Zvezde svetijo jasno noč.
Nocoj so še svetlejše kot prej.
Verjamem, da obstajajo
še drugi boljši svetovi,
prostorninsko večji,
od sonca še bolj odmaknjeni,
kot je bivanjska navzočnost ladje
s trupom pijane glave,
čudnih plovnih navad,
s premajhno posadko pravih mornarjev.

Strmim v nova osvetja,
z dežjem žarkov obžarjena.
Zagotovo so po merah
svojih geoloških dob ustvarjena.
Z občutkom za prostor in čas.
V sorazmerju s pojavi nastajanja
in umiranja jim poteka svoj čas.

Kje se rojevajo nova ozvezdja,
ki kot mravljišča gradijo termite
z otroci na osamljenih ladjah.

Le odkod so k nam prišli Vikinigi,
Odisej, mionotavri z bikovo glavo,
pojoče božanske sirene, zeleni vesoljci?
Cvetoče kraljestvo bajk sredi vesolja,
vrvohodci na vzporednicah v etru
na majavih jeklenih vrveh?

Ti pripovedujejo bajke v jeziku domišljije.
Je kdo med njimi, ki govori v jeziku razuma,
ki ne postavlja mejnikov na obrobje sveta?
Le kje se nahaja tisto iščoče božanstvo
brez maske in nasmejanega obraza,
v katerem ni več spravljen mefistovski izraz,
iz katerega se vselej izleže nasilje.

To iskalno mesto je središčna točka vesolja!
Vendar predno zapišem zadnje besede,
naj zlogi v njih skalijo in naj se odlepijo prsti
od pušk in iz ust odtrga zlo
kot črvivo jabolko s svojim rdečim mesom
…………… z drevesa življenja.

www.tatjana-malec.si