Toliko sladkih besed in klicev,
toliko napisane hvale, ki se lepi na dušo,
tipanja, preverjanja in ocenjevanja sleherne izpovedi;
zavijanja s poti, iskanja stranpoti, stez in kolovozov.
Godi mi, toplo mi je in domišljija ima prosto pot.
V ozadju kljuje: počakaj, počasi, previdno.
A tebi se mudi. Potiskaš me, vzpodbujaš…
Veliko pričakuješ, preveč, kdo ve.
Ostajam na mestu, mencam, cepetam.
Strah me je te poti, strah me je tebe, dejanj.
Razum me milo prosi : »Pojdi«
Srce pa pravi: »Nikar«.
Potem si nekega dne odšel.
A v meni kljuje…je prav?
Sem te prebrala, si me prebral?
Ni to morda prezgodnji pozdrav
Jeanne
|