Če odpišem morebitno bruhanje in neprijeten vonj po alkoholu iz ust, je sodba o moškem, ki je nekoliko pregloboko pogledal v kozarec, odvisna predvsem od tega, kako pogosto se to dogaja. Partnerice bolj ali manj skritih alkoholikov se tako že čez leto slepijo, da njihov partner pa ja ni pijanec, le malo ga rad spije. Zanje so decembrska pijančevanja pravzaprav dobrodošla, saj v tem času postane le eden izmed mnogih.

Toda kako veseli december sprejemajo ženske, ki imajo čez leto ob sebi odgovornega in zrelega moškega? Prepričana sem, da je v veliki meri odvisno od tega, v koga se prelevi njen opiti partner. Nastopača in bahača, ki hoče na vsak način biti glavni v družbi in se pri tem pošteno osramoti, s tem pa v neroden položaj postavi tudi svojo drago?

Če želite narediti nekaj zase, včasih ni potrebno veliko. Poiščite svinčnik in nekaj listov papirja in si vzemite uro časa. Naredili boste nekaj vaj, ki vam bodo pomagale ujeti svoje sanje.

LJUBEZEN IN MIR poiščimo v sebi, Sloveniji, Evropi, na Zemlji
sLOVEnija – dežela LJUBEZNI in MIRU

Spoštovani sodržavljani, sopotniki skozi življenje, ljudje odprtega duha, Zemljani !

Moje ime je Miro. Najbrž zato, da se naučim miru. Navzven sem umirjen, v sebi pa ne. Nemiren sem. Nemiren sem zaradi različnih vplivov; dednega, karminčnega, t.j.  značajskega. Nemiren sem zaradi družbenega vpliva:  predvsem zaradi nemirnega časa, v katerem živim. Zato se moram potruditi vsak dan, da usklajujem svoje življenje; da usklajujem poslovno, družbeno, družinsko, družabno in osebno področje svojega življenja.

To mi uspeva le skozi skozi umirjenost, s pomočjo ljubezni  in s pomočjo truda, da to stalno vzdržujem, stalno ohranjam v zavedanju.
Pišem se Mihec. Ko se predstavim Miro Mihec, deluje to simpatično. Takoj jim povem, da je to moje pravo ime, da si ga nisem nadel sam. Tako lahko začnem pogovor v prijetnejšem, bolj sproščenem  vzdušju skoraj z vsakomer.

V želji, da ti napišem nekaj, kar bi bilo samo moje, od mene tebi, sem popolnoma brez vsake ideje. Pa toliko tega sem Ti hotel izreči...napisati.
Ko tako poslušam čestitke, želje, misli, ne morem, da ne pomislim, kaj pa po praznikih? Saj veš, da ljudje po tem vsem 'džumbusu' enostavno pozabijo na vse izrečeno…zaželeno..storjeno in enostavno živijo naprej po ustaljenih tirnicah. Ignorirajo vso okolico in njih, ki so jih v pred- in med prazničnem času obsipavali s samimi superlativi. Obnašajo se enostavno, kot da drugih ni, ne obstajajo in pozabijo na njih in njihovo prisotnost v vsakdanjem svetu.

Pravzaprav pa je to kultura civilizacije, naše, zahodne civilizacije, in drugače ne znamo, ne vemo, tako pač je, in iluzorno bi bilo pričakovati, da pa bo drugo leto boljše.
Želim, da naju ni v tem »razmišljanju« in da bova še naprej, kot sva bila do sedaj, prijatelja in da si bova drug drugemu v oporo..pomoč.

"Modri so bili stari Lakóte.
Vedeli so, da človekovo srce
postane trdo, ko se oddalji od
narave, in da nespoštovanje
živih, rastočih stvari pelje k nespoštovanju ljudi."
Medved Ki Stoji, poglavar Siuxov

Čeprav ta uvodni citat navidezno nima zveze z vsebino članka, če pri tem izvzamemo spoštovanja Narave kot dela urejenega kozmosa, v katerem vlada skladnost, ne bomo mogli razumeti in prepoznati pomembnosti alkimije. To je starodavna človeška potreba po premagovanju meja, hrepenenje po nesmrtnosti in vrnitvi v stanje prvotne čistoče, izvorne enosti in povezanosti človeškega z božanskim.

Pred sabo imam zvezek, na katerega naslovnici je fotografija prelepega tjulnja, ki s svojimi velikimi temnimi očmi zre v daljavo. Pod sliko je napisano baby. Mladiček torej. Prelep tjulnji mladiček v belem kožuščku in z velikimi iskrenimi očmi. Ko se zazrem v te oči in v njegov obraz, poskušam razumeti, kaj vse občuti ta mladiček. Izžareva svežino rane mladosti, iskrenost in vedoželjnost ter veliko željo po ljubezni, toplini in nežnosti svojih staršev. Toda v njegovih očeh je tudi strah, strah, da bi še nebogljen in nedorasel samostojnemu življenju ostal brez staršev, brez matere, popolnoma sam.

In nato poiščem še druge fotografije, fotografije živalskih mladičkov, ki so skupaj s svojimi materami. Gledam mlade muce in kužke, konje, medvede in slone, leve in tigre. Pa tudi ptice, gosi in race, krokodile, delfine ter še mnogo drugih živali. In v očeh teh mladičkov ni niti malo strahu, temveč popoln mir in gotovost. Povsem zaupajo svojim materam, kar dokazujejo z vsem svojim bitjem. In v očeh mater, v izrazu njihovega obraza, najprej opazim neizmerno ljubezen. Oči so velikokrat zaprte in na obrazu izraz popolne blaženosti in sreče, ali pa so uprte v svoje otroke in izražajo veliko odgovornost in skrb. Prav na vseh fotografijah pa začutim prijateljstvo in povezanost.[imageX_right][imageX_right]

Zgodba govori o tem, da je pred časom mati kaznovala pet letno hčerkico, ker je zapravila denar za zvitek dragega zlatega ovojnega papirja.

Bili so na tesnem z denarjem in mati se je še bolj razburila, ko je deklica zlati ovojni papir porabila za prazno škatlo in  ji jo drugi dan podarila. Naslednji dan je mamico postalo sram  svoje včerajšnje reakcije, a jeza se ji je ponovno vrnila, ko je odprla ...... prazno škatlo. »Ali ne veš, mlada dama, da ko nekomu nekaj daruješ, naj bo darilo v škatli?« Deklici so pritekle solze v oči in ji je odgovorila: »O mamica, saj ni prazna. Vanjo sem vpihala mnogo poljubčkov, da je postala čisto polna.«

Mamico je to zlomilo. Pokleknila je in objela deklico in jo prosila za odpuščanje, za vso svojo nepremišljeno jezo.
Kmalu zatem se je zgodila nesreča, ki je deklici vzela življenje. Govori se, da je mamica obdržala zlato škatlo do konca življenja. In kadarkoli je bila obupana ali pa je imela velike težave, je odprla škatlo in si vzela poljubček od svoje pokojne deklice. Spomnila se je neizmerne in nedolžne ljubezni, ki jo je deklica zapustila.

Ste spet v težavah, ker ste rekli nekaj povsem običajnega? Ste res prepričani, da ste to rekli? Ona je slišala drugače.

''Samo družina bo.''
Kar sliši: ''Nimam te za člana družine.''

Ženske so bolj kot moški nagnjene k temu, da najtesnejše prijatelje in partnerje vključijo v svojo definicijo družine. Če je ne vključite v družinske dogodke, se ne bo čutila pomemben ali stalen del vašega življenja.

Želi biti del vsake pore vašega vsakdana in vaša družina prav gotovo predstavlja veliko tega, kar ste. Saj se je ne sramujete, a razumljivo, da nočete, da bi iz prve roke spoznavala vaše družinske drame. Ampak naj se sama odloči. Posvarili ste jo.

Ko se po letih našega življenja ozremo nazaj in razmislimo o dogodkih, ki so nas popeljali na mesto, kjer se trenutno nahajamo, je težko prezreti tiste ključne trenutke, ki pomenijo naše najpomembnejše preobrate in pletejo mrežo našega življenja. Potem ugotovimo, da so bile te okoliščine pravzaprav nekaj posebnega.

Da so bile splet srečnih in nesrečnih »naključij«, ki so vodili do novih in ti spet do novih, vse do danes, ko o tem razmišljamo. Kmalu ugotovimo, da ni naše življenje nič drugega, kot zaporedje problemov, majhnih, velikih, nepomembnih ali zelo pomembnih, ki čakajo na to, da se jih lotimo in jih rešimo, kot kakšno skrivnostno uganko.

Iz nove Vive www.viva.si

ODNOS, KI SE DOTAKNE DUŠE
"Povsem očitno je, da se žensko prijateljstvo pomembno razlikuje od prijateljstva med moškimi," se glasi trditev Ginda Tapubolona, vodje raziskave, ki so jo opravili na Univerzi v Manchestru, ki je zajela deset tisoč ljudi. Namen raziskave je bila analiza medosebnih odnosov. Obširna raziskava se je poglobila predvsem v prijateljske odnose: na njihovo naravo, kakovost, intenzivnost in dinamiko. Izidi raziskave so pokazali, da se na pravega, zvestega prijatelja lahko opremo tudi tedaj, ko se nam zgodijo najstrašnejše stvari.

Žensko prijateljstvo je globlje
Potrdilo se je pravzaprav to, kar ženske vedo že od nekdaj: žensko prijateljstvo je globlje in ima večinoma moralno osnovo. Kot vemo, se ženske iskreno zanimajo za življenje svojih prijateljic: želijo vedeti, kako živijo, kaj delajo, kako je z njihovimi družinami, predvsem pa, kako se počutijo. Vse to se pomembno razlikuje od moškega prijateljstva, ki se pogosto oblikuje zaradi skupnih interesov.

Kot v vsakem kritičnem obdobju zgodovine, kritičnem predvsem v smislu velikih sprememb, se ljudje množično selijo iz kraja v kraj in pri tem iščejo neko nedefinirano blagostanje, ki ni nujno povezano samo z ekonomsko situacijo.

Seveda obstajajo ljudje, ki bežijo od revščine in brezposelnosti; ljudje, ki prepotujejo na tisoče kilometrov, da bi lahko zadostili osnovnim življenjskim pogojem in našli svoj raj, o katerem sanjajo. Najpogostejši cilj tega iskanja so bogatejše in razvitejše države. Upajo, da si bodo tam tudi sami lahko ustvarili življenje, kakršnega živijo nekateri srečneži. Če k temu dodamo še poplavo reklam, ki prikazujejo osebno zadovoljstvo kot ideal, ne preseneča, da je posledica vsega tega beg iz vsakdanje sivine, da bi dosegli nekaj«zlatega« in »bleščečega«. Vendar se resničnost ne ujema z njihovimi pričakovanji, zato pride do novih selitev.

Vprašajmo se, ali morda imamo premalo ali preveč in kar imamo, ali tudi cenimo. Največja človeška vrednota je zdravje. Osamljenost in odrinjenost prizadeneta človeka in sta največ krat bolezenskega izvora. Pogosto potujemo do skrajnih robov razmišljanja, ne da bi se vprašali, kaj je na tem svetu pomembno in katera je tista najvišja vrednota, ki jo vtkemo v medosebni odnos z drugimi, ne da bi se kakor koli počutili zaznamovani in prikrajšani za srečo, ki bi nam morala pripadati po naravi stvari, ker to srečo drugi imajo, te pa si niso prislužili in jim je bila podarjena, drugemu pa je bila brez kakršnega koli razloga in krivde odvzeta.

Mnogi hodijo po svetu kot rjoveči levi in gledajo komu bi obesili krivdo za svojo nesrečo in nezadovoljstvo z življenjem na vest in skrb; nekakšen nezaveden obrambni refleks učinkuje, da je narcistični jaz najbolj nesrečen na tem svetu in da to svoje nezadovoljstvo in negativno razpoloženje kažemo ob vsaki situaciji, le da nas je kdo pripravljen poslušati in sprejeti del naše bolečine nase.

Z Noamom Chomskim se je pogovarjal Jason Francis (2. del)

Religijski fundamentalizem
Share International: Kakšen učinek ima religijski fundamentalizem na demokracijo po svetu?
Noam Chomsky: Če se religijski fundamentalizem ohranja le na osebni ravni ali v skupnosti, potem nima nobenega učinka na demokracijo. Če pa vstopi v politični sistem, v javni prostor, potem ima zelo pomemben in seveda negativen učinek na demokracijo, saj so njegovi principi v dobršni meri nekonsistentni z demokracijo.

To se dogaja vsepovsod po svetu. Tudi v ZDA je stanje sedaj prav dramatično. ZDA so vedno izstopale z ekstremnimi religijskimi prepričanji. Po tem se korenito razlikujejo od drugih industrijskih družb. Nikjer izven ZDA ne obstaja industrijska družba, kjer lahko najdete številne ljudi, ki verjamejo, da je bil svet, takšen, kakršen je sedaj, ustvarjen pred nekaj tisoč leti - v ZDA je takih okoli 50 odstotkov. Podobno veljatudi za drugačna ekstremistična prepričanja.

Vedno, ko se dobim s prijatelji, imamo toliko povedati o dobrih starih časih in o puncah, zaradi katerih bi bili lahko še boljši. Potem naredimo dolg požirek in se otožno zazremo v kozarec. Pa drugi in tretji. Spominov je vse več in vse več je usodnih punc, ki to nikoli niso postale.

Naslednji dan pritacata maček in dobršen odmerek postalkoholne depresije, ki se včasih razvleče čez teden. Evo, to imam od moških druženj, zato ni čudno, da se večino časa družim z ženskami. A včasih je bilo drugače. V osnovni šoli deklet še ogovoriti nisem upal, potem pa sem z leti ugotovil, da sem po značaju pravzaprav mehka duša, ki v tem nepredvidljivem svetu išče ravnotežje v stikih z ženskami. Nič ne bom rekel čez moška prijateljstva, ampak ženske imajo svoje prednosti.

Vzemimo za začetek pogovor po telefonu. Stereotip pravi, da moški po telefonu opravijo samo nujne stvari. Takole je: poznam moške, s katerimi lahko klepetam po mili volji, in tiste, s katerimi se moraš (kot moški) dogovoriti za uro in lokal, da se bosta lahko pogovarjala dalje.

Ob sobotah in nedeljah lahko na TV-3 sledimo resničnostni oddaji "Varuška, na pomoč!" Izkušenim in odločnim varuškam namreč uspe v enem tednu ameriškim staršem pomagati, da nasilje in kaos v družinah z majhnimi otroki spremenijo v zaupanje, spoštovanje in sožitje.

Varuško pokličejo obupani in nemočni starši, ki sami ne znajo priti na kraj podivjanosti svojega naraščaja, ki se vse dneve pretepa, kriči, nagaja vsem po vrsti ter kdaj tudi staršem vrača udarce in jih zmerja, zvečer ne mara v posteljo, če je ne deli s starši, in je pogosto tudi predolgo odvisen od stekleničke ter ga občasno umirijo kvečjemu povsod vklopljeni televizorji.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

DOŽIVLJENJSKA LJUBEZEN
Eden od najpomembnejših partnerskih odnosov, ki ga sklenemo v življenju, je odnos s samim sabo. Oscar Wilde je nekoč rekel: ljubiti samega sebe je začetek dosmrtne romance. Ljubezen do sebe je pot do sreče; če se ne maramo, ne moremo imeti radi drugih in življenja nasploh.

Že ljubezni do drugih ni preprosto opredeliti, še težje je opredeliti ljubezen do sebe. Lahko bi rekli, da gre za strast do lastne sreče. Ljubezen do sebe začenjamo doživljati, ko se odločimo, kdo smo, in da je to, kar želimo, pomembno. To je notranje stanje, ki se razvije, ko se odločimo razviti ljubeč odnos s sabo, lastno dobro počutje pa se nam zdi pomembno; povežemo se s sanjami in se spodbujamo pri njihovem uresničevanju.

Razmerja so prepredena z negotovostjo in presenečenji. Dobrimi in slabimi. V to ste lahko prepričani, nikoli pa ne morete biti prepričani, kako delujejo ženski možgani. Od tod tudi moški strah pred nekaterimi ženskimi stavki, ki lahko pomenijo trenutno ali dolgoročno grožnjo mirni plovbi v dvoje.

"Morala bi na plesne vaje."
Ta predlog moškemu, ki ni najbolj ritmičen, vlije strah v kosti iz dveh razlogov. Prvič, plesa se bo učil v dvorani, polni podobnih nesrečnikov, ki mu bodo tacali po čevljih in se zaleteli vanj, ravno ko se bo zdelo, da je končno le povezal tri plesne korake skupaj.

Spominjali ga bodo na njegovo bedo in obljubo, ki bi jo moral požreti. In drugič, na naslednji poroki ali zabavi bo punca gotovo želela blesteti pred izbrano družbo in predstaviti celoten plesni repertoar. Od fokstrota do srednjeveških družabnih plesov.

Ali ni očitno, da obstaja, oziroma bolje rečeno, da mora obstajati ''kozmična inteligenca'', ki deluje v vseh stvareh – celo tistih, ki so nam nevidne in jih ne moremo zaznati? Obstaja torej načrt delovanja, ki ga lahko prevedemo v univerzalni zakon … Ta zakon ali skupek zakonov se imenuje tudi ''smisel življenja''; je smer poti evolucije. (Jorge Angel Livraga)

Povabilo v neznano
Naš univerzum je koherentna in povezana celota. Neznano je lahko nekaj večjega, širšega, bolj vzvišenega in čudovitega, močnejšega, svetlejšega od tega, kar poznamo, vendar nikoli ne bo popolnoma drugačno. Podati se moramo v neznano, tako rekoč proti tistemu, kar nam manjka, da bi dosegli vedenje, ne s strahom, temveč z notranjo radostjo, s katero se nam razkrivajo neraziskani zakoni narave in skrite moči v človeku.

Potrebujemo več filozofije
Danes nam manjkajo številne stvari. Kljub vsemu izobilju in udobju, ki nam ga ponuja tehnika, pa naj bo ta resnično ali zgolj prividno v službi človeških potreb, živimo v pravem pomanjkanju. Prav tako lahko opazimo, da s tem, ko več imamo, tudi več potrebujemo. To vodi v začaran krog, ki ga je precej težko pretrgati, razen če se ne posvetimo stvarem, ki jih resnično potrebujemo.  Zato pravimo; potrebujemo več filozofije.

Kadar pojasnjujemo namen Nove Akropole, pri tem poudarjamo predvsem predavanja iz filozofije, podane na klasičen način. In ravno ta "klasičen način" je tisto, kar izpostavljamo. Filozofija je v tem primeru mišljena v najširšem pomenu, saj zajema vse vidike življenja in skuša odgovoriti na vsa vprašanja, povezana z njim, ne da bi pri tem zapadla v ozke okvirje, ki jo danes omejujejo.

Piše: Tomaž Gerdina v novi Vivi www.viva.si

Sprejeti minljivost
Posledica narcistične kulture je nedvomno strah pred staranjem. V zahodni evropsko-ameriški civilizaciji je postal konec življenja (starost, oslabelost, onemoglost, umiranje, žalovanje), tabu, tako kot je bil še pred dobrimi sto leti tabu začetek življenja (spolnost in rojevanje), piše Jože Ramovš v knjigi Kakovostna starost. Ker je starost tabu, jo ljudje izrinjajo iz zavesti. Nanjo ne mislijo, ne zaznavajo je in je ne sprejemajo.

Srednja in mlada generacija odrivata stare ljudi v osamo na robu družbe, da jim ne bi vzbujali dvoma v smiselnost življenja z vrednotami porabniške družbe (uspešnost, lepota, mladost). V drugih kulturah in v preteklosti evropske kulture starost ni bila tabuizirana.

Avtor: Aleš Babič

Veliko ljudi je finančno in čustveno zabredlo zelo globoko. Ker ne obvladajo položaja, v katerem so se znašli, skušajo zapolniti praznino in zato si velikokrat privoščijo stvari, ki niso v skladu z njihovimi finančnimi zmožnostmi. To jih pahne še globlje v dolgove. Ne znajo se več dokopati do svojega notranjega veselja in zadovoljstva, zato se skušajo nekako »zamotiti«. Temu bi lahko rekli tudi »hipnoza«, ki daje človeku lažno veselje do življenja.

Vedno več je družin, ki ne shaja s svojimi dohodki. Dolgovi se nenehno povečujejo, saj smo ljudje postali žrtve potrošništva iz katerega se zelo težko izvlečemo.

Sodelovanje je v odnosu tako zelo pomembno zato, ker je »čudovito strgalo za ego«. Kajti če želiš sodelovati, moraš odriniti svoje želje, moraš se tudi umakniti in popustiti. To seveda omejuje tvoj ego. Če je tvoj ego močan, se bo tej omejitvi upiral. Tedaj boš poskušal uveljaviti svoje interese na račun partnerja. Vendar se poskušaj zavedati: to je skoraj zagotovo smer slepe ulice.

Nekoč, ko boš prišel do konca ulice, boš po vsej verjetnosti obstal pred zidom. Zid je zgrajen iz želja tvojega partnerja, za katere si ti tako dolgo misliš, da jih lahko zaobideš. Danes je veliko ločitev posledica dejstva, da eden ali oba partnerja nista pripravljena sodelovati. Odnos imata za samopostrežno trgovino, pri čemer spregledata, da se obhod v trgovino vedno konča pri blagajni.

Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Pod vedno večjim pritiskom živimo. Eksistenca, razkorak med željami in možnostmi, vse večje zahteve po učinkovitosti, informacijski vihar in še veliko drugega nas spravlja v položaj, v katerem se ne počutimo dobro, smo ogroženi, prestrašeni in vedno bolj bolni.

Marsikdo v takem primeru deluje rušilno ali celo samouničevalno, toda dandanes opažamo, da je v kot stisnjena vedno večja masa ljudi. Nezavedno smo zabredli v živi pesek pritiskov, ki nam grozijo s pomočjo psihičnih ali fizičnih težav, porušenih odnosov, odtujenosti vse do končne ugonobitve na enega od načinov, tistega, recimo, ki je potencialno zapisan v zvezdah; živi pesek, iz katerega vsaj navidezno ni rešitve. Ali pač?