Svet otroške domišljije je tudi svet superherojev. Mnogi so prijazni do otrok, nevarno postane le, ko hočejo malčki posnemati njihove nadnaravne sposobnosti. Vsi smo imeli v otroštvu svoje heroje, ki so zmogli vse, kar je zmogla otroška domišljija. Nekateri so skakali z nebotičnika na nebotičnik, drugi so mimogrede pristali na Luni. Danes ni nič drugače in prav tako kot mi si tudi današnji otroci želijo, da bi jih znali posnemati.

Nekateri tudi brez obotavljanja poskusijo marsikaj, kar so videli na televiziji ali v knjigah, to pa ni več nedolžno. Ko otrok ne loči več med idealiziranjem in posnemanjem svojih junakov, postane življenje marsikaterih staršev precej naporno. Starši potrebujejo zavedanje, občutek za pravo mero in pogum, da znajo otrokom predstaviti najboljše, kar lahko ponudijo mediji, hkrati pa se izognejo njihovim pastem.

USTVARIMO SI BOLJŠO PRIHODNOST
Spremenimo prepričanja – spremenimo življenje

Začela bom z zelo tragično, a resnično zgodbo o železničarskem delavcu nekje v ZDA. Imenujmo ga Jack. Njegovi sodelavci bi ga opisali kot starejšega, godrnjavega in ne posebno prijaznega človeka, ki je imel do ljudi in življenja pretežno negativen odnos. Verjetno ni bil posebno srečen človek.

Nekega večera, ob koncu izmene, je s sodelavci kot vedno preverjal vagone. Nekateri vagoni so stali na ločenih tirih, bodisi za popravilo bodisi za priključitev vlakom. Večer je bil zelo živahen in hrupen. Lokomotive so prestavljale vagone sem ter tja, stroji so hrumeli. Med pregledovanjem vagonov je Jack opazil odprta vrata nekega hladilnega vagona in vanj vstopil, da bi ga preveril. Medtem ko je čakal, da se mu oči privadijo na temo, so se vrata nenadoma zaprla in zaslišal je, kako jih je nekdo zapahnil.

… je nesporno dilema današnjega časa, ki ga zaznamuje predvsem materialistični pogled na svet in, ki v tem smislu tudi razlaga vsa dogajanja na njem in v celotnem Stvarstvu.

Pravzaprav smo vsi, ki smo šli skozi ta naš sistem izobraževanja, bili deležni poduka, razlag in odgovorov na vsa bivanjska vprašanja v takšni obliki, da je treba verjeti samo temu, kar se da znanstveno dokazati, kajti vse ostalo je samo neke vrste utopija, ki samo poneumlja ljudi. Predvsem se je ta opredelitev na to, kar še najbolj 'poneumlja ljudi', nanašala na verovanje v Boga in njegov obstoj.

Še ena od posledic krize?
Če v slovarju poiščemo kratko in jedrnato pojasnilo o tem, kaj je praznoverje, dobimo razlage, kot je: "Verovanja, ki niso v skladu z religijo in ki so v nasprotju z razumom." Praznoverje je torej vredno prezira, saj naj bi predstavljalo značilnost tistih ljudi, ki ne poznajo verskih pravil – toda pravil katere religije? – in zato predstavlja popačenje tistega, kar nalaga ta ali ona oblika vere. Včasih pa je to tudi neznanje, ki je v ostrem nasprotju z racionalno logiko, oziroma verovanje v to, česar ni možno pojasniti.

Toda kljub vsej svoji nelogičnosti in absurdnosti praznoverje cveti na vse strani. Nekatera praznoverja so omejena samo lokalno, druga pa so dobila celo mednarodne razsežnosti. Sicer jim nihče odkrito ne pritrjuje in nihče ne bo priznal, da jim pridaja pomembnost ... toda nekateri ljudje se praznoverij težko osvobodijo, kot da bi ta imela trdno zakoreninjeno moč, ki lahko zasužnji še tako razsodne posameznike.

Kolikokrat se zbudimo ob delavnikih z občutkom, da je pred nami naporen dan prepoln raznoraznih aktivnosti, ki jim bodo nadrejeni in sodelavci dodali še nekaj novih. Zvečer pa bomo spet preveč izčrpani, da bi se posvetili svojim bližnjim, hobijem in sebi.

V takšnem ritmu se vse prehitro znajde veliko zaposlenih in edina pot iz tega je, da prevzamemo kontrolo nad svojim časom in nalogami, ki jih opravljamo, preden zapademo v kronično utrujenost. Najbolj učinkovita metoda je, da začnemo aktivno upravljat s časom. Podajam vam nekaj preizkušenih nasvetov, ki vam bodo vrnili kontrolo nad vašim časom.

Veliko ljudi med vami čuti, da znajo pomagati drugim. S tem ne mislim materialne pomoči, ampak v obliki nasveta in vodstva. Pa vendar si mnogi izmed vas ne znajo pomagati pri lastnih problemih. To je zelo pogosta praksa tu na zemeljski ravni.

Vendar s svetovanjem drugim vplivate na njihovo odločitev. Ja, vplivate. Pravzaprav jih ovirate pri njihovem učenju lekcij. Vsakič ko dajete nasvet in vodstvo, preprečujete osebi, da bi si pomagala sama. Slišim vas, ko sedaj pravite: "Ampak nikoli ne dobim nasveta in vodstva iz notranjosti, zato sprašujem druge." Vsi vi lahko to izveste iz notranjosti. Ali veste, kaj vam to preprečuje? STRAH!

Prav neverjetno se zdi, da bi nas človek, ki ga poznamo še bolje, kot se pozna sam, pustil na cedilu. Verjetno si nikoli ne bi mislili, da vas lahko prijateljica, s katero se družite že od otroštva, razočara in pusti same. A vsaki od nas se je to verjetno že zgodilo. Razlog za spor so fantje, druge prijateljice ali pa smo se preprosto oddaljile. In verjetno nobena od obeh nima o drugi slabega mnenja, pravega razloga, zakaj se ne pokličeta več, pa še sami ne vesta.

Včasih pa je razlog še kako očiten in popolnoma neoprostljiv. Ob takih trenutkih nastopijo vprašanja, kje se je ta osebnost skrivala prej. Je bila to sploh ona ali se je pred nami le pretvarjala? Vendar pa so takšna razmišljanja nepotrebna, saj odgovor ne bo spremenil dejstva.

Najbrž ste že dostikrat videli 'misija/vizija uokvirjene izjave' na stenah hodnikov in pisarn, kjer delate. Večina zaposlenih jih niti ne opazi več. Niti ne vedo, kaj je avtor želel povedati, kdo jih je napisal, kaj stoji za njimi in zakaj naj bi jih to pravzaprav brigalo. Vendar je vizija kritični del kateregakoli procesa pri doseganju ciljev.

Brez vizije ni jasnega pogleda, ni usklajenosti, ni motivacije, ki spodbuja. Kljub temu veliko ljudi ali skupin nima jasno opredeljenih smernic, v skladu s katerimi bi želeli delovati, da bi dosegli začrtane cilje ali stanje. Ustvarjanje ustrezne vizije se ne zgodi čez noč in zahteva vlaganje časa in energije.

Bodite potrpežljivi z vsem, kar je v vašem srcu nerazjasnjenega. Skušajte ljubiti vprašanja sama, kot zaklenjene sobe ali knjige, napisane v tujem jeziku. Bistvo je doživeti. Živite vprašanja zdaj. Morebiti boste potem postopoma, neopazno, nekega dne dočakali svojo pot do odgovorov.

R.M. Rilke Gospod John Welwood je v svoji knjigi Potovanje srca zapisal, da intimna veza še nikoli do sedaj ni zahtevala od nas, da se tako pošteno in zavestno soočimo sami s seboj in drug z drugim. Se zavedate tega? Ali vidite, da se morate znebiti starih navad in se poglobiti vase, če želite ohraniti vez z nekom, ki ste ga ljubili ali pa ga še ljubite?

Ogledala sem si film "Božič Georgea Lopeza", ki je prikazal radijskega napovedovalca, slovečega po izvirnih, a zlobnih izjavah in je z njimi presenečal tudi domače. Na smrt bolan mlad fant, ki je povsem verjel v moč pozitivnih misli, je navezal z njim stik. Oholi in brezbrižni radijec je nerad ustregel njegovi prošnji, da bi poslušalcem namenjal samo pozitivne in spodbudne besede. Začel je pri športniku, dotlej deležnem le njegovih negativnih pripomb in napovedi.

Prej od vseh zaničevan športnik je postal uspešen. Tudi drugi poslušalci so sledili spodbudnemu razmišljanju in vse jim je že šlo na bolje.

Ralph Waldo Emerson: PRIJATELJSTVO

Prišlek je za nas predstavnik človeštva. Tak je, kakršnega si želimo. Ker smo si o njem ustvarili predstavo in jo še izpopolnili, se sprašujemo, s kakšno besedo ali dejanjem naj se obrnemo na takega človeka, in navdaja nas plaho vznemirjenje. Prav ta predstava dvigne pogovor na višjo raven. Pomenkujemo se bolj vešče, kakor smo navajeni.

Dolge ure smo zmožni voditi iskren, uglajen, domiseln pomenek, pri katerem se opiramo na svoje najstarejše in najbolj skrivne izkušnje, da se ljudje, ki sedijo zraven, naši sorodniki in znanci, na vso moč čudijo našim neobičajnim sposobnostim.

Poznate kakšno mamo, ki se boji dati šestletnika na tečaj plavanja, ker jo je strah, da bi utonil? Ali pa mame, ki vedno nosijo hrano za otroka s seboj, ker se bojijo, da bi jim bilo slabo, če bi jedli zunaj? Takšni starši so lahko iz povsem različnih kulturnih in ekonomskih okolij, vendar pa jim je skupno eno – so preveč zaščitniški.

Nekaterim se zdi takšno ravnanje povsem naravno, vendar pa je treba vedeti, kdaj potegniti črto, da ne bi prekoračili otrokovega osebnega prostora. Dolgoročno lahko namreč takšno ravnanje zaduši otrokovo rast. Psihologi opozarjajo pred takšnim vedenjem, saj starši otrokom na takšen način kratijo priložnost, da bi svet raziskovali tako čustveno kot fizično.

Idealne mame ne obstajajo. Pa vendar je pojem idealne mame neko pričakovanje, ki sta nam ga narekovali vzgoja in družba.

Obremenjeni z malenkostmi
Zamujanje v vrtec, utrujenost po službi, slaba volja, ko ste z otrokom na igrišču in niste stoodstotno pri stvari. Vse to vas vsaj petkrat na dan tepe po glavi z mislijo, da ste morda slaba mama in je vaš otrok prikrajšan za nekaj, za kar niti sami ne veste, kaj to je. Najbolje bi bilo, da si to kar takoj izbijete iz glave, pravi družinska terapevtka Alenka Trček, in začnete novo poglavje v vaši glavi.

Spet se približujejo dnevi, ki jih želimo preživeti s tistimi, ki jih ljubimo in s katerimi smo najbolj srečni. Božični prazniki v nas prebudijo posebno globoka čustva, neko nedoumljivo hrepenenje, ki nas spremlja vse življenje, čeprav velikokrat spi v nas, nekje globoko v naši podzavesti, do koder naše misli ne sežejo več. Po čem pravzaprav hrepenimo?

Ker je prav vsak človek enkraten in neponovljiv, pravzaprav vesolje zase, tudi vsakdo nosi v sebi drugačne želje in drugačno hrepenenje. Toda prav vsa ta globoka čustva, ki se pri vsakomer izražajo na drug način in v njem izzovejo drugačne želje, imajo isto korenino – globoko željo po miru, harmoniji in varnosti, po življenju v enosti z vsem, kar obstaja, željo biti sprejet in ljubljen, ljubljen resnično in iskreno.

Tisoče strani namenjamo nepomembnim, tretjerazrednim osebnostim – filozofom, znanstvenikom, umetnikom, politikom, največjim med njimi pa niti vrstice.

Danes je malo tistih, ki so slišali za Hipatijo, še manj pa je tistih, ki o njej tudi nekaj vedo. Spomin na njo je prekril mračni srednji vek, ki se je z njeno smrtjo tudi začel. Zahodna duhovna kultura jo je potisnila v pozabo, ker se je sramovala tega, kar ji je storila. Nekateri skušajo še celo danes s svojimi dogmami in argumenti, ki sodijo v srednji vek, opravičiti njeno smrt.

Ta čudežno lepa ženska brilijantnega uma in še večje dobrote je bila zadnji veliki baklonosec svobodnih filozofskih idej klasičnega sveta.

»V Evropi so še vedno razširjeni rasizem, ksenofobija in diskriminacija. Manjšine so gotove tarče sovražnega govora, nasilja in sistematične diskriminacije, nenazadnje na trgu dela, "je v svojem zadnjem mnenju, ki je objavljeno danes, dejal Thomas Hammarberg, komisar Sveta Evrope za človekove pravice.

Pozval je politike, da takšne negativne tendence vzamejo bolj resno. »Treba je analizirati temeljne vzroke teh človeških in političnih napak in se z njimi spoprijeti. Naša sposobnost za pozitivno vzajemno delovanje bo vplivala na prihodnost Evrope.«

Glavno vprašanje, ki se nam lahko zastavi ob tem naslovu je: Ali jezik vpliva na mentaliteto, ali mentaliteta vpliva na jezik?

Lahko je, da sta stvari medsebojno prepleteni.

Vsekakor bi nam moralo biti jasno, da človek najprej dojema in misli, šele nato izraža določene stvari v govorici.

Dal bom samo en banalen primer moči jezika in mentalitete. Koliko Slovencev je že bilo v vesolju? Nobeden. Koliko Američanov slovenskega rodu je že bilo v vesolju? Vsaj eden. In ta zelo slabo ali skoraj nič ne zna slovensko.

Krishna Gothami je rodila sina, ki pa je kmalu umrl. Obupana je tavala z njegovim truplom v naročju in ga ni hotela prepustiti zemlji, saj je upala, da ga bo nekdo lahko oživel. Tako je prišla do Bude in ga prosila, naj oživi sina. Buda je dejal, da to lahko stori, če mu bo Krishna Gothami prinesla eno samo gorčično zrno iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl. Nesrečna mati je obiskovala hiše, vendar ni mogla najti ene same, v kateri ni še nihče spoznal smrti.

Utrujena se je usedla na hribček nad mestom, da se malo odpočije, in pod seboj zagledala luči v hišah. Sprva je bila svetloba močna, kakor pa je čas mineval in je bila noč vedno globlja, so tudi luči vse bolj slabele, dokler niso na koncu povsem ugasnile.

Besede in jasno izražanje so pomembni, govorica telesa včasih še bolj. Izražanje, ton glasu in govorica telesa so celota, ki vpliva na sogovornikov vtis, pomen posamezne komponente pa je odvisen od načina komunikacije (telefonska, neposredna …). Govorica telesa lahko pripomore k vašemu uspehu ali pa vzbudi dvome.

Seveda se drugače pogovarjamo s šefom kot z ženo, da pa bi zmogli govorico telesa uporabiti sebi v prid, jo je treba najprej ozavestiti. Lahko se nasmejete, toda ogledalo je tisto, kar potrebujete. Lahko vam ponudi koristne informacije o tem, kako vas drugi vidijo, ko sedite, stojite, uporabljate roke ali noge, katere so vaše najpogostejše kretnje med pogovorom.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v reviji Karmaplus

Ko govorimo o miru, največkrat mislimo na svetovni mir brez vojn, na razorožitev in na mirovne konference. Vsi pričakujemo, da bo za mir poskrbela država ali točneje politiki, ki smo jih za njeno vodenje pooblastili na volitvah. Pozabljamo pa, da "ima narod take voditelje, kakršne si zasluži". Če sami nismo pripravljeni nič storiti za mir, najbrž tudi naši politiki ne bodo. So samo odraz nas samih. Agresivni ljudje ne volijo mirovnikov, mirovniki pa ne agresivnih politikov. Kakor koli obrnemo: mir je v naših rokah.

Ideologija nasilja
Ne vem, kako vi gledate na zgodovino. Meni ni bila nikoli preveč pri srcu. Stalno smo se učili o vojnah, o nastajanju in propadanju držav, imperijev, civilizacij. Malo je bilo v njej t.i. "zlatih obdobij", ko ni bilo vojn in so ljudje živeli v miru ter slogi. Najbrž ne pretiravam, če rečem, da je nekje na Zemlji vedno divjala vojna s svojimi grozodejstvi in trpljenjem, ki ga prinaša s seboj.

Kdor je mislil, da se ženske osamosvojijo težje kot moški, se je zmotil. Varen dom staršev so manj pripravljeni zapustiti moški. Številke, ki bi bile v nekaterih evropskih državah še višje, prihajajo iz Velike Britanije – vsak tretji Britanec, star med 20 in 40 let, še vedno živi s starši, ter samo vsaka peta ženska, je pokazala raziskava.

Med moškimi v tem starostnem obdobju, ki so varno gnezdo staršev zapustili, jih četrtino "za vsak slučaj" pri starših še vedno čaka njihova soba. Tudi v tem primeru so ženske samostojnejše, saj "otroška soba" pri starših čaka le petino žensk, ki ne živijo več doma.

Živimo v času bombadiranja s prepričevanji, kako je ta ali oni izdelek najboljši in najcenejši. Ko gledamo televizijo, vidimo neverjetne sposobnosti novih čistil, zdravil, pripomočkov, ko odpremo poštni nabiralnik, se kar usujejo ven reklamni prospeki o novih izdelkih, ugodnih cenah in neverjetnih znižanjih, ko dvignemo telefon, zaslišimo prijazen glas, ki nam nudi izjemno ponudbo, ko odpremo časopis je vse polno reklam in obetov o boljšem in bolj udobnem življenju.

Očitno živimo v svetu, ki nas v vsakem koraku prepričuje, kako bomo srečni in zadovoljni, če bomo imeli njihov izdelek.

Kulturno društvo Nova Akropola prireja ob UNESCO-vem dnevu filozofije predavanje z naslovom
PITAGORA - prvi filozof

Pitagora je deloval v VI. stol. pr. n. št. in s svojo zapuščino vplival na vse poznejše filozofske šole.

Bil je prvi, ki je uporabil poimenovanje » filozof« (gr. ljubezen do modrosti), namesto dotedanje oznake »sophos« (gr. modrec). V kolektivno zavedno je tako uvedel nov pojem, ki opredeljuje tiste iskalce modrosti, ki modrost postopoma ponotranjajo in živijo.