Preko obrisov senc grem tja dol do potoka.
Korak zatika se ob gube kril velikega lapuha.
Zaraščena je skala, pod njo izvir,
ki skozi mah polzi in steka po žlebiču.
Kje čas je, potok, ko smo še mladih nog
podili se za kačjimi pastirji?
Tu so perice prale snežno bele rjuhe
in ti kramljaje s soncem šelestel skozi vrbe.
So vprašaji našli oklepaje
V drugem kraju našli drug pomen.
Še se oziram, kako igraje odteka čas po ozki strugi
in šepetaje si obljubim, da pridem še.
Milena H.
|
Kramljanje
Prispeval/a: jože.k dne ponedeljek, 14. september 2009 @ 10:52 CEST
Resnično iz srca izpovedani, prenešeni v pisasno besedo. pesem.
jože.k