Morda bo nekoč človek
gledal v nebo
kjer ga krasijo zvezde
prelepo,
jih premeščal in usmerjal bo
po svoje,
ob tem vsem razlagal, te so moje.

Mogoče bo sortiral snežinke,
jih s sitom presejal,
se ob tem smejal rekoč;
glejte mojo moč,
je brez meja, ni omejitev,
čeprav potreboval umsko bi,
streznitev.

A že sedaj ima dovolj moči,
še več razuma, znanja,
da sovraštvo bedo, zlo,
siromaštvo ohranja,
zaman so vse prošnje za pomoč
res preveč ima izkušenj,
bogastvo grabi si gredoč.