Imel jo je v rokah,
jo gledal, občudoval,
obujal z njo spomine...
kod da pričakuje, da bi oživela,
da spet občuti njen dih,
ji prisluhne, sliši njen glas,
občuti njen dotik rokna licih.
A usoda je hotela, mu jo vzela,
mu jo iztrgala iz rok.
Zdaj spi tam večni sen,
le rože, ugasla sveča,
snežinke, ki so prekrile,
pobelile njen grob, spomenik,
krasijo njem poslednji dom.
Nič je ne bo oživilo,
živela pa bo v njem s spomini,
kot resničen dotik, topel dih,
nasmejanega, spet zaskrbljenega obraza,
prelepih živahnih temno rjavih oči,
v snu, ob solzah, sliki, sveči.
kot da bi živela, morda vabila k sebi.
Imel jo je v rokah,
