Angel moj mali,
čutim, da si vedno z menoj,
da si takrat z mano, ko te močno…najbolj potrebujem,
ko te želim,
na dosegu mojih skromnih…pobožnih želja, da si
ob mojem vzglavju, ko truden oči zapiram,
da boš z menoj takrat, ko se bom odpravljal v deželo,
od koder ni vrnitve…povratka;
da boš tudi takrat z menoj, ko bom s poslednjimi močmi
pogledal na sončno…senčno stran prehojene poti;
tudi takrat me nežno drži za roko…in mi, kot zmeraj, stoj ob strani,
saj takrat bi rad zavpil, s poslednjimi močmi, »kje si, ti moj vražič mali?«.
Veš, takrat bi te rad še enkrat objel in ti v kodre zastokal;
tako pa samo ječim in stokam in to,»pomagaj mi, da bom lažje zaspal, ti moj
Angel kodrasti!«
Vem, da ni v tvoji, ne v moji moči, da bi čas zavrtela nazaj,
pa vseeno, zame si in boš moč iz nekega drugega sveta,
čeprav si mi tako podobna,
na neki svoj…najin način;
si iz sveta, ki izginja v vse večji evforiji tega…našega časa,
ki ga jaz na veliko žalost premalo poznam ,
vendar te bom kljub temu čakal,
kot vedno, in vem, da boš tam,
kjer mi trudna glava počiva.
Angel moj mali,
