Včasih rabim solze slane,
da se umirim
in da prebolim.
Preden pridejo jih čutim,
kako pripravi se ta dež,
ki po suhem nikogar ne spusti čez?
Včasih rabim solze svoje,
svojo žalost utopim.
V njih razočaranje umijem,
na njih novo upanje zgradim.
Danes rabim moje solze,
da ubijem misli vse,
ki grdo zažirajo se v moje-
najbolj goreče upanje.
Ko bi le pomagale,
bi zjutraj se oči smejale,
ko bi le..
solzne misli, ah.. kar šle?
Včasih rabim solze slane,
