Oživeli so spomini, orosilo se ji je oko,
ko ozrla se na domačijo, modro je nebo,
kjer Vojsko hribovito, rodna hiša še stoji,
v njej spominov iz mladosti prebudi...

Je kakor da ji lik je matare v očeh,
v sanjah, mislih oživel spet njen nasmeh,
ponosno, ko oče korenina vse družine,
prebudil prijetne, včasih težke ji spomine.

Školj je zaživel s snegom ves prekrit,
cerkev kakor da jo vabi, postala mit,
a Dolomiti, Triglav, zdaj so žive sanje,
ki spomin jih oživel, nikoli jih ne vzame.

Osem je otrok povila predraga mati,
jih troje našlo večni mir pod rodno grudo,
ko veter poje večno jim uspavanko v noč,
čeprav od doma v gomilah daleč proč.

Morda želi si jih objeti, a vzela jih je noč,
ko iz mladosti iz notranjosti vseh lepot,
pa vendar v sebi čuti, je spoznala,
da spominov za nič na svetu ne bi dala..

Še veter jih bo obujal, okoli nosil,
sneg spomnil težkih dni okoli trosil,
čeprav prišel bo dan ko sonce ji zaide
vse dobro, slabo za vedno z njo odide.