|  Imel jo je v rokah,
jo gledal, občudoval,
obujal z njo spomine...
kod da pričakuje, da bi oživela,
da spet občuti njen dih,
ji prisluhne, sliši njen glas,
občuti njen dotik rokna licih.
A usoda je hotela, mu jo vzela,
mu jo iztrgala iz rok.
Zdaj spi tam večni sen,
le rože, ugasla sveča,
snežinke, ki so prekrile,
pobelile njen grob, spomenik,
krasijo njem poslednji dom.
Nič je ne bo oživilo,
živela pa bo v njem s spomini,
kot resničen dotik, topel dih,
nasmejanega, spet zaskrbljenega obraza,
prelepih živahnih temno rjavih oči,
v snu, ob solzah, sliki, sveči.
kot da bi živela, morda vabila k sebi.
|
NE ZAMUDITE
Slika
Prispeval/a: jože.k dne sreda, 3. februar 2010 @ 07:22 CET
Hvala za izbrano pesem tedna.
jože.k
Slika
Prispeval/a: Desiree dne sreda, 3. februar 2010 @ 07:47 CET
Ko sem jo prvič brala, me je presunila, hotela sem jo komentirati in ti povedati, da prav dobro razumem občutke ob izgubi drage osebe, a si nisem upala. Kot da bi se bala, da te bodo komentarji morda še bolj užalostili.
Zdaj sem se kljub vsemu oglasila, tudi zato, da ti zaželim vse dobro in naj ti posije sonce v današnji dan.
Lep pozdrav, Desiree
Slika
Prispeval/a: jože.k dne sreda, 3. februar 2010 @ 11:17 CET
Kar nekaj časa je minilo, ko sem obiskal človeka, ki je hodil okoli s sliko, jo stiskal k sebi in sem mu prisluhnil, tako je nastala ta izpoved.Nekateri pravijo, da pišem žalostne verze, sam pa mislim, da prinašajo svetel žarek, ljubezen, tisto ki ima žal vedno žalosten konec.Za objavo na pozitivkah sem se odločil, ko sem po novem letu brskal med napisanimi neobjavljenimi zapisi, tudi bolj hudomušnimi.
Lep pozdrav !
jože.k