Na mizi ob prihodu
v svoj lepi dom
pismo si dobila
in srce svoje v verige
zaklenila,
da se oko tvoje
ne bo zbudilo in solze
bolečine lilo.

V poslovilnem pismu
sem zapisal ti,
da sreče za naju ni
in da večkrat moje noči,
ki sem jih preživel s teboj
so me morile
in mi dušo ubile,
ko vedel nisem,
kdo ti ljubi ustnice,
ko nisi ob meni ti.

Draga moja,
ko se zjutraj boš zbudila
ti najprej ura ne bo zvonila
in na svojih ustnicah
mojega poljuba ne boš zasledila
ter roka moja
te ne bo objela,
le žalost,
le žalost v srcu bo kričala
in ti v postelji boš jokala,
ko te spomin popelje v moje srce.

Obrazi begajoči,
znano neznani,
zastrti v mreže,
pletenine tretja nitka,
veseli, ponosni,
ker se nihče ne reže.

Migajo telesa slavna,
znana ogledalom,
premikajo svoje dušice
levo in nazaj,
spirala davna,
prezreli sadeži
izpljunejo koščice.

Ti si ena
jaz sem nič
ti si lepa
ena proti nič
ti si želiš
jaz pa nič
v tebi je borba
v meni ni nič
v tebi sta dve
ena za nič
zelo si mehka
na meni pa nič
ti boš dedovala
baboval bom nič
ti bi le enkrat
no, pa nič.

Trenutek,
ki prikrade
tiste oranžne zvončke.

Zvončkljali so
k lepoti,
občutku bogastva.

Mnogo prhutanja,
lebdenja vznak,
brizganja kovine
in spakujoča šepetanja.

Kurja koža
večne energije,
diha v čakre,
zbadajoč brez noža.

Kje so partizani,
kje so domobrani?
V deželi naši
rovarijo pesjani!

Kje sovražniki so danes,
nihče tega ne ve.
Kdo ubija rod slovenski,
se vedeti ne sme.

Morilci sami smo v deželi,
ki smo jo prodali.
Ker ljubimo napuh, denar, laži
in ker resnica dela nam skrbi.

Povsod samo asfalt in beton
in ljudje, ki prihajajo in odhajajo
in se nikoli ne ustavijo.

Povsod so hiše,
avtomobili pred njimi,
gugalnice na tratah samevajo.

Povsod so hiše
in asfalt in beton in ljudje z mrkimi obrazi.
Nikjer otroškega vrišča,
dvorišča tiha kot pokopališča.

Ljubezen
je spoznanje vseh spoznanj,
to je to, kar se nam dogaja,
srčne komunikacije brez besed,
zjutraj vstaneš in ne da bi hotela
se ti pred očmi pojavi določena oseba,
ki je v živo še nisi videla in je sploh ne poznaš,
a vendar se te je dotaknila njena beseda.
To ti poraja veliko dvomov in vprašanj,
rečeš si; "Le kaj mi je zdaj tega treba?"
A vedi, karkoli te v srcu premakne naprej
je vedno prav. ;)

Stoyan Svet

Ni niti tvoja, niti moja,
kamorkoli pogledaš
je vsepovsod,
je lepota vseh lepot.

Njeno ime je ljubezen,
išče tvoje in moje srce,
je kakor divja ptica,
ki se ti lahko približa,
samo če miruješ.

Od tu v daljavo,
moja senca in jaz
v končno širjavo,
brez tebe, nič Vas

Vas nič ne vidim,
zaprte so oči,
kar gledam izpridim,
mi je vseeno se zdi

z mezincem trgam verige,
pred sabo pometam smeti,
zadaj izrigam intrige,
ni mi mar kaj Vas boli

Vsak dan ob istem času sedim na klopci ob reki.
Vsak dan mimo hodijo isti ljudje.
Med njimi si ti.
Z rokami v žepih, z nogami,
ki podrsavajo po tleh, s pogledom uprtim v daljavo.
Štejem.
Me opazi, ne..., me opazi, ne...
Tako že mesece.

To noč sem te sanjala...
Tvoje nežne ustnice čutim na mojem vratu,
tvoje roke na mojih prsih.
Začutim tvoj dih na mojem licu in se zbudim.
Danes ne grem k reki.

Prebudila sem sence, razbohotene
na mojem obrazu. Skrivajo
strah, ki se spretno odmika od
prehojenih besed - spustila sva jih
v neskončnost kot balone, pobegle
otroškim ročicam. Zavozlala sem
preperele nitke, okopane v
jutranjem soncu, in jih s tresočimi prsti
spletla v kito. Prisluhnem slapu
besed, šumijo na mojem opečenem
ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti,
ki sem jih vsako leto pridno voskala
in pripravljala na spust k tvojemu izviru.
Zabolelo me je v mišicah, kamor sem
naselila bodičasto cvetje in z vsakim
premikom udov zaječala tvoje ime,
ki je bledelo na sveže ožganem papirju.

Odtisnem se v tvoje šepete
in vonjam češnje na izprani blazini.

tišina se je sprijela
z ostanki šepetov
na koščenih vejah
odmrlega dopoldneva

potopim se v temo
svetlim z drobnimi lučkami
na zamreženih vekah
diham skozi pore zarjavele kože
brezbarvna sem
kot bledica človeške ribice
s tipalkami gosenice
obuta v hrepenenje
priplezam na plan
odprem oči
svetloba me rani
zvijem se v kokon
in čakam da me segreje
vonj tvoje sape

Usnula sam noćas san,
san čežnjom istkan…
Prostrane sobane i glazbu
iz nekih davnih vremena…
Poznate i nepoznate ljude,
među njima tebe…
Točiš vino iz vrča starog
i pružaš komad toploga kruha…
Pozivaš da sijednemo na pod,
pod od zemlje…

Če si zares ljubljen,
ti ni mar, če je ljubeča oseba
do tebe posesivna.

Če si zares ljubljen, ti ni
mar, če je tvoj ljubitelj
do tebe nenehno ljubosumen.

Če si zares ljubljen, ti ni mar,
če te tvoj oboževalec
nenehno sumi in sumniči.

Sem kamen, ki ti je v oporo,
Sem roža, katere ljubiš vonj,
Sem veter, ki suši ti solze,
sem sonce, ki boža ti obraz,
Sem zate vse, kar čutiš,
Sem ljubezen, jeza, žalost,
Samo reci in grem stran.

Kar se zdi mi malo,
ponavadi je preveč,
da vsaj nekaj bi ostalo,
odtrgam mravljico.

Tistega soparno napačnega dne,
bila je prašna, previsoka trava,
se je v misli vtihotapila,
odvzeta, skrita mravljica.

Ni te ekvinokcij vzel,
odplavil te je strah,
na veke ločena, zdaj iščeva,
vsak svojo, izgubljeno mravljico.

Kaj se rodi,
se kaj prižge,
ko upanje umre
in se premikajo
prikazni v temi?

Rodi se strma pot,
ki vodi dol
v vrtoglavi nižje,
kjer je konec bližje,
se ne prižge, ugasne.

Tam nekje za vrati
te vidim stati.
Slišim tvoj vzdih.
Vem, tvoje življenje
je eno samo, silno hrepenenje.

Po čem?
Po ženski, njenem vonju,
njenem telesu, po nežnem licu,
po prvem hrepenečem, jutranjem klicu.

Ne dojemam, ne dojemam, od kod si se vzelo sonce moje?
Od kod topli veter, veter v tvojih neskončnih širjavah?
penine modre na hrbtih valov dolgo prenašaš,
prekašaš ravnovesje, podira se zaman.

Roža je rdeča v planotah Šanghaja, Mozirskega gaja kri tekoča,
rana pekoča, rdeče nebo svoboda trepetajoča, nemogoča...

Nemogoče, nemogoče, tako lačna usta, požrešnost velika kot Sahara. Puščava je puščava bo,
volkovi nikdar ne bodo siti.

Moj spomin, ko se zbudi, prvi in zadnji je tvoj.
Fantazija ponori, listje na drevesih zadrhti,
golob beli poleti v čarovniji, da izroči ti moje bele sanje,
moje besede samo tebi izrečene.

Metuljček moj, tokrat in zdaj ko pomislim,
Bela ocvetela akacija mi zadiši, nešteto glasov zadoni v vročem asfaltu, ko motor brni.
Ni lepšega na svetu, ko ti se film zavrti, ki ga ni konca, ki traja in traja.