Vprašajmo se, ali morda imamo premalo ali preveč in kar imamo, ali tudi cenimo. Največja človeška vrednota je zdravje. Osamljenost in odrinjenost prizadeneta človeka in sta največ krat bolezenskega izvora. Pogosto potujemo do skrajnih robov razmišljanja, ne da bi se vprašali, kaj je na tem svetu pomembno in katera je tista najvišja vrednota, ki jo vtkemo v medosebni odnos z drugimi, ne da bi se kakor koli počutili zaznamovani in prikrajšani za srečo, ki bi nam morala pripadati po naravi stvari, ker to srečo drugi imajo, te pa si niso prislužili in jim je bila podarjena, drugemu pa je bila brez kakršnega koli razloga in krivde odvzeta.

Mnogi hodijo po svetu kot rjoveči levi in gledajo komu bi obesili krivdo za svojo nesrečo in nezadovoljstvo z življenjem na vest in skrb; nekakšen nezaveden obrambni refleks učinkuje, da je narcistični jaz najbolj nesrečen na tem svetu in da to svoje nezadovoljstvo in negativno razpoloženje kažemo ob vsaki situaciji, le da nas je kdo pripravljen poslušati in sprejeti del naše bolečine nase.

Z Noamom Chomskim se je pogovarjal Jason Francis (2. del)

Religijski fundamentalizem
Share International: Kakšen učinek ima religijski fundamentalizem na demokracijo po svetu?
Noam Chomsky: Če se religijski fundamentalizem ohranja le na osebni ravni ali v skupnosti, potem nima nobenega učinka na demokracijo. Če pa vstopi v politični sistem, v javni prostor, potem ima zelo pomemben in seveda negativen učinek na demokracijo, saj so njegovi principi v dobršni meri nekonsistentni z demokracijo.

To se dogaja vsepovsod po svetu. Tudi v ZDA je stanje sedaj prav dramatično. ZDA so vedno izstopale z ekstremnimi religijskimi prepričanji. Po tem se korenito razlikujejo od drugih industrijskih družb. Nikjer izven ZDA ne obstaja industrijska družba, kjer lahko najdete številne ljudi, ki verjamejo, da je bil svet, takšen, kakršen je sedaj, ustvarjen pred nekaj tisoč leti - v ZDA je takih okoli 50 odstotkov. Podobno veljatudi za drugačna ekstremistična prepričanja.

Vedno, ko se dobim s prijatelji, imamo toliko povedati o dobrih starih časih in o puncah, zaradi katerih bi bili lahko še boljši. Potem naredimo dolg požirek in se otožno zazremo v kozarec. Pa drugi in tretji. Spominov je vse več in vse več je usodnih punc, ki to nikoli niso postale.

Naslednji dan pritacata maček in dobršen odmerek postalkoholne depresije, ki se včasih razvleče čez teden. Evo, to imam od moških druženj, zato ni čudno, da se večino časa družim z ženskami. A včasih je bilo drugače. V osnovni šoli deklet še ogovoriti nisem upal, potem pa sem z leti ugotovil, da sem po značaju pravzaprav mehka duša, ki v tem nepredvidljivem svetu išče ravnotežje v stikih z ženskami. Nič ne bom rekel čez moška prijateljstva, ampak ženske imajo svoje prednosti.

Vzemimo za začetek pogovor po telefonu. Stereotip pravi, da moški po telefonu opravijo samo nujne stvari. Takole je: poznam moške, s katerimi lahko klepetam po mili volji, in tiste, s katerimi se moraš (kot moški) dogovoriti za uro in lokal, da se bosta lahko pogovarjala dalje.

Ob sobotah in nedeljah lahko na TV-3 sledimo resničnostni oddaji "Varuška, na pomoč!" Izkušenim in odločnim varuškam namreč uspe v enem tednu ameriškim staršem pomagati, da nasilje in kaos v družinah z majhnimi otroki spremenijo v zaupanje, spoštovanje in sožitje.

Varuško pokličejo obupani in nemočni starši, ki sami ne znajo priti na kraj podivjanosti svojega naraščaja, ki se vse dneve pretepa, kriči, nagaja vsem po vrsti ter kdaj tudi staršem vrača udarce in jih zmerja, zvečer ne mara v posteljo, če je ne deli s starši, in je pogosto tudi predolgo odvisen od stekleničke ter ga občasno umirijo kvečjemu povsod vklopljeni televizorji.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

DOŽIVLJENJSKA LJUBEZEN
Eden od najpomembnejših partnerskih odnosov, ki ga sklenemo v življenju, je odnos s samim sabo. Oscar Wilde je nekoč rekel: ljubiti samega sebe je začetek dosmrtne romance. Ljubezen do sebe je pot do sreče; če se ne maramo, ne moremo imeti radi drugih in življenja nasploh.

Že ljubezni do drugih ni preprosto opredeliti, še težje je opredeliti ljubezen do sebe. Lahko bi rekli, da gre za strast do lastne sreče. Ljubezen do sebe začenjamo doživljati, ko se odločimo, kdo smo, in da je to, kar želimo, pomembno. To je notranje stanje, ki se razvije, ko se odločimo razviti ljubeč odnos s sabo, lastno dobro počutje pa se nam zdi pomembno; povežemo se s sanjami in se spodbujamo pri njihovem uresničevanju.

Razmerja so prepredena z negotovostjo in presenečenji. Dobrimi in slabimi. V to ste lahko prepričani, nikoli pa ne morete biti prepričani, kako delujejo ženski možgani. Od tod tudi moški strah pred nekaterimi ženskimi stavki, ki lahko pomenijo trenutno ali dolgoročno grožnjo mirni plovbi v dvoje.

"Morala bi na plesne vaje."
Ta predlog moškemu, ki ni najbolj ritmičen, vlije strah v kosti iz dveh razlogov. Prvič, plesa se bo učil v dvorani, polni podobnih nesrečnikov, ki mu bodo tacali po čevljih in se zaleteli vanj, ravno ko se bo zdelo, da je končno le povezal tri plesne korake skupaj.

Spominjali ga bodo na njegovo bedo in obljubo, ki bi jo moral požreti. In drugič, na naslednji poroki ali zabavi bo punca gotovo želela blesteti pred izbrano družbo in predstaviti celoten plesni repertoar. Od fokstrota do srednjeveških družabnih plesov.

Ali ni očitno, da obstaja, oziroma bolje rečeno, da mora obstajati ''kozmična inteligenca'', ki deluje v vseh stvareh – celo tistih, ki so nam nevidne in jih ne moremo zaznati? Obstaja torej načrt delovanja, ki ga lahko prevedemo v univerzalni zakon … Ta zakon ali skupek zakonov se imenuje tudi ''smisel življenja''; je smer poti evolucije. (Jorge Angel Livraga)

Povabilo v neznano
Naš univerzum je koherentna in povezana celota. Neznano je lahko nekaj večjega, širšega, bolj vzvišenega in čudovitega, močnejšega, svetlejšega od tega, kar poznamo, vendar nikoli ne bo popolnoma drugačno. Podati se moramo v neznano, tako rekoč proti tistemu, kar nam manjka, da bi dosegli vedenje, ne s strahom, temveč z notranjo radostjo, s katero se nam razkrivajo neraziskani zakoni narave in skrite moči v človeku.

Potrebujemo več filozofije
Danes nam manjkajo številne stvari. Kljub vsemu izobilju in udobju, ki nam ga ponuja tehnika, pa naj bo ta resnično ali zgolj prividno v službi človeških potreb, živimo v pravem pomanjkanju. Prav tako lahko opazimo, da s tem, ko več imamo, tudi več potrebujemo. To vodi v začaran krog, ki ga je precej težko pretrgati, razen če se ne posvetimo stvarem, ki jih resnično potrebujemo.  Zato pravimo; potrebujemo več filozofije.

Kadar pojasnjujemo namen Nove Akropole, pri tem poudarjamo predvsem predavanja iz filozofije, podane na klasičen način. In ravno ta "klasičen način" je tisto, kar izpostavljamo. Filozofija je v tem primeru mišljena v najširšem pomenu, saj zajema vse vidike življenja in skuša odgovoriti na vsa vprašanja, povezana z njim, ne da bi pri tem zapadla v ozke okvirje, ki jo danes omejujejo.

Piše: Tomaž Gerdina v novi Vivi www.viva.si

Sprejeti minljivost
Posledica narcistične kulture je nedvomno strah pred staranjem. V zahodni evropsko-ameriški civilizaciji je postal konec življenja (starost, oslabelost, onemoglost, umiranje, žalovanje), tabu, tako kot je bil še pred dobrimi sto leti tabu začetek življenja (spolnost in rojevanje), piše Jože Ramovš v knjigi Kakovostna starost. Ker je starost tabu, jo ljudje izrinjajo iz zavesti. Nanjo ne mislijo, ne zaznavajo je in je ne sprejemajo.

Srednja in mlada generacija odrivata stare ljudi v osamo na robu družbe, da jim ne bi vzbujali dvoma v smiselnost življenja z vrednotami porabniške družbe (uspešnost, lepota, mladost). V drugih kulturah in v preteklosti evropske kulture starost ni bila tabuizirana.

Avtor: Aleš Babič

Veliko ljudi je finančno in čustveno zabredlo zelo globoko. Ker ne obvladajo položaja, v katerem so se znašli, skušajo zapolniti praznino in zato si velikokrat privoščijo stvari, ki niso v skladu z njihovimi finančnimi zmožnostmi. To jih pahne še globlje v dolgove. Ne znajo se več dokopati do svojega notranjega veselja in zadovoljstva, zato se skušajo nekako »zamotiti«. Temu bi lahko rekli tudi »hipnoza«, ki daje človeku lažno veselje do življenja.

Vedno več je družin, ki ne shaja s svojimi dohodki. Dolgovi se nenehno povečujejo, saj smo ljudje postali žrtve potrošništva iz katerega se zelo težko izvlečemo.

Sodelovanje je v odnosu tako zelo pomembno zato, ker je »čudovito strgalo za ego«. Kajti če želiš sodelovati, moraš odriniti svoje želje, moraš se tudi umakniti in popustiti. To seveda omejuje tvoj ego. Če je tvoj ego močan, se bo tej omejitvi upiral. Tedaj boš poskušal uveljaviti svoje interese na račun partnerja. Vendar se poskušaj zavedati: to je skoraj zagotovo smer slepe ulice.

Nekoč, ko boš prišel do konca ulice, boš po vsej verjetnosti obstal pred zidom. Zid je zgrajen iz želja tvojega partnerja, za katere si ti tako dolgo misliš, da jih lahko zaobideš. Danes je veliko ločitev posledica dejstva, da eden ali oba partnerja nista pripravljena sodelovati. Odnos imata za samopostrežno trgovino, pri čemer spregledata, da se obhod v trgovino vedno konča pri blagajni.

Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Pod vedno večjim pritiskom živimo. Eksistenca, razkorak med željami in možnostmi, vse večje zahteve po učinkovitosti, informacijski vihar in še veliko drugega nas spravlja v položaj, v katerem se ne počutimo dobro, smo ogroženi, prestrašeni in vedno bolj bolni.

Marsikdo v takem primeru deluje rušilno ali celo samouničevalno, toda dandanes opažamo, da je v kot stisnjena vedno večja masa ljudi. Nezavedno smo zabredli v živi pesek pritiskov, ki nam grozijo s pomočjo psihičnih ali fizičnih težav, porušenih odnosov, odtujenosti vse do končne ugonobitve na enega od načinov, tistega, recimo, ki je potencialno zapisan v zvezdah; živi pesek, iz katerega vsaj navidezno ni rešitve. Ali pač?

Ljubezen – večna uganka
Zdi se nam, da je ta zapletena tema o nasprotju med platonsko in telesno ljubeznijo nekaj povsem sodobnega. A dejstva govorijo drugače. Ta problem je namreč star toliko kot človek in sega globoko v preteklost, vse do skrajnih dometov naših zgodovinskih spoznanj.

Naslednje presenetljivo spoznanje je, da je protislovje med platonsko in telesno ljubeznijo zgolj navidezno. Protislovje, ki v resnici sploh ne obstaja ali pa ga je vsaj s filozofskega stališča težko upravičiti.

Tisto, kar je za filozofe bistveno, je problem, ki se nam postavlja ob vprašanju, kaj sploh je Ljubezen?

Dobra novica za vse posameznike, katerih domovi in pisarne so največkrat videti, kot bi vanje udarila strela in orkan hkrati, zaradi česar jih pogosto grabi slaba vest. Ni razloga za to, pravita Eric Abrahamson in David H. Freedman, avtorja knjige Popolna zmešnjava – skrite koristi nereda (izšla je pri založbi Vale Novak). Njuna s preiskavami podprta sveža teza je presenetljiva in revolucionarna. Trdita namreč, da nam lahko frfotavi nered v življenju prinese več uspehov kot strogi red.

Prepričana sta, da red pogosto povzroča več težav, kot jih rešuje, zmešnjava pa je po drugi strani precej uporabnejša. Če jo imamo okrog sebe, smo po njunem mnenju na dobri poti, da bomo bolj ustvarjalni kot nekdo drug, ki vedno stavi na popolno urejenost bodisi sebe bodisi prostora, v katerem živi in dela.

Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Danes, ko prežetost z materialnimi vrlinami in pogledi na svet dosega enega od vrhuncev, ko je ČAS, torej eno od najmočnejših orodij merljivosti in primerljivosti, že dodobra podivjal in obeta, da bo – vsaj po eni od uveljavljenih razlag tega, kar naj bi se leta 2012 v resnici zgodilo – podivjal še bolj, saj bo prišlo do spremembe frekvenc, v tem času se z božjim imenom srečujemo vse pogosteje.

Po eni strani so poročila o nepravilnostih in nečednostih, o katerih se doslej ni govorilo, vse pogostejša in posledica nekaterih primerov so celo sodni procesi in odškodnine – če se je vse to res dogajalo, se vprašamo, kje je Bog, da to dopušča. Enako velja za grozodejstva, storjena v vojnah in drugih pojavih nasilja – ali je to res mogoče kar opazovati?! Po drugi strani lahko spremljamo poteze rimskokatoliške Cerkve, ki prejema nove in nove usmeritve, ki praviloma pomenijo majhne korake – nazaj.

V novih Misterijih www.misteriji.si

Čustva so absolutni pokazatelji naših želja

Nad petimi fizičnimi čuti obstaja še en čut, ki se ga manj zavedamo – čustveni čut. Čustva v našem življenju igrajo veliko vlogo, a se le malokdo zaveda njihove osupljive moči in vrednosti. Kako priti do polnejšega zavedanja in razumevanja naših čustev, da ustvarimo več vsega, kar si želimo, ali koristimo drugim, opisuje Osupljiva moč čustev, tretja v seriji Abrahamovih uspešnic, ki bo konec meseca izšla pri založbi Ara. Iz knjige povzemamo nekaj odlomkov.

Kaj če bi vam nekdo povedal, da v tem življenju resnično imate namen, in da je vaš namen ta, da si dovolite živeti v večji radosti? Kaj če bi vam nekdo povedal, da je resnično merilo uspeha v življenju vaša radost?

Verjetno se vsi strinjamo, da je strah neprijeten in da ga neradi čutimo, vendar kljub temu ni človeka, ki ga še ni izkusil. Naj bo strah še tako neprijeten, življenje brez njega bi bilo nemogoče.

Ko se soočimo z nevarnostjo, nas strah opozori, da smo ogroženi; žene nas k previdnosti, izostri naša čutila in usmeri našo pozornost. Strah v nas povzroči stanje napetosti in razburjenosti, kar nam omogoča, da se branimo in zavarujemo. Je naš obrambni mehanizem v vseh situacijah, ki ogrožajo naš obstoj.

Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija,..) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo, in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo, živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi.

Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto.

Najvišji cilj vseh ljudi je popolnost, in kdor želi doseči to stanje, se mora prej naučiti, da ga nobena izkušnja ne spravi iz ravnotežja in da ga nobena motnja ali skušnjava ne odvrne od njegove usmeritve. Šele ko nam to uspe, nam težave, stiske in trpljenje v življenju ne morejo do živega.

Takega človeka od znotraj izpolnjujejo popolna ljubezen, modrost, pogum, tolerantnost in razumevanje in za vse to dolguje zahvalo okoliščini, da vse ve in vse vidi. Kajti popoln mojster se odlikuje po tem, da mu nič z njegovega področja ni tuje. Vsekakor smo sposobni preoblikovati svoje življenjsko potovanje v kratko osrečujočo dogodivščino, če spoznamo, da lahko svoje verige odvržemo le, če svobodo dajemo: osvobodimo se tako, da drugim damo popolno svobodo.

V zadnjih letih psihologi vse pogosteje omenjajo čustveno inteligenco. Prišli so namreč do ugotovitve, da slavni inteligenčni kvocient (IQ) oziroma akademska inteligenca ni merilo za inteligentno obnašanje ali iznajdljivost v vsakdanjih življenjskih situacijah. Ljudje kljub visokemu IQ-ju pogosto doživljajo neuspeh na delovnem mestu, v družabnih stikih, pri ohranjanju zrelih in stabilnih odnosov ter soočanju s težavami in krizami.

Raziskave so pokazale, da IQ sestavlja le 20 % dejavnikov, ki določajo življenjski uspeh, preostalih 80 % pa sodi na t. i. področje čustev. Drugače povedano, človek uporablja dve vrsti uma: racionalni in emocionalni. Racionalni razmišlja, analizira, sklepa na podlagi objektivnih dejstev, je logičen in prizemljen.

Ljudje, ki lažejo niso zlobni ali podli ali pokvarjeni le prepričani so, da je njihova resnica revna, slaba, bedna, ničvredna, dolgočasna, po drugi strani kruta, čudaška, nerazumljiva, morda sprevržena…itd. V vsakem pomenu besede jo zaničujejo in prezirajo.

Sovražijo jo z isto močjo kot sovražijo laži drugih ljudi. Zanje je popolnoma nesprejemljiva. Pomeni jim toliko kot zmečkani papirček na tleh, ali še manj. Zanjo sploh ne želijo slišati, kaj šele se je zavedati. Zavedanje jih obremenjuje in plaši. Raje ne vstopajo v mračnost nezavednega, raje ga ne osvetljujejo. Zdi se jim kot grobnica polna okostja, ščurkov, kač in smradu.

Ženske so v moški domišljiji čudovita bitja. Zato so takšne tudi na filmih, v knjigah in pesmih. Zaradi tega je včasih razočaranje toliko večje, ko se predstave razblinijo ob čereh vsakdana. Kdaj torej? Lepa je in pisana, kot bi stopila iz Van Goghove ali Gaugainove slike. Gledal bi jo ves božji dan, potem pa jo povabiš na odbojko na mivki (ker ti je všeč in da bi se postavljal pred slinastimi prijatelji).

Pojavi se v najbolj seksi dresu, kaže popek, očala v laseh odkrivajo oči, ki jih je greh zakriti. Začne se igra in moški v obeh ekipah prvih nekaj žog zagotovo zgrešijo, ker šport res ni tako pomemben, da bi se vznemirjal zaradi tega in spregledal peščeno boginjo. Ko zgreši prvih nekaj žog tudi ona, se moški prizanesljivo nasmihajo (taka lepotica ne more igrati slabo), ko izgubijo prvi niz, začnejo gristi pesek in nje nihče več ne opazi.

Ali ni ustvarjanje karakterja kot ustvarjanje umetniške skulpture? Jaz verjamem, da karakter ni nekaj, kar se zgodi kar samo od sebe, enako kot dleto ne more ustvariti umetnine, brez da jo vodi umetnikova roka. V obeh primerih je bila potrebna zavestna odločitev, da je nastal specifičen izdelek. Gre za zavesten delovni proces.

Karakter je rezultat tisoč in tisoč izbir, ki te počasi preoblikujejo iz osebe, kakršna si danes, v osebo, kakršna želiš postati. Če zavestno ne izbiraš misli, besed in dejanj, boš še vedno postal nekdo. Lahko da boš živ, toda imel boš zgolj osebnost, ne pa karakterja.