Morda bo nekoč človek
gledal v nebo
kjer ga krasijo zvezde
prelepo,
jih premeščal in usmerjal bo
po svoje,
ob tem vsem razlagal, te so moje.
Mogoče bo sortiral snežinke,
jih s sitom presejal,
se ob tem smejal rekoč;
glejte mojo moč,
je brez meja, ni omejitev,
čeprav potreboval umsko bi,
streznitev.
A že sedaj ima dovolj moči,
še več razuma, znanja,
da sovraštvo bedo, zlo,
siromaštvo ohranja,
zaman so vse prošnje za pomoč
res preveč ima izkušenj,
bogastvo grabi si gredoč.
Morda bo nekoč človek
