Življenje ni le bedenje nad samim seboj, bedenje nad vsemi svojimi podobami,
bedenje nad tabo,
kadar se pojaviš na moji poti prazen in osamljen… .

Življenje je uspavanka, da nevedneže predrami pred resnico, da jih zbistri do zavisti
jim v njihova srca brizga svobodo in jih postavlja pred ogledalo Boga.
Življenje se ne začne ob svitu, ko po dobrem spancu doživiš katarzo in ves blažen odpreš oči.
Zanjo…zanj…za vse nas…
za sebe samega!

Življenje se ne konča ob mraku, ko zapreš veke in se predaš rumeno rdečim oblakom, da na njih napišeš svojo lastno zgodbo…

resnice!

Življenje ni le čakanje na bliskovit objem,
na roko toplo, da se te dotakne le takrat, ko omahneš v globel svojih lastnih senc….
Življenje je vrvež neizprosnih demonov, ki ti kvarijo razgled pred seboj,
nad vse slikovite barve, ki so zlite okoli tebe
na vse lepe stvari, ki so prikrite za tebe in tebe…!
Takrat, ko pustiš umu, da te vodi, ko je prazen in lačen, požrešen in spodkopan od tvojih lastnih norosti… .

Življenje je ko je ljubezen, ki jo obupno želiš in ne pričakuješ… .
Ko je ljubezen, ki jo je moč slišati in nanjo plesati v tišini, ki jo je moč videti v temi, tipati in okušati pred obličjem vsega svetega.
Je vsa tista ljubezen, ko se te dotakne kadar negibno oprezaš in grabiš za njeno veličino, potuhnjeno prosiš za eno samo njeno drobtino!
Je hrabro klečanje na presušenem, mokrem, zatohlem, gnilem spoznanju in blaženo velikodušno, ko te pokliče in ti pusti vstati, pa čeprav na plevelu, ki si ga pognojil z svojim upanjem, na plevelu, ki ti oblazini mehko kožo, a pusti dušo za cvetočo zel!

Na plevelu,ki ti ovija ves tvoj bit…
za ljubezen, ki jo obupno želiš in ne pričakuješ... .