Si kdaj že dočakal, da te izberejo, pokličejo v pisarno in ti dajo knjižico?
Poznaš usodo tistih, ki iz delavca postanejo odpisani?
Veš kako je, ko te ura ne kliče več in ostajaš v postelji,
pozabljen, nepomemben, nepotreben, kar tako, čez noč.

Potem pišeš pisma in hodiš na razgovore,
pojasnjuješ, utemeljuješ, razlagaš in veš, da bo vse zaman.
Tako mine dan, dva, mesec in več,
a ti nepotreben, zavrnjen, pozabljen in odveč.

Svet se konča doma in grenak priokus ostane.
Brez volje, elana, denarja, ugleda,
z nešteto pojasnili za poštarja in soseda
te ta odvečnost vedno manj gane.

Minejo leta, iz delavca si nov kader postal.
Brez pravih izkušenj, le starejši in brez referenc
in zgodba se ponovi…spet pišeš, pojasnjuješ, čakaš,
a službe ni in ni.

Zdaj vem, kakšna je diagnoza…prestara,
počasna, iztrošena, skratka nezanimiva,
vsi žulji ničvredni, garanje pozabljeno,
za družbo le še statistično ne zaposljiva.

Komu naj povem, da veliko vem,
da veliko znam, da cenim delo, lahko garam.
Komu mar, da mi ni vseeno, kaj mislijo drugi,
mož, otroci, da nimam nobene izbire..le čakam.

Komu sploh še mar vsi,
ki na borzi preživljamo neskončne dni,
čakamo, da se vendarle zjasni, če ne nam,
vsaj tistim, ki se jim jutri to zgodi.

Jeanne