Pozno popoldne pripelje
velika ladja v zaliv.
Na njej stoji človek gol,
visokega naličja,
z očesom pritrjen
na privid zarisanega kroga,
ko mu zvezda prižiga
svetlobo v nostalgični noči.

Tli nebesno telo v pepelu
na izpraznjenem mestu
velikega morja soli,
na pogorišču obalnih sipin,
iščoč neulovljivo otipljivost.
Česar ne more doseči,
mu je vse bližje.

Prividi svetijo kot zvezde,
ki končajo svoje življenje.
Mističen, razsvetljen up,
neizmerljiv sij z okna zazrtja.
Guba svile spreminjajoča se
v misel brez moči,

da bi prikovala žarek lučke
na polževo spiralo vrtinca,
ko ga srka vase telo.
Misel odpihne veter.
Metulj se ustavi na roži.
Slišim šelestenje.

Soncu žrtvovani up
pijan od privida
pljuska v solarne vetrove.
Kako belo je nebesno telo,
ko cvet prijetnega vonja
upa z notranjim očesom v njem.

www.tatjana-malec.si