Sem spet zasanjan kot poet,
ki sredi zime vidi češnjev cvet,
v jasno noč zrem v nebo,
čakam kaj zvezde poreko,
me zdaj obdaja le toplina,
neznano kam izginila sivina.

So srčne rane le preteklost,
vpete med nevidne špranje,
ko ne čutim, vem več zanje ?
Mi postale lepše so zdaj sanje.
mogoče del so le utvar,
ko za preteklost ni mi mar...

Pa vendar vem, življenje me kali,
da izginja tisto kar boli,
prepuščam usodi nedosegljivo,
pa naj bo sladko, srcu poželjivo,
saj ne želim nikogar prizadeti,
ne smel bi v miru spati bi bedeti.

Življenje je kot cvet, obdano s trni,
kjer laž, resnica, preizkuša te vse dni,
morda kaj srce pritegne, si želi,
čeprav življenje svojo pot hiti,
pa naj kjer koli se zgodi,
dobro, slabo vselej tli...

jože.k