Človek - kam drviš?
Malo postoj.
Imaš čas biti srečen?
Poglej okrog sebe.
Ali vidiš vso to lepoto?
Vso to božansko stvaritev?
Drevesa, reke, plavo nebo…?
Ali opaziš let metuljev?
Ali slišiš pesem ptic?
Ali te omamlja vonj cvetja?
Ali te boža sijaj sonca?
Ali si dovoliš živeti -
ali samo životariš?

Ob cesti sem ga opazil,
pobral ter malce obstal...
Vrgel bi ga, morda v tistega,
ki ponuja otrokom mamil,
nato pa jim jih prodaja...
On služi odvisniki pa
ne izbirajo pot do denarja.

Morda bi ga vrgel v tistega,
ki ljudem ne da plače,
jih izkorišča, jih le obljublja.
Nimajo za kruh, za dopust.
Stari starši si trgajo iz ust,
da otrokom pomagajo,
čeprav sami nimajo dovolj.

Sem spet zasanjan kot poet,
ki sredi zime vidi češnjev cvet,
v jasno noč zrem v nebo,
čakam kaj zvezde poreko,
me zdaj obdaja le toplina,
neznano kam izginila sivina.

So srčne rane le preteklost,
vpete med nevidne špranje,
ko ne čutim, vem več zanje ?
Mi postale lepše so zdaj sanje.
mogoče del so le utvar,
ko za preteklost ni mi mar...

Utapljam se v brezkončnem morju svoje nevednosti.
Kompas sicer imam, a ne razlikujem prav smeri neba.
Pod nogami so že zdavnaj se spodmaknila mi dosegljiva tla.
Na gladini najverjetneje ostajam le zato,
ker sem zaprta steklenica, brez tež(k)e vsebine.

Danijela Premzl

Ne zapusti naju, vnukov svojih, samih,
ti, ki si edina nama še ostala,
zvesta kakor mati,
preudarna vsa
in trdnih temeljev.
Tudi tebi ni življenje
prizanašalo,
a mirno kljubuješ
vsem viharjem.
Tvoj pogled je še
jasen in čist,
tvoj korak je čvrst,
še poln moči
in misli so ti zdrave,
trezne.

Ne trgam več se od ljudi
in ne obsojam sveta,
da se prehitro mi vrti.
Ne skušam več pobegniti,
nič več se nočem skrivati.
Resnici mirno zrem sedaj v oči,
za svoje sem prepričanje
pripravljena zastaviti
vse svoje moči.

Danijela Premzl:

Nek človeku bolj prijazen
svet mora obstajati.
Moja duša ga nejasno sluti
in želi si tja
Tam je misel vsaka
kakor solza jasna,
bela bolj kot prvi sneg.
Tam je raj pozabljeni,
kotiček, ki ga ni oskrunilo
spoznanje zla.
Tam zgodil se je začetek
vsega živega.

Si kdaj že dočakal, da te izberejo, pokličejo v pisarno in ti dajo knjižico?
Poznaš usodo tistih, ki iz delavca postanejo odpisani?
Veš kako je, ko te ura ne kliče več in ostajaš v postelji,
pozabljen, nepomemben, nepotreben, kar tako, čez noč.

Potem pišeš pisma in hodiš na razgovore,
pojasnjuješ, utemeljuješ, razlagaš in veš, da bo vse zaman.
Tako mine dan, dva, mesec in več,
a ti nepotreben, zavrnjen, pozabljen in odveč.

Pred izbire sem postavljena,
odpirajo številne se poti,
četudi berem smerokaze,
ne znam se vedno prav odločiti.

Tako vsak dan enako pot
prehodim kakor dan poprej,
sprašujem se, kam pot me vodi,
srce sprašujem, kam želi.

Še vidim prihajajočo pomlad,
v maju cvetočo češnjo,
njen mamljiv vonj,
vso kot en sam cvet.

Toda tu je že poletje,
vroče žareče sonce,
poželjiva modra morska gladina,
čaroben sončni zahod na zahodu.

Želel napisati sem v pesmi,
da obdajajo ljudje me srečni,
vodi jih nasmeh v nov dan,
a žal prepoznati jih več ne znam.

Saj pisal bi, bili so tam nekje,
kot piše v pravljicah se ve.
Dodal bi le nekoč so še bili,
a čas nasmeh izbriše, vse spremeni.

Nekje daleč rastejo topoli,
obrežja rek krasijo vrbe,
modro nebo preletavajo štorklje,
polja zlato pšenično klasje...

Nekje nad morjem, njegovo gladino,
se igrajo galebi, igraje iščejo svoj plen,
potem pa se dvignelo proti soncu,
ter ponovno spustijo med valove.

Nekje iz daljave slišim vlak,
ki ustavlja moj korak
v večer odmeva, spomin prebuja,
morda že na cilj zamuja.

A spomnim se še dni,
ko iz lokomodive vil se dim,
njen pisk odmeva še živi,
čeprav preteklo je že mnogo dni.

Bela krila,
nedolžni pogled,
topilna v srcu,
širok nasmeh!

Dolgi lasje,
nežen obraz,
roke ljubezni,
božajo nas!

Čutim te, ob meni si,
kot sončni žarek me objameš in ogreješ.

V trenutku se zavem, da je vse okoli mene ljubezen, sreča in zadovoljstvo.
Prekipevam od sreče v notranjosti sebe.

Pobožaš me in mi obljubiš večno ljubezen.
Svetloba je v nama, ki širno sveti.

Zahvalim se ti, nežno me pogledaš in se nasmehneš.

HVALA TI ANGEL VARUH!

-Aleksandra

Rodovno posestvo, najlepši si kraj
kjer rod naš ustvarja svoj zemeljski raj,
nas hraniš, miluješ, nam žejo gasiš,
nas zdraviš, ljubkuješ, nam srečo deliš.

Rodovno posestvo, kjer prostor je naš,
tu mi zdaj živimo, naj cilj bo tud vaš,
ustvariti dom svoj, kjer vse zeleni,
ljubiti to zemljo in kar tu živi.

Trdno sem prepričana,
da od vekomaj obstajaš.
V naših srcih
dejavno, ljubeče prebivaš
in nas nenehno obnavljaš,
krepiš in poživljaš.
Vse, kar nas obdaja,
vse živo in neživo,
vse, kar je mogoče
videti, otipati, okušati, zaznati,
in smo ne nazadnje tudi
mi, ljudje, le Tvoj odsev -
po Tvoji sveti smo bili podobi
vsi ustvarjeni...

Danijela Premzl

P. Hans Wallhof: PRSTNI ODTISI BOGA

Nežne barve mavrice,
žareče oči otroka,
topel smehljaj na obrazu,
valujoče žitno polje,
kristalno čist izvir,
pisan koralni greben,
opojno dišeč bezgov grm,
tihi žar prijateljstva,
glasna igra srečnih otrok,
očarljiv cvet orhideje,
beli pajčolan šumečih slapov,
skrbno izbrušeni biseri,
nežno ljubeči obraz matere,
blagi nasmeh odpuščanja,
kipeča rdečina paradižnika,
sončni zahod v gorah,
božajoč dotik ljubeče roke,
krošnje mogočnih dreves –
vse to so prstni odtisi Boga.

Vir: Ognjišče 7/2011

Danijela Premzl

Toliko sladkih besed in klicev,
toliko napisane hvale, ki se lepi na dušo,
tipanja, preverjanja in ocenjevanja sleherne izpovedi;
zavijanja s poti, iskanja stranpoti, stez in kolovozov.

Godi mi, toplo mi je in domišljija ima prosto pot.
V ozadju kljuje: počakaj, počasi, previdno.
A tebi se mudi. Potiskaš me, vzpodbujaš…
Veliko pričakuješ, preveč, kdo ve.

Odhajam na jug, v toplejše kraje.
Odhajam med visoke trave in zelene reke,
kjer mi bodo listi božali telo in
kjer ptičje petje pomirja in celi ranjeno srce.
Odhajam na jug.
Greš z mano?

Jeanne

Življenje ni le bedenje nad samim seboj, bedenje nad vsemi svojimi podobami,
bedenje nad tabo,
kadar se pojaviš na moji poti prazen in osamljen… .

Življenje je uspavanka, da nevedneže predrami pred resnico, da jih zbistri do zavisti
jim v njihova srca brizga svobodo in jih postavlja pred ogledalo Boga.
Življenje se ne začne ob svitu, ko po dobrem spancu doživiš katarzo in ves blažen odpreš oči.
Zanjo…zanj…za vse nas…
za sebe samega!

Ti najraje v nočeh poletnih
bi z nekom na travi dišeči
se ljubila
in samo pet minut po končani igri
ljubezenski
bi ga preprosto odslovila
ter srce mu vzela in ga zlomila,
tako bi se ti ljubila…

Na mizi ob prihodu
v svoj lepi dom
pismo si dobila
in srce svoje v verige
zaklenila,
da se oko tvoje
ne bo zbudilo in solze
bolečine lilo.

V poslovilnem pismu
sem zapisal ti,
da sreče za naju ni
in da večkrat moje noči,
ki sem jih preživel s teboj
so me morile
in mi dušo ubile,
ko vedel nisem,
kdo ti ljubi ustnice,
ko nisi ob meni ti.