Kje so partizani,
kje so domobrani?
V deželi naši
rovarijo pesjani!

Kje sovražniki so danes,
nihče tega ne ve.
Kdo ubija rod slovenski,
se vedeti ne sme.

Morilci sami smo v deželi,
ki smo jo prodali.
Ker ljubimo napuh, denar, laži
in ker resnica dela nam skrbi.

Še mrtvim ne pustimo,
da duše bi rešili si.
Na zobeh v grobovih bi ležali,
če bi poprej jih ne zažgali.

Zahrbtna roka izumila je orožje,
v zmoti svoji misli, da to je božje.
Brez bomb in pušk zna pokončati
in za rešitelja se nam kazati.

Kdor ubijalec je, je bog hudičev,
ki pomaga mu milijon biričev.
To človek-bog je zdaj dosegel,
V napuhu svojem, ki mu je podlegel.

In zopet kličemo
Marijo na pomoč,
kot klicali so jo
predniki nekoč.

Kje so partizani,
kje so domobrani?
V deželi naši
delajo morani!

Smrt s koso Slovenci smo pregnali,
zdaj nam to delajo kombajni.
Po zgledu Lojzeta Grozdeta svetniki radi bi postali,
v smrt hitijo motoristi naši mladi.

Naši predniki v grobeh
gotovo ležijo na zobeh.
Ker vidijo vse to z Nebes
in da trpljenje njihovo zaman bilo je res.

Slovenci v zanke vsake se ulovimo,
kot se muhe na med lepijo.
Napuh, ošabnost, ki je prvi greh,
nas uničuje spet in spet.

Naša prepoznavna bo zastava:
bergle in invalidskih vozičkov poplava.
Tisti, ki bodo prihajali na svet,
bodo rekli, adijo, adijo takšen svet.

Sam Bog se nas je naveličal,
čeprav je upal, da nas bo zveličal.
Angel varuh naše domovine,
pa se joče nad slovenske nam temine.

In zopet kličemo
Marijo na pomoč,
kot klicali so jo
predniki nekoč.

Cirila Jeromel