Zvezde svetijo jasno noč.
Nocoj so še svetlejše kot prej.
Verjamem, da obstajajo
še drugi boljši svetovi,
prostorninsko večji,
od sonca še bolj odmaknjeni,
kot je bivanjska navzočnost ladje
s trupom pijane glave,
čudnih plovnih navad,
s premajhno posadko pravih mornarjev.

Strmim v nova osvetja,
z dežjem žarkov obžarjena.
Zagotovo so po merah
svojih geoloških dob ustvarjena.
Z občutkom za prostor in čas.
V sorazmerju s pojavi nastajanja
in umiranja jim poteka svoj čas.

Znoči se.
Mirovanje, negibnost
in mehkoba noči.
Spokojno zaspim.
Na splavu moja duša
plava na zahod.
Na obali je pustila telo
in mokro listje
samotnih spominov.
Se sprehodim po poteh,
ki jih ni več.

TISOČE SRC NAM LIPA PODARJA,
S SVOJIMI SRCI NAM SENCO USTVARJA,
CVÉTE NAM DAJE LIPA DEHTEČE.
VSAKOGAR LIPA SPREJME LJUBEČE:
TRUDNEGA HLAPCA IN GOSPODARJA

LES LIPOVINA - LES ZA REZBARJA,
MNOGE LESENE KIPE Z OLTARJA,
KJER SE K SVETNIKOM VZPENJA PROSEČE
TISOČE SRC

Angel moj mali,
čutim, da si vedno z menoj,
da si takrat z mano, ko te močno…najbolj potrebujem,
ko te želim,
na dosegu mojih skromnih…pobožnih želja, da si
ob mojem vzglavju, ko truden oči zapiram,
da boš z menoj takrat, ko se bom odpravljal v deželo,
od koder ni vrnitve…povratka;
da boš tudi takrat z menoj, ko bom s poslednjimi močmi
pogledal na sončno…senčno stran prehojene poti;
tudi takrat me nežno drži za roko…in mi, kot zmeraj, stoj ob strani,
saj takrat bi rad zavpil, s poslednjimi močmi, »kje si, ti moj vražič mali?«.

Se kot cela je procesija jih vila,
kjer Ljubljanca se pod mostom skrila,
to je tam kjer Prešerna kip stoji,
zgoraj ljubljanski grad okolico krasi.

Bile so vile, parkeljni hodobni,
čarovnice, že kot otroci zlobni,
na srečo le oblečini v oblačila,
ki otroški mili obraz so jim pokrila.

So na svetu stvari,
ki jih nagovorimo z molkom.
Ko sem nerazložljiva,
potrebujem samoto.
Med tem sojenice tkejo mrežo
in precejajo našo usodo skozi čas.
Ko bi le mogla razložiti,
kako se je vse začelo.
Bila sem razdeljena
na levi in desni breg.
Skozme je tekla reka
in me učila umetnosti zvoka,
petja ptice skozi votle peruti.
Prepustila sem se moči vetra
in toku reke, da bi se razumela.
Spominjam se oblik, barv
in vonjev rož z rečnega obrežja.

rada bi ti podarila svojo dušo
toda ona je tvoja že od večnega začetka
in sploh ne morem teči, da je bila kdaj moja last.

ustvarilo me je nebo;
kot se spominjam - brez duše,
ker je mojo duš podarilo tebi

Hafis

Že davno mimo zanj je dan,
vse solze so bile bile zaman,
bil poleg je prepiru grožnjam,
pijanega očeta, blodnjam.

Je dolgo že, sledi se solz so posušile,
deset pomladi že od takrat prekrile,
a v njem ostaja sled grenkobe,
alkohola ki rodil rodil sad zlobe.

Šibak je bil otrok, še dete,
v starih starših iskal utehe, sreče,
ko sta z roko stiskala otroško dlan,
dedek babica imel prelep je dan.

Heeej, moja draga Marilyn Monroooe
v trenutkih s trenutki zagledal sem sjaaj
s tabo najlepši je v tebi ta flooow
pogrešam te vonje, ta cvetoči pomladni maaj.

Zarezala sva v strukturnost srčnega veseelja
odneslo naju je kot Grintovc in Kočno iz uč, v očiii
z exkaliberjam zabodla sva v črepinje Uni, Laško hmeelja
tam v cvetoči pomladi dveh cvetlic močno, močno zadišiii.

Trdnost v trdnosti in odprtost srcaaa
za nekatere le pravljica, al fantastikaa
za nas pa odprtost širnega duhaaa
unel se je ogenj, al ognjena romantikaa.

Jaz pa nekaj vem
in ti povem, če smem...
veliko lepih besed je lahko nevarno,
nepošteno je in premalo preudarno.
A človeku postane toplo, če ve,
da na tem svetu ni sam.
Nekaj ga ogreje, nekaj nasmeje,
predvsem pa mu srce zaigra,
ko sam postane središče srca.
Zato štedi besede,
naj spregovorijo dejanja,
srček pa naj le...sanja in sanja.

Jeanne

Saj res, Valentinovo te dni krasi,
zaljubljencev pozornosti želi,
ljubezni spev, njihov glas srca,
najlepše ko notranost duše zaigra.

Rdeč cvet poklonil ji bom na ta dan,
spet začutila bo, ve rad jo imam,
privil objel k sebi ljubeče pogledal ji v oči,
saj tega si resnično iz dna srca želi.

Ko bi me le hotela mati
skozi rojstna vrata priklicati
nazaj v svojo toplo kri,
da bi smela še enkrat prespati
zatisnjenih oči,
kot tiste zadnje noči
preden me je potisnila v svet.

Tedaj sem se ločila
od njenih notranjih luči.
Oblaki so zatemnili nebo.
Jaz vsa dišeča in topla
od njene krvi sem splavala
v majavem čolnu, vsa tiha
med pljuskanjem izvira v nove svetove.
V meni se je oglasil zvon.
Zadonel je bron.
Vznemiril plivkanje morja,
gibanje valov, prispodobo viharjev.

Na pragu neke hiše se je gnetlo ljudi,
ki so hoteli vstopiti v svetlobo,
ki je prihajala skozi okno.
Vstopili so željni veščin in védenja
in se usedli okoli mize.
Slišati je bilo šumenje listov knjig
kot piš suhe trave.

Ko se je znočilo,
so prihajali nočni svetilniki.
Bila je že pozna ura in jaz sem izstopila
na nerazsvetljen pločnik.
Na njem sem srečala človeka,
ki je imel svetlobo v očeh.
Povabila sem ga, naj vstopi
in se odžeja v hramu učenosti,
kjer točijo luč v kozarce.

Morda bo nekoč človek
gledal v nebo
kjer ga krasijo zvezde
prelepo,
jih premeščal in usmerjal bo
po svoje,
ob tem vsem razlagal, te so moje.

Mogoče bo sortiral snežinke,
jih s sitom presejal,
se ob tem smejal rekoč;
glejte mojo moč,
je brez meja, ni omejitev,
čeprav potreboval umsko bi,
streznitev.

Morda živim le od želja.
Pokonci me drži le še
moč upanja.
Kot da zunanje
življenje vame
ne priteka več.

Kaj v danem času
vse storiti si želim,
kaj od vsega tega
dejansko postorim –
pereči to vprašanji sta,
ki se neprestano
mi vsiljujeta.

Danijela Premzl

Ne znam, ne morem
in mi treba ni
soljudem prav
v vsem ugajati.

A biti kot samoten otok
sredi množice ljudi,
odtrgan od življenja
in vsega, kar okrog
mene se godi –
tudi ta bivanjska drža
zame ni.

Danijela Premzl

Ura kaže čas.
Čas se izteka.
Ne najdem te.

Jaz sem tu.
Pogledam na uro.
Obrnem se in odidem.

Vanja Lebar

Morda sem želel si je obetal,
na življenja poti da bi jo srečal,
da sreča z dragulji pride mi naproti,
cekinov nasuje, a bil sem v zmoti.

A sreča takšna je močno zmotljiva,
na trenutke še kako je poželjiva,
preprosto pozabil bi na druge,
siromašne, klateže imel bi le za zgube.

Zdaj vem dragulj preprosti so ljudje,
vsak v sebi nosi zgodbo, jo nerad pove,
njih besede so kot bodeče trnje, zabolijo,
ljudje v težavah z njimi se borijo,

Zlata barva
me je s svojim
pomenljivim
leskom osvojila.
Če že niso
zmagovita mi
odličja dosegljiva,
sem pa vsaj
kot zlatolaska
včasih komu
očarljiva.

Danijela Premzl

Pivo meni paše
s piksne ali flaše,
lahko je tudi z glaža
ni važna embalaža.

Pivo pij za živce
pozdravi tud lažnivce,
če kdaj garaš u iber
prežene muskelfiber.

Za žejo nagni pivo
bogato z energijo,
pripravi z njim omake,
polij ga čez čevape.

Neznani avtor

Pred bogom ostal boš brez besed,
Skrivaj umikal boš pogled,
Otrpli bodo ustnici,
Drhteli krvavi roki,
Nobena laž ne bo pomagala,
Nobena prevara ga ne bo premagala,
Pogledal bo naravnost v srce,
In vedel bo kdo v njemu skriva se.

To sem jaz
– moj obraz:
maska,
ki nihče je ne izpraska
navzven sem lep
skoraj svet;
znotraj led
zima, mraz -
zunaj maska,
moj obraz

STRŽEK
Troglodytes troglodytes

KJER SO BUKOVI IN GABROVI GOZDOVI,
KJER RESAVE RAZPROSTREJO GROZDE CVETJA
KJER Z BLAZINO TLA POKRIJEJO MAHOVI
POJE STRŽEK, MOJSTER TRILČKOV, MOJSTER PETJA

STRŽEK SE POSTAVI TJA MED KORENINE
BLIZU GNEZD PREPEVA SVOJIM ŽENKAM GLASNO
PESMI, KI JIH POJE, POLNE SO VEDRINE
SVOJE MELODIJE POJE ČISTO, JASNO