Pricapljal sem do obale, na kraj kjer ni konca,
prazne glave, iluzija, obljubljena dežela.
Nebeška idila krvavo zlato rdeča tli, morje valovi.
Črno sivi , mrtvo morje, zlato mrtvilo na horizontu, samota prepeva, nekoč bele ladje,
bele labode.
Ni da ga ni praznina doni, enigma prepeva ali se mi samo zdi.
Vetra, da meče mi pesek v obraze,
da stran se obračam ga ni, halucinacija me lovi in naga ženska podoba na pramcu moje ladje lebdi. Prekleti lažljivi snovi, java ali resnica v meni gori.
Bela svetloba, suh beli šopek rož, suha usta,
besede brez pomena, besede prazne nedorečene. Obleka iz pajčolana leži, mladenke ni, ker ni bela. V daljavi sveča gori al' se mi samo zdi. Črna vdova preži.
Moj Bingo, mrtvi vojak ne joka ne zdaj ne prej nikoli. Hladni Himalaji, Homeini, hijene, v črnem žene kot ptice, zlokobno brez moči vpijejo krvavi žametni cesti.
Rdečo zgoreni prah pomešan s sedanjostjo, pomešan krvjo.
Ne dojemam zakaj? Solze v očesu otroka ni, ne hodi ker nog ni.
Midva sva sama zdaj na papirju, rumenemu kot jesen ga pozna,hladna kot sibirski mraz, ni vetra, da ga odnese v širne puščave.
Marsikaj papir prenese, da nese čemernost na krilih modrega metulja. Bingo moj v olivne konce.
Pricapljal sem do obale, na kraj kjer ni konca,
