Ko bi me le hotela mati
skozi rojstna vrata priklicati
nazaj v svojo toplo kri,
da bi smela še enkrat prespati
zatisnjenih oči,
kot tiste zadnje noči
preden me je potisnila v svet.
Tedaj sem se ločila
od njenih notranjih luči.
Oblaki so zatemnili nebo.
Jaz vsa dišeča in topla
od njene krvi sem splavala
v majavem čolnu, vsa tiha
med pljuskanjem izvira v nove svetove.
V meni se je oglasil zvon.
Zadonel je bron.
Vznemiril plivkanje morja,
gibanje valov, prispodobo viharjev.
Oprijemala sem se vej
in se odrivala od zaraslega obrežja.
Bile so vene njenega krvnega obtoka.
Udarjala sem z vesli
po nedrih širnega obzorja,
se odrivala s krhko perutjo med zvezde,
kjer misel nesmrtna utiša viharje krvi.
Še me navdaja spomin na materine dlani,
ki so me varovale pred čermi velikega morja.
Tedaj mi je dala še zadnjo kapljo krvi,
da sem lahko varovala sebe z njenimi očmi.
Se vračala k obali, kakor da je kopno njeno telo.
Ko bi me le hotela mati
