Nekje iz daljave slišim vlak,
ki ustavlja moj korak
v večer odmeva, spomin prebuja,
morda že na cilj zamuja.

A spomnim se še dni,
ko iz lokomodive vil se dim,
njen pisk odmeva še živi,
čeprav preteklo je že mnogo dni.

Življenje teče včasih ne izbira pot,
čeprav s spomini je drugod,
če že cilj ne čas ni pravi,
na vozni red nikar ne pozabi.

A vse posrka čas kot dim,
katerega ohranja le spomin,
zamrl zvok, pisk hlapona,
ko preglasil glas vaškega je zvona.

Zdaj zvon spet v noč odmeva,
da preteklost in sedanjost združuje,
budi spomine, da popelje v čas,
prebudi pisk lokomotive, iz daljave vlak.