Zakaj obstajajo angeli?
Bili so ustvarjeni, da pomagajo vsem bitjem na Zemlji. So božji posredniki, ki prevajajo jezik Boga v jezik Zemlje. Predstavljajte si, da imate podjetje. Vsako podjetje potrebuje direktorja, ki vse usmerja in zaposlene, ki izvajajo vsa dela potrebna, da se podjetje zdravo razcveta in raste.... Bog je v tem primeru direktor, angeli pa zaposleni, ki pridno pomagajo, da je vse tako, kot mora biti.

Vse poteka po božjem planu. Vsaka še tako majhna stvar, kot je kamenček ali las, dišeči cvet ali riževo zrno ima svoj mesto in svoj namen. Za vse to je poskrbljeno in urejeno. Ker pa ima človek um in sposobnost razmišljanja, se ves čas sprašuje in skrbi ter razmišlja o strahovih. Vedno bolj razmišlja o negativnostih, ki ga obkroža in s tem samo še povečuje takšno izkušnjo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da je večina od nas odrasla v veri, da nam življenje vrne, kolikor vanj vložimo. Zaradi tega pogosto takšen koncept uporabljamo tudi, ko gre za romantiko.

Prepričujemo se, da moramo ljubezen iskati – tako kot službo –, če jo želimo najti. Težava pri iskanju ljubezni je ta, da ste vnaprej obsojeni na razočaranje. Mnogo bolje bi bilo za vsakogar, če bi se osredotočil nase in svojo rast. Konec koncev, najprivlačnejši so samozavestni moški in ženske, ki vedo, kaj hočejo, čeprav niso ravno stopili z manekenske brvi.

Učen mož se je odpravil na dolgo in naporno potovanje po morju. Ker je s svojim znanjem želel napraviti vtis na ladijsko posadko, je ustavljal preproste mornarje in jim zastavljal vprašanja.
"Povej mi, dobri mož, si študiral filozofijo?" je vprašal mornarja.
Mornar je odgovoril: "Ne, sem le preprost mornar. Vem samo, kako tole ladjo krmariti od obale do obale."
Učenjak je odgovoril: "Oh, ubogi mož, zapravil si pol življenja."

Naslednjega dne je ponovno vprašal mornarja:
"Si študiral geometrijo, dobri mož?"
Mornar je zopet odvrnil:
"Ne, gospod, žal mi je, ampak jaz le napenjam jadra in krmarim ladjo."
Učenjak je ponovno obupan zmajal z glavo in dejal:
"Ubogi človek, ki živiš v neznanju, kako zapravljaš svoje življenje."

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

"ČESTITAMO, DEDEK IN BABICA BOSTA!"
Kot strela z jasnega vas je doletela novica: postali boste stari starš! Vi, ki ste bili še včeraj starši male štruce, boste nenadoma postali dedek ali babica … drugi mali štruci, ki jo je "pridelal" prav vaš otrok. Ste hkrati vznemirjeni, veseli in zaskrbljeni? Normalno. Prihod novega bitja je zagotovo ena od življenjskih prelomnic in pomeni začetek nove generacije – seveda pa tudi to, da postajate starejši.

Življenje pred vami se ob tej novici nenadoma ne zdi več neskončno, zato tudi občutki žalosti in potrtosti niso nič nenavadnega. In vendar: naj prevlada veselje nad novico o novem bitju. Vnuki podelijo našemu življenju nove razsežnosti in nove razloge za veselje. Izkoristimo jih!

Pravijo, da je Bog ustvaril svet in človeka na njem po svoji podobi. Še dobro, da si za svoj model ni izbral ga. Ljudmilo Novak, tako smo si vsaj različni po videzu, v mišljenju in nazorih ter je tako vse bolj pestro, raznoliko in zanimivo. Si predstavljate v nasprotnem primeru enoličnost in dolgočasje, ki bi vladalo med nami. Bog je že vedel, kaj je počel in zakaj je to počel.

S tem namenom je ustvaril tudi homoseksualce in lezbijke, hendikepirane, razlike med rasami, različne veroizpovedi … Dal nam je dar besede in razuma. Prav zato, da bi nas preizkusil na tistih temeljnih vrednotah, ki naj bi jih spoštovali, da bi v miru in v slogi lahko skupaj živeli, se sporazumeli, delali in si pomagali. Da bi se ljubili in širili ljubezen.

Občutki krivde so med odraslimi, ki čutijo veliko odgovornost do sebe, službe, družine, prijateljev ali obveznosti, zelo pogosti. Naša kultura je taka, da spodbuja občutke krivde vedno, ko pri čem nismo uspešni. Sprejemanje osebne odgovornosti za neuspeh, se enači s krivdo za neuspeh. To je narobe.

Občutki krivde so na mestu, ko zavestno naredimo nekaj narobe. Če se zlažemo, če prinesemo koga naokrog, če se sprenevedamo ali če naredimo zavestno nekaj slabega, je pri zdravem človeku občutek krivde nekaj povsem normalnega. Ta poskrbi za to, da če je le možno popravimo to, kar smo naredili narobe. Predvsem pa nas občutek krivde spomni na to, da se v prihodnje izogibamo vedenj, ki bi lahko povzročila take občutke.

Eno številnih protislovij današnjega časa, v katerem vlada hitra in masovna komunikacija, je, da imamo vedno več težav s komunikacijo.

Danes lahko že v nekaj urah ali celo minutah izvemo, kaj se dogaja na drugem koncu sveta. Novice bliskovito prispejo do nas, radio, televizija, časopisi, revije pa objavljajo večje ali manjše dogodke in jih obarvajo po svoje. Skorajda se pogovarjamo s televizijskim zaslonom ali z radiom, časopisom ali revijo, kjer se pojavljajo najbolj slavni ljudje.

Po drugi strani pa vemo le malo ali nič o tem, kaj se dogaja v dušah naših prijateljev in naših bližnjih. Niti sami zase nismo prepričani, kaj mislimo in čutimo, in kar je najhujše, vse težje resnično komuniciramo med seboj.

Prvič sem mi je zgodilo na neki meditacijski delavnici. Po nenavadnem prvinskem obredu, pri katerem smo v krogu klečali na tleh in ponavljali mantro OM, se mi je odpeljalo. Vstal sem, odprl oči in bebavo pogledoval po bližnjih obrazih. Nisem vedel kje sem, nisem vedel kdo so ti ljudje. Delal sem se da je vse v redu. Ko sem stopil ven, sem ugotovil, da ne vem, kateri je moj avto.

Edini bel polo na jebenem parkiriču, jaz pa ga ne najdem. Ko se končno privlečem do njega, ugotovim, da ne znam voziti avtomobila! Jebemti! Nekako mi le uspe, a avto nagaja, ne vžge. Počasi se cjazim do ceste, kjer ubogi polo izdihne in obstane sredi ceste. Ugasnem avto in obsedim kot kamen. Nives – moja takratna punca – me useka okoli ušes in začne kričati.

Avtor: Katja Žižek

Intervju s specialistom psihološke kineziologije Chrisom Waltonom

Sprejemanje sprememb je težko, še težje pa se je spreminjati. To vemo vsi, ki smo se kadarkoli trudili spremeniti kaj na sebi, v svojem obnašanju, navadah in odzivanju.

Razlog za težko spreminjanje samega sebe je, da celo do 99 odstotkov človekovih miselnih procesov nadzoruje podzavest, ravno ta pa je tista, ki jo moramo najprej spremeniti – kar je seveda najtežje. Če torej želimo trajno in učinkovito spremembo, moramo v proces spreminjanja vključiti v podzavest.

Pravijo, ko se človek stara, se spominja mladih let vse do svojega zgodnjega otroštva. Smiselno bi bilo, da spomin ne zbledi, ker bi nam takrat marsikatera težava bila prikrajšanja. Pa nič za to. Prav pozaba in na novo odstrt spomin nam prinese marsikatero veselo urico. Enako se dogaja z našimi sanjami.

Sanjamo celo življenje navkljub temu, da svoje sanje ne odživimo. Sanje so zato, da nam pomagajo razrešiti marsikatero težavno pot, jo ozavestiti, ali nas enostavno opozorijo na nastavljene ovire. Veliko teorij je postavljenih, tehnik podanih, kako naj sanjamo in kako naj si zapomnimo svoje sanje.

Jaz jih jemljem bolj kot igro in kot svet kjer mi je večina reči dovoljenih. V njih sem preizkusila svoje prve ure letenja, preskokov s hriba na hrib, plavanja v globokih oceanih z znanimi in manj znanimi prijatelji. Sanje so resnični svet, kjer nadaljujemo svoje življenje vzporedno s tem ki ga živimo. Vem, da to kar bom podala skozi pisanje, bo marsikoga izzvalo, da poskusi tudi sam zavedno sanjanje.

Sem v precepu kje naj začnem, kako naj oblikujem stavke da ne izgubim stik z osnovnim sporočilom. Že sam naslov pove da bo celotna nit povedi potekala po robu znanega, pa vseeno velikokrat nam tujega sveta.

V času v katerem živimo se srečujejo mnoge poti. Nekatere od njih so versko pogojene, druge politično, vse ostale se prepletajo med znanim in manj znanim področjem nam daljne preteklosti. Nekatere resnice so globoko pokopane, druge spet sramežljivo pokukajo izza zakulisja, tretje te potegnejo v vrtinec dogodkov.

In prav o tem bi rada napisala svoje dojemanje in iskanje skozi danes vse bolj poudarjeno paganstvo ali poganstvo. Jaz se bom bolj držala besede slovansto. Gre v bistvu za isto reč. Sem rojena v mnogo številčni družini starejšim staršem. Način življenja je bil popolnoma drugačen, ne dojemljiv današnjim pogojem bivanja.

Svet otroške domišljije je tudi svet superherojev. Mnogi so prijazni do otrok, nevarno postane le, ko hočejo malčki posnemati njihove nadnaravne sposobnosti. Vsi smo imeli v otroštvu svoje heroje, ki so zmogli vse, kar je zmogla otroška domišljija. Nekateri so skakali z nebotičnika na nebotičnik, drugi so mimogrede pristali na Luni. Danes ni nič drugače in prav tako kot mi si tudi današnji otroci želijo, da bi jih znali posnemati.

Nekateri tudi brez obotavljanja poskusijo marsikaj, kar so videli na televiziji ali v knjigah, to pa ni več nedolžno. Ko otrok ne loči več med idealiziranjem in posnemanjem svojih junakov, postane življenje marsikaterih staršev precej naporno. Starši potrebujejo zavedanje, občutek za pravo mero in pogum, da znajo otrokom predstaviti najboljše, kar lahko ponudijo mediji, hkrati pa se izognejo njihovim pastem.

USTVARIMO SI BOLJŠO PRIHODNOST
Spremenimo prepričanja – spremenimo življenje

Začela bom z zelo tragično, a resnično zgodbo o železničarskem delavcu nekje v ZDA. Imenujmo ga Jack. Njegovi sodelavci bi ga opisali kot starejšega, godrnjavega in ne posebno prijaznega človeka, ki je imel do ljudi in življenja pretežno negativen odnos. Verjetno ni bil posebno srečen človek.

Nekega večera, ob koncu izmene, je s sodelavci kot vedno preverjal vagone. Nekateri vagoni so stali na ločenih tirih, bodisi za popravilo bodisi za priključitev vlakom. Večer je bil zelo živahen in hrupen. Lokomotive so prestavljale vagone sem ter tja, stroji so hrumeli. Med pregledovanjem vagonov je Jack opazil odprta vrata nekega hladilnega vagona in vanj vstopil, da bi ga preveril. Medtem ko je čakal, da se mu oči privadijo na temo, so se vrata nenadoma zaprla in zaslišal je, kako jih je nekdo zapahnil.

… je nesporno dilema današnjega časa, ki ga zaznamuje predvsem materialistični pogled na svet in, ki v tem smislu tudi razlaga vsa dogajanja na njem in v celotnem Stvarstvu.

Pravzaprav smo vsi, ki smo šli skozi ta naš sistem izobraževanja, bili deležni poduka, razlag in odgovorov na vsa bivanjska vprašanja v takšni obliki, da je treba verjeti samo temu, kar se da znanstveno dokazati, kajti vse ostalo je samo neke vrste utopija, ki samo poneumlja ljudi. Predvsem se je ta opredelitev na to, kar še najbolj 'poneumlja ljudi', nanašala na verovanje v Boga in njegov obstoj.

Še ena od posledic krize?
Če v slovarju poiščemo kratko in jedrnato pojasnilo o tem, kaj je praznoverje, dobimo razlage, kot je: "Verovanja, ki niso v skladu z religijo in ki so v nasprotju z razumom." Praznoverje je torej vredno prezira, saj naj bi predstavljalo značilnost tistih ljudi, ki ne poznajo verskih pravil – toda pravil katere religije? – in zato predstavlja popačenje tistega, kar nalaga ta ali ona oblika vere. Včasih pa je to tudi neznanje, ki je v ostrem nasprotju z racionalno logiko, oziroma verovanje v to, česar ni možno pojasniti.

Toda kljub vsej svoji nelogičnosti in absurdnosti praznoverje cveti na vse strani. Nekatera praznoverja so omejena samo lokalno, druga pa so dobila celo mednarodne razsežnosti. Sicer jim nihče odkrito ne pritrjuje in nihče ne bo priznal, da jim pridaja pomembnost ... toda nekateri ljudje se praznoverij težko osvobodijo, kot da bi ta imela trdno zakoreninjeno moč, ki lahko zasužnji še tako razsodne posameznike.

Kolikokrat se zbudimo ob delavnikih z občutkom, da je pred nami naporen dan prepoln raznoraznih aktivnosti, ki jim bodo nadrejeni in sodelavci dodali še nekaj novih. Zvečer pa bomo spet preveč izčrpani, da bi se posvetili svojim bližnjim, hobijem in sebi.

V takšnem ritmu se vse prehitro znajde veliko zaposlenih in edina pot iz tega je, da prevzamemo kontrolo nad svojim časom in nalogami, ki jih opravljamo, preden zapademo v kronično utrujenost. Najbolj učinkovita metoda je, da začnemo aktivno upravljat s časom. Podajam vam nekaj preizkušenih nasvetov, ki vam bodo vrnili kontrolo nad vašim časom.

Veliko ljudi med vami čuti, da znajo pomagati drugim. S tem ne mislim materialne pomoči, ampak v obliki nasveta in vodstva. Pa vendar si mnogi izmed vas ne znajo pomagati pri lastnih problemih. To je zelo pogosta praksa tu na zemeljski ravni.

Vendar s svetovanjem drugim vplivate na njihovo odločitev. Ja, vplivate. Pravzaprav jih ovirate pri njihovem učenju lekcij. Vsakič ko dajete nasvet in vodstvo, preprečujete osebi, da bi si pomagala sama. Slišim vas, ko sedaj pravite: "Ampak nikoli ne dobim nasveta in vodstva iz notranjosti, zato sprašujem druge." Vsi vi lahko to izveste iz notranjosti. Ali veste, kaj vam to preprečuje? STRAH!

Prav neverjetno se zdi, da bi nas človek, ki ga poznamo še bolje, kot se pozna sam, pustil na cedilu. Verjetno si nikoli ne bi mislili, da vas lahko prijateljica, s katero se družite že od otroštva, razočara in pusti same. A vsaki od nas se je to verjetno že zgodilo. Razlog za spor so fantje, druge prijateljice ali pa smo se preprosto oddaljile. In verjetno nobena od obeh nima o drugi slabega mnenja, pravega razloga, zakaj se ne pokličeta več, pa še sami ne vesta.

Včasih pa je razlog še kako očiten in popolnoma neoprostljiv. Ob takih trenutkih nastopijo vprašanja, kje se je ta osebnost skrivala prej. Je bila to sploh ona ali se je pred nami le pretvarjala? Vendar pa so takšna razmišljanja nepotrebna, saj odgovor ne bo spremenil dejstva.

Najbrž ste že dostikrat videli 'misija/vizija uokvirjene izjave' na stenah hodnikov in pisarn, kjer delate. Večina zaposlenih jih niti ne opazi več. Niti ne vedo, kaj je avtor želel povedati, kdo jih je napisal, kaj stoji za njimi in zakaj naj bi jih to pravzaprav brigalo. Vendar je vizija kritični del kateregakoli procesa pri doseganju ciljev.

Brez vizije ni jasnega pogleda, ni usklajenosti, ni motivacije, ki spodbuja. Kljub temu veliko ljudi ali skupin nima jasno opredeljenih smernic, v skladu s katerimi bi želeli delovati, da bi dosegli začrtane cilje ali stanje. Ustvarjanje ustrezne vizije se ne zgodi čez noč in zahteva vlaganje časa in energije.

Bodite potrpežljivi z vsem, kar je v vašem srcu nerazjasnjenega. Skušajte ljubiti vprašanja sama, kot zaklenjene sobe ali knjige, napisane v tujem jeziku. Bistvo je doživeti. Živite vprašanja zdaj. Morebiti boste potem postopoma, neopazno, nekega dne dočakali svojo pot do odgovorov.

R.M. Rilke Gospod John Welwood je v svoji knjigi Potovanje srca zapisal, da intimna veza še nikoli do sedaj ni zahtevala od nas, da se tako pošteno in zavestno soočimo sami s seboj in drug z drugim. Se zavedate tega? Ali vidite, da se morate znebiti starih navad in se poglobiti vase, če želite ohraniti vez z nekom, ki ste ga ljubili ali pa ga še ljubite?

Ogledala sem si film "Božič Georgea Lopeza", ki je prikazal radijskega napovedovalca, slovečega po izvirnih, a zlobnih izjavah in je z njimi presenečal tudi domače. Na smrt bolan mlad fant, ki je povsem verjel v moč pozitivnih misli, je navezal z njim stik. Oholi in brezbrižni radijec je nerad ustregel njegovi prošnji, da bi poslušalcem namenjal samo pozitivne in spodbudne besede. Začel je pri športniku, dotlej deležnem le njegovih negativnih pripomb in napovedi.

Prej od vseh zaničevan športnik je postal uspešen. Tudi drugi poslušalci so sledili spodbudnemu razmišljanju in vse jim je že šlo na bolje.

Ralph Waldo Emerson: PRIJATELJSTVO

Prišlek je za nas predstavnik človeštva. Tak je, kakršnega si želimo. Ker smo si o njem ustvarili predstavo in jo še izpopolnili, se sprašujemo, s kakšno besedo ali dejanjem naj se obrnemo na takega človeka, in navdaja nas plaho vznemirjenje. Prav ta predstava dvigne pogovor na višjo raven. Pomenkujemo se bolj vešče, kakor smo navajeni.

Dolge ure smo zmožni voditi iskren, uglajen, domiseln pomenek, pri katerem se opiramo na svoje najstarejše in najbolj skrivne izkušnje, da se ljudje, ki sedijo zraven, naši sorodniki in znanci, na vso moč čudijo našim neobičajnim sposobnostim.

Poznate kakšno mamo, ki se boji dati šestletnika na tečaj plavanja, ker jo je strah, da bi utonil? Ali pa mame, ki vedno nosijo hrano za otroka s seboj, ker se bojijo, da bi jim bilo slabo, če bi jedli zunaj? Takšni starši so lahko iz povsem različnih kulturnih in ekonomskih okolij, vendar pa jim je skupno eno – so preveč zaščitniški.

Nekaterim se zdi takšno ravnanje povsem naravno, vendar pa je treba vedeti, kdaj potegniti črto, da ne bi prekoračili otrokovega osebnega prostora. Dolgoročno lahko namreč takšno ravnanje zaduši otrokovo rast. Psihologi opozarjajo pred takšnim vedenjem, saj starši otrokom na takšen način kratijo priložnost, da bi svet raziskovali tako čustveno kot fizično.