Vprašajmo se, ali morda imamo premalo ali preveč in kar imamo, ali tudi cenimo. Največja človeška vrednota je zdravje. Osamljenost in odrinjenost prizadeneta človeka in sta največ krat bolezenskega izvora. Pogosto potujemo do skrajnih robov razmišljanja, ne da bi se vprašali, kaj je na tem svetu pomembno in katera je tista najvišja vrednota, ki jo vtkemo v medosebni odnos z drugimi, ne da bi se kakor koli počutili zaznamovani in prikrajšani za srečo, ki bi nam morala pripadati po naravi stvari, ker to srečo drugi imajo, te pa si niso prislužili in jim je bila podarjena, drugemu pa je bila brez kakršnega koli razloga in krivde odvzeta.

Mnogi hodijo po svetu kot rjoveči levi in gledajo komu bi obesili krivdo za svojo nesrečo in nezadovoljstvo z življenjem na vest in skrb; nekakšen nezaveden obrambni refleks učinkuje, da je narcistični jaz najbolj nesrečen na tem svetu in da to svoje nezadovoljstvo in negativno razpoloženje kažemo ob vsaki situaciji, le da nas je kdo pripravljen poslušati in sprejeti del naše bolečine nase.

V življenju imamo priliko srečati tudi človeka, ki je sprejel svoje breme zaznamovanosti in prikrajšanosti kot enkratno priložnost za obstoj z danostjo, ki mu jo je naložilo življenje. Soočiti se s samim seboj, ni lahko. Izražanje stanja duha in poguma ni več v modi, čeprav je to najbolj prvinsko in obrambno naravno stanje. Srečati se s tistimi vrlinami, ki presegajo danosti v življenju, to sta pogum in upanje, je dano samo posebnim ljudem.

V Termah Čatež sem spoznala gospo Ano Grm iz Ljubljane, prostodušno, prikupno in vselej nasmejano sivolaso gospo, ambasadorko poguma, ki izžareva ognjevitost, karizmo in bivanjsko zadovoljstvo. Njen obraz izžareva toplino sonca. Bila je nekaj posebnega, gibkega duha, vedno dobre volje in pripravljena za pogovor. Njene erotične zenice so nekaj tako samoumevnega za njeno tako lepo ohranjen obraz in za njena leta. Nikoli ni shodila. Ostala je prizadeta od otroške paralize in priklenjena na invalidski voziček. Njena življenjska zgodba je nekaj posebnega, gospa Ana je občudovanja vredna pogumna kreatorka svojega življenja, ki bi ji lahko marsikdo zdrav zavidal.

V mladih letih se je izučila za šiviljo mojstrico. Poročila se je z ljubljenim moškim in rodila sina. Kruta bolezen ji je čez tri leta po rojstvu otroka, vzela moža. Ostala je sama. Kako naprej? Poiskala si je službo. Zjutraj je opasala dojenčka in pozneje odraščajočega malčka na invalidski voziček in ga pripela z varnostnimi pasovi k sebi. Najprej je pohitela v vrtec, oddala otroka v varstvo in nato je odhitela v službo. Vsaki dan, dan za dnem. V službi ni skoraj nikoli manjkala. Delala je v Vegi, v proizvodnji optičnih in steklopihaških izdelkov. Pohvalila se je, kako v čudovitem kolektivu je bila zaposlena in koliko prijateljic in znank iz vrst njenih sodelavk jo obiskuje. Otroka je lepo vzgojila in šolala. S šivanko si je prislužila hišo in dočakala polna leta za upokojitev.

Vprašala sem jo: »Kako pa sedaj živite, gospa Ana?« Odgovorila je: »Dobro, skoraj povsem samostojna sem, sama se na vozičku namilim in stuširam, sama si nabavljam vse, kar potrebujem v gospodinjstvu v bližnjem L'klerku, nato si skuham, pospravim in pomijem posodo. Edino tujo pomoč, ki jo potrebujem, je da me neka gospa zvečer poleže v posteljo in zjutraj mi pomaga vstati, ker ne morem sama dvigniti in izravnati nog. Na voziček se spravim sama. Opiram se na roke. Imam veliko prijateljic, ki me obiskujejo. Z menoj so vsi dobri. Gospo, ki mi pomaga, plačujem iz svoje pokojnine. Za tujo pomoč porabim, kar polovico svoje pokojnine".

"Kako pa živite gospa Ana, saj vam ostane malo, niti za plačilo položnic? " Nato gospa Ana odgovori, da še vedno šiva in si prisluži dovolj za življenje in da še svojim vnukom vedno kaj podari. Stara je 76 let. Neverjetno, vredna je vsega občudovanja, časti in spoštovanja, da to kljub bolnim nogam in boleči hrbtenici, zmore. Marsikateri, ki je neprimerno mlajši, pričakuje, da o vsem misli družbena skupnost in čaka, da vse drugi zanj postorijo tudi tisto, kar bi z dobro voljo, lahko postoril sam.

Ob razmišljanju o gospe Ani sem se zamislila, koliko zaslužnih in manj zaslužnih oseb prejme odlikovanja, nihče se pa ne spomni, da bi uvedli in podelili odlikovanja za pogum in dobroto. Ali si gospa Ana ne zasluži odličja za pogum? Pogum je zagotovo eden od človeških obrazov, ki je povzdignjen in v sedanjem času razpada humanističnih vrednot in vere vase, predstavlja zagotovo jamstvo, ki zagotavlja prihodnost človeštva, ko je povsod toliko črnega obupa, samosti, ponižanja, potrtosti, skrivne stiske in brezizhodnosti, ko pa toliko ljudi trpi, izključenih iz človeštva, vendar ti ne čutijo potrebe, da bi razkazovali, razlagali in prikazovali svojo stisko.

Gospa Ana Grm je v naših očeh zagotovo oseba, ki si zasluži državno odličje za pogum. Uspeh ni nikoli dokončano upanje, neuspeh pa nikoli usoden, da se stanje ne bi moglo izboljšati, vliti vere in vzbuditi v človeku upanje. Napadajo nas površinskost, nihilizem, obup, predsodki in smilimo se sami sebi. Skušajmo te slabosti spremeniti, odpraviti! Pri tem pa ne pozabimo, da je gospa Ana roža mogota, ki ima veliko pogumno srce.

Gospe Ani Grm želim še naprej moč, veliko volje in vse dobro, kar ji življenje lahko doprinese.

www.tatjana-malec.si