Budi se još jedan beznačajan dan,
sumoran, bez sunca bez nade,
i opet onaj isti miris,
miris bolesti, miris nemoći.

Sobe pune jada i smrada,
žute, bezosjećajne.
Ah Bože!
Ovdije nema nade,
nema ničega.

Zakaj imam občutek, da je mrak,
ko pa sonce sije?
Želim si, da bi zame našel
majhno školjko ali kamen s plaže.
Potem bi vedela, da sem bila tam.

Kar je bilo
tvojega takrat, sem vtisnil
v srce……dušo
in vse, kar si mi podarila
tistikrat, me nate spominja;

a porumenela je slika tvoja
in tvoj obraz se počasi v megli…
…v duši izgublja,
le vonj po tebi,
ta bo zavedno z mano ostal.

Življenje je dolgo, tako dolgo.
Če ne bi bilo koledarja,
ljudje ne bi mislili na štetje dni,
pozabili bi leta
in ne bi vedeli za svojo starost.
Na prehojenih poteh
bi našli samo še mejnike spomina.

Mnogo sprejme spomin
z natančnostjo kamere:
obraz nekega človeka,
obris pokrajine,
vonj cvetice,
okus jedi.
To ostane neizbrisno,
posebno, če je bilo s tem
povezano neko doživetje,
ki te je dvignilo
iz sivine enoličnosti,
kakršno tke vsakdanjost,
s katero smo obdani.

Vedno, ko je zunaj zima,
se grem pogret tja
kjer je toplo...
...gorko,
a ne na morje
v južne kraje,
do Kopra, Izole, Pirana,
na toplo krušno peč,
moje stare mame
grem leč
in skozi okno
gledal zasneženo dolino
na južni strani Alp…
Pohorje...mojo očetnjavo.

Krikov njenih ne slišijo
tisti, ki bi morali,
vero v življenje…
…toploto sonca ji kradejo
oni, ki njene groze ne vidijo
čeprav niso gluhi…slepi,
so njeni ljudje, čeprav to niso,
so brezsrčni…
….zli demoni.

Majhni deklici
Jagodi

Pricapljal sem do obale, na kraj kjer ni konca,
prazne glave, iluzija, obljubljena dežela.
Nebeška idila krvavo zlato rdeča tli, morje valovi.

Črno sivi , mrtvo morje, zlato mrtvilo na horizontu, samota prepeva, nekoč bele ladje,
bele labode.
Ni da ga ni praznina doni, enigma prepeva ali se mi samo zdi.

Vetra, da meče mi pesek v obraze,
da stran se obračam ga ni, halucinacija me lovi in naga ženska podoba na pramcu moje ladje lebdi. Prekleti lažljivi snovi, java ali resnica v meni gori.

Želja moja
nežna kot metulja krila
v naročje svojih misli
sem te danes znova položila
želja moja tiha
želja moja mila
tako polna vznemirljivih si občutkov
pa vendar skrita harmonija
v kraljestvo srca
v kelih duše si se skrila
šepetanje tišine preglasila
ko po mojih neuhojenih poteh
hrepenenja si hodila
kam tvoja cesta pelje
v občutku lebdenja
čutnosti hotenja
mavrične barve hrepenenja
ne le droben žarek
kot ogenj si
ki nadvse plameni
s čustvi prepojena
želja moja skrita
v sanjah zbujena
z nežnostjo
v naročje misli položena
samo čas bi rada ti podarila
da se še sanje krhke ne zdrobe
da ne ostane jutri samo sled
želje neizpolnjene.

Da me imaš za
‘frika’....norega
na ljubezen, sanje,
na pustolovščino,
ki ji pravim noro,
lepo življenje,
ti ne zamerim,
le vedeti hočem,
ali res ne znaš videti
lepoto ljubezni,
stopiti
na jezera breg
in zavpiti v goro...
...sneg,
v sonce za oblaki
»Življenje je lepo, je noro!«

Lunici

Takrat, ko sem že mislil,
da je srčna rana,
ki si mi jo prizadejala,
ko si odšla,
preteklost nekega časa
in da je vse že zgodovina,
v kateri sem padal
se vzpenjal
umiral,
se ponovno rodil;

Z vrnitvijo si jo ponovno odprla,
me obdala z nečem, kar je močnejše
od tebe in mene,
od naju obeh…v kar sva nekoč oba verjela.

V naročju Tvojem sem bila to noč
v naročju Tvojem ...
Pozdravila sva zvezdnato nebo nad nama
... in sonce v dušah

V naročju Tvojem sem bila to noč
in govorila sva o vsem
kar bilo je skrito v srcih
kar želelo je svetlobo
kar v niju je želelo zanetiti Luč ...

Zdaj v srcu tvojem nova pesem bo živela.

Bo nežna, mehka, božajoča,

kot spomladanski zvonček,

kot sončni žarek jutra

Ti dušo bo ogrela.

Ti, duša Sonca,

Sonce

.

Veš sonce, za tebe imam vprašanje,
kam odhajaš ko objamejo me sanje,
ko luna, zvezde v noč krase nebo,
kod tvoje poti takrat teko...

So morda kje griči, polja, morja,
cvetlic prelepih, sončna obzorja,
kjer solzna lica so otrok, ljudi,
naj žarek tvoj jih vselej posuši.

Z mislijo na njo
v noč odhajam,
da jo prebolim,
kjer jok slišim
ciganskih strun,
kitar…starih violin,
tja z nočjo pojdem;
med sinove teme…
…otroke hladnih noči
grem…med kralje ulice,
med nočne ptice;
vriskal in rajal bom…
….kolo plesal…….igral,
strasti pod zvezdnim nebom
užil,
spomin nanjo utapljal.

Ljudje smo za življenje.
Spremlja nas veselje,
pa žalost in trpljenje.
Ljudje smo za ljudi,
in da nas včasih ni.

Srečni, ko se kdaj kdo rodi,
pretreseni, ko človek človeka umori.

Ljudje smo, kot množica poti.
Vsak drugačen, prave ni.
Vsak je zase svet in Svet.
Vsak po svoje lep.
Vsak ima svoj greh in strah,
vsak je zase svoj junak.

In vendar sami smo le polovica,
dokler ne najde nas Ljubezen, golobica.

S poljubi bi ti dotikal
svileno kožo,
poljubljal vročo
medeno sladke…
…rdeče ustnice,
trebušček bi ti božal;

med rjuhami s teboj bi bil
takrat, ko se prebujaš ob zarji
jutranji, sama v postelji….
….svoji podstrešni sobici.

Jutarnje me sunce obasjava
zrakama svojim,
miluje, mami, obećava i ljubi...
A ja osijećam, da je tamo negdje,
negdije daleko, pod ovim
obasijanim Nebeskim svodom,
jedna mala nježna duša,
koja me neumorno čeka i traži...
Ti poput male kišne kapljice,
blistaš negdje, na listiću nekom,
osluškuješ šapat njegove duše
i brojiš prolaznike što prolaze stazicom
tom...

Ko bi govoril človeške in angelske jezike,
ljubezni pa bi ne imel,
sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti
in imel vse spoznanje
in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal,
ljubezni pa bi ne imel,
nisem nič.
In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne,
in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel,
ljubezni pa bi ne imel,
mi nič ne koristi.
Ljubezen je potrpežljiva,
dobrotljiva je ljubezen,
ni nevoščljiva,
ljubezen se ne ponaša,
se ne napihuje,
ni brezobzirna,
ne išče svojega,
ne da se razdražiti,
ne misli hudega.

Takšna s plamenom,
gorečo, sijočo, po majlu,
takšno so mi poslali,
me ob tekstu z njo spoznali.

V spomin na umrle,
ko voznikov pijan je um,
imel moči, meglen razum,
si v pijači za volanom iskal pogum.

Njen hladen nasmeh,
nas je razveselil, prevzel.
ko nam severni veter gladi lica,
moč kuje, mu kljubuje samotna ptica,
že sprašuje, če morda kdo jadikuje.

Severni piš, leden obliž,
nas je predramil. prebudil iz sna
Snežinke poplesale so, nas razveselile,
naravo s sneženo belino pokrile,
ji odejo zimsko poklonile.

Imel jo je v rokah,
jo gledal, občudoval,
obujal z njo spomine...
kod da pričakuje, da bi oživela,
da spet občuti njen dih,
ji prisluhne, sliši njen glas,
občuti njen dotik rokna licih.

A usoda je hotela, mu jo vzela,
mu jo iztrgala iz rok.
Zdaj spi tam večni sen,
le rože, ugasla sveča,
snežinke, ki so prekrile,
pobelile njen grob, spomenik,
krasijo njem poslednji dom.

Se ozrem na okrog, nase, na soljudi,
vsak po svoje živi in po cesti hiti.
Se ustavim in pomislim nate
Kje si zdaj?
Kako si kaj Dragi moj?

Vsakodnevna vprašanja?
So, ja.
Postali so etiketa,
sočutnosti papirnata meja?
Odgovor :
»v redu« kot zdolgočasena reklama?

Dragi moj plastični Calimero!
Si še eden od spominov z roba večnosti!

Ne spomnim se točno, kako si preminil.
Ne spomnim se, če si morda končal v
kanti za smeti...

Spomnim se samo, da sem te
si močno želel in da si mi
veliko pomenil, ko sem te imel.