Želel napisati sem v pesmi,
da obdajajo ljudje me srečni,
vodi jih nasmeh v nov dan,
a žal prepoznati jih več ne znam.

Saj pisal bi, bili so tam nekje,
kot piše v pravljicah se ve.
Dodal bi le nekoč so še bili,
a čas nasmeh izbriše, vse spremeni.

Zdaj turobnih so pogledov, vsi hite,
denar jih muči, počasneje vi ljudje,
resnično redki ste v očeh se sreča vam iskri,
nasmeh, objem, poljub v vas še živi...

Sem hodil k reki, v srcu nosim jo s seboj,
imel najdražje sem, v spominih so z menoj,
le nasmeha, žarka sončnega želim,
dobre volje vstajam, zvečer zaspim.

Pozabite skrbi, poklanjajte nasmeh,
šalite se, resnično to ni greh,
čas za objem, poljub si našli boste še,
srce bo zaigralo, razveselili boste vse.