tvoja koža,
vsako mesto že poznam,
všeč,
hmmmmmmmmmmmm,
poželenja vredno,
in za vedno,
rad bi te imel ob sebi,
nevem kako in kje,
a želja, to za zmeri ostane, a ne?
mogoče res, prišel bo dan,
ko zjutraj še zaspan,
zagledam poleg mene te,
sej se kar tresem,
pa le samo misel je...

Ne, nihče ne more vedeti,
kako zelo me to boli;
zdaj niti ti.
Sama, zapuščena
sedim naenkrat tu
in mislim nate.

Postajam žalostna…
Kje vendar si?
Si bil kdaj resničen
ali le v predstavi moji?

Strah, strah
vsako minuto
isti strah
kot nič pod kuto

nesmisel prekleti
zmeraj kriči
pozimi poleti
enako žari

napihuje se znanec
se laže policaj
vrni se Bedanec
pridi spet nazaj

Je tam kjer sem doma,
najlepši kraj sveta,
tam so gozd, drevesa, travniki,
ptičev tisoče vsak dan žgoli.

Se rad podam sprehajam,
miru, lepot narave le želim,
gozdnih trat, dišečih rož,
pogled v nebo ko pade noč.

Ko se utrne zveda zaželim,
mir ljudem, ljubezni iz srca,
saj to je dar ki človek ga ima,
želje vsak svoje ima, le pozna.

Prevara, vsakdanja,
pogreta obara,
počeni lonci,
patetični konci.

Rešilne zanke,
rušilne znanke,
robustne zanamke,
redke znamke.

Na krožnik odložene štiri zrele
pomaranče posmehljivo
opazujejo moje neuspele
poiskuse, da bi jih izvirno opisala.
Tako povprečna vsta sadja,
kupljena za majhen denar,
a ob močni žeji še kako osvežujoča stvar!
Želela bi se poglobiti
v bivanjsko njihovo
filozofijo,
povprašati bi jih želela,
kaj od življenja pričakujejo,
kaj si morda želijo.

Prerivam se med množico neznanih mi ljudi,
vesela, da lahko se neopazno mednje skrijem.
Ko prične se večeriti, se mi zdi,
da oči vseh teh ljudi
nič več zame se ne zmenijo.
Kot da smo medtem
brez besed se zbližali,
je večer mehko prekril
s kopreno nas domačnosti.

Danijela Premzl

Spet dotaknil se lahko,
sem svetega telesa,
občutek nepopisen,
ob poljubu najlepšega dekleta...
sej veš vse

Človek - kam drviš?
Malo postoj.
Imaš čas biti srečen?
Poglej okrog sebe.
Ali vidiš vso to lepoto?
Vso to božansko stvaritev?
Drevesa, reke, plavo nebo…?
Ali opaziš let metuljev?
Ali slišiš pesem ptic?
Ali te omamlja vonj cvetja?
Ali te boža sijaj sonca?
Ali si dovoliš živeti -
ali samo životariš?

Ob cesti sem ga opazil,
pobral ter malce obstal...
Vrgel bi ga, morda v tistega,
ki ponuja otrokom mamil,
nato pa jim jih prodaja...
On služi odvisniki pa
ne izbirajo pot do denarja.

Morda bi ga vrgel v tistega,
ki ljudem ne da plače,
jih izkorišča, jih le obljublja.
Nimajo za kruh, za dopust.
Stari starši si trgajo iz ust,
da otrokom pomagajo,
čeprav sami nimajo dovolj.

Sem spet zasanjan kot poet,
ki sredi zime vidi češnjev cvet,
v jasno noč zrem v nebo,
čakam kaj zvezde poreko,
me zdaj obdaja le toplina,
neznano kam izginila sivina.

So srčne rane le preteklost,
vpete med nevidne špranje,
ko ne čutim, vem več zanje ?
Mi postale lepše so zdaj sanje.
mogoče del so le utvar,
ko za preteklost ni mi mar...

Utapljam se v brezkončnem morju svoje nevednosti.
Kompas sicer imam, a ne razlikujem prav smeri neba.
Pod nogami so že zdavnaj se spodmaknila mi dosegljiva tla.
Na gladini najverjetneje ostajam le zato,
ker sem zaprta steklenica, brez tež(k)e vsebine.

Danijela Premzl

Ne zapusti naju, vnukov svojih, samih,
ti, ki si edina nama še ostala,
zvesta kakor mati,
preudarna vsa
in trdnih temeljev.
Tudi tebi ni življenje
prizanašalo,
a mirno kljubuješ
vsem viharjem.
Tvoj pogled je še
jasen in čist,
tvoj korak je čvrst,
še poln moči
in misli so ti zdrave,
trezne.

Ne trgam več se od ljudi
in ne obsojam sveta,
da se prehitro mi vrti.
Ne skušam več pobegniti,
nič več se nočem skrivati.
Resnici mirno zrem sedaj v oči,
za svoje sem prepričanje
pripravljena zastaviti
vse svoje moči.

Danijela Premzl:

Nek človeku bolj prijazen
svet mora obstajati.
Moja duša ga nejasno sluti
in želi si tja
Tam je misel vsaka
kakor solza jasna,
bela bolj kot prvi sneg.
Tam je raj pozabljeni,
kotiček, ki ga ni oskrunilo
spoznanje zla.
Tam zgodil se je začetek
vsega živega.

Si kdaj že dočakal, da te izberejo, pokličejo v pisarno in ti dajo knjižico?
Poznaš usodo tistih, ki iz delavca postanejo odpisani?
Veš kako je, ko te ura ne kliče več in ostajaš v postelji,
pozabljen, nepomemben, nepotreben, kar tako, čez noč.

Potem pišeš pisma in hodiš na razgovore,
pojasnjuješ, utemeljuješ, razlagaš in veš, da bo vse zaman.
Tako mine dan, dva, mesec in več,
a ti nepotreben, zavrnjen, pozabljen in odveč.

Pred izbire sem postavljena,
odpirajo številne se poti,
četudi berem smerokaze,
ne znam se vedno prav odločiti.

Tako vsak dan enako pot
prehodim kakor dan poprej,
sprašujem se, kam pot me vodi,
srce sprašujem, kam želi.

Še vidim prihajajočo pomlad,
v maju cvetočo češnjo,
njen mamljiv vonj,
vso kot en sam cvet.

Toda tu je že poletje,
vroče žareče sonce,
poželjiva modra morska gladina,
čaroben sončni zahod na zahodu.

Želel napisati sem v pesmi,
da obdajajo ljudje me srečni,
vodi jih nasmeh v nov dan,
a žal prepoznati jih več ne znam.

Saj pisal bi, bili so tam nekje,
kot piše v pravljicah se ve.
Dodal bi le nekoč so še bili,
a čas nasmeh izbriše, vse spremeni.

Nekje daleč rastejo topoli,
obrežja rek krasijo vrbe,
modro nebo preletavajo štorklje,
polja zlato pšenično klasje...

Nekje nad morjem, njegovo gladino,
se igrajo galebi, igraje iščejo svoj plen,
potem pa se dvignelo proti soncu,
ter ponovno spustijo med valove.

Nekje iz daljave slišim vlak,
ki ustavlja moj korak
v večer odmeva, spomin prebuja,
morda že na cilj zamuja.

A spomnim se še dni,
ko iz lokomodive vil se dim,
njen pisk odmeva še živi,
čeprav preteklo je že mnogo dni.

Bela krila,
nedolžni pogled,
topilna v srcu,
širok nasmeh!

Dolgi lasje,
nežen obraz,
roke ljubezni,
božajo nas!

Čutim te, ob meni si,
kot sončni žarek me objameš in ogreješ.

V trenutku se zavem, da je vse okoli mene ljubezen, sreča in zadovoljstvo.
Prekipevam od sreče v notranjosti sebe.

Pobožaš me in mi obljubiš večno ljubezen.
Svetloba je v nama, ki širno sveti.

Zahvalim se ti, nežno me pogledaš in se nasmehneš.

HVALA TI ANGEL VARUH!

-Aleksandra