Na krožnik odložene štiri zrele
pomaranče posmehljivo
opazujejo moje neuspele
poiskuse, da bi jih izvirno opisala.
Tako povprečna vsta sadja,
kupljena za majhen denar,
a ob močni žeji še kako osvežujoča stvar!
Želela bi se poglobiti
v bivanjsko njihovo
filozofijo,
povprašati bi jih želela,
kaj od življenja pričakujejo,
kaj si morda želijo.

Pomiri pogled me njihov, mirno vdan,
brez trepéta slehernega pred usodo.
Ali se morda zdaj čutijo poražene,
ko odtrgane z drevesa so življenja,
ali so morda povsem brezbrižne
do vsega dogajanja?
Njihovo življenje se na videz bo končalo,
ko se jaz bom z njimi okrepčala,
vendar bom hvaležna za ta dar,
ki ga dala mati je narava.

Danijela Premzl