Že davno mimo zanj je dan,
vse solze so bile bile zaman,
bil poleg je prepiru grožnjam,
pijanega očeta, blodnjam.

Je dolgo že, sledi se solz so posušile,
deset pomladi že od takrat prekrile,
a v njem ostaja sled grenkobe,
alkohola ki rodil rodil sad zlobe.

Šibak je bil otrok, še dete,
v starih starših iskal utehe, sreče,
ko sta z roko stiskala otroško dlan,
dedek babica imel prelep je dan.

Zdaj le spomini so ostali še bolijo,
premllad je še, a k dedku tja hitijo,
morda je živ, bi rad ga obiskal,
še misli nanj bi rad spoznal.

A dedek daleč proč je v noč odšel,
le najnujneše s seboj je vzel,
daleč od prepirov, groženj, poniževanj,
v strahu za sebe želel le mir, si mirnih sanj.

Morda nekoč se srečata, pogledata v oči,
premalo so le želje včasih se zazdi,
žal nasilja nad starejšimi je iz dneva v dan,
vsakka želja da izgine so zaman.

jože.k