|  Takrat, ko sem že mislil,
da je srčna rana,
ki si mi jo prizadejala,
ko si odšla,
preteklost nekega časa
in da je vse že zgodovina,
v kateri sem padal
se vzpenjal
umiral,
se ponovno rodil;
Z vrnitvijo si jo ponovno odprla,
me obdala z nečem, kar je močnejše
od tebe in mene,
od naju obeh…v kar sva nekoč oba verjela.
|
Rubrike
Preteklost nekega časa...
Prispeval/a: jože.k dne nedelja, 7. februar 2010 @ 17:54 CET
Lp.
Preteklost nekega časa...
Prispeval/a: kanika59 dne ponedeljek, 8. februar 2010 @ 10:27 CET
Sonce je pomebno, če je na pravem mestu. To velja tudi za svetiljko. Sonce in svetiljka ne moreta zamenjati svojih mest.
lp
Preteklost nekega časa...
Prispeval/a: jože.k dne ponedeljek, 8. februar 2010 @ 13:01 CET
Lp.
Preteklost nekega časa...
Prispeval/a: kanika59 dne sreda, 10. februar 2010 @ 17:34 CET
Tam na robu
gozda,
sem zrl v jutranjo
zarjo v daljavi…
…proti Mariboru,
In stopal v roso
sem sredi polja,
na zelenem Pohorju,
vse to bi res zamudil,
da sem takrat zaspal…
Louise, lepo si napisala, zelo me spominja na čas, ko smo, če smo se, vpraševali, kaj bi, če bi in podobno. Zelo tankočutno in prefinjeno si ti tiste naše dileme, spravila v pesmico.
Mej se, prijateljica,
po pisanju sestrica...
Franci