H.