Morda sem želel si je obetal,
na življenja poti da bi jo srečal,
da sreča z dragulji pride mi naproti,
cekinov nasuje, a bil sem v zmoti.

A sreča takšna je močno zmotljiva,
na trenutke še kako je poželjiva,
preprosto pozabil bi na druge,
siromašne, klateže imel bi le za zgube.

Zdaj vem dragulj preprosti so ljudje,
vsak v sebi nosi zgodbo, jo nerad pove,
njih besede so kot bodeče trnje, zabolijo,
ljudje v težavah z njimi se borijo,

Ko le koščka kruha, nasmeha si želijo.
spet drugi na morje, Bahame že hitijo,
tisti ki jim za reveže kaj malo mar,
kakor da plačilo za delo je le Božji dar.

Saj pride, preveč v oči že bode,
ko zatiranim, ponižanim bo lepši dan,
lenuhom, izkoriščevalcem ura bo odbila,
temna obzorja drugim spet bo razjasnila.