Ego
Ego je to, kar vsakega izmed nas dela ločeno bitje, v vseh mogočih pogledih. Ego je tisti, ki daje občutek, da si oseba, ločena od drugih. Zagotovo je ego tisti, ki ti daje občutek jaz-a, jaz sem, jaz hočem, jaz počnem, jaz obstajam, celo tisti slavni izrek:« (Jaz) mislim, torej sem.« To kar ti daje občutek, da si Manoj, je ego in da si drugačen od drugih; to kar preprečuje, da bi se tvoje telo raztopilo, razpustilo v splošno maso fizičnih vibracij je ego; kar ti daje določeno obliko, določen karakter, ločena zavest, v smislu, da obstajaš v samem sebi, neodvisno od drugih; če pa nimaš sposobnosti reflektiranja, spontano dobiš občutek, da bi, četudi bi svet izginil, še vedno obstajal. To pa je seveda super-ego.

Če bi človek prehitro izgubil svoj ego, z vitalnega in mentalnega aspekta, bi ponovno postal amorfna masa. Ego je zagotovo instrument individualizacije. To pomeni, dokler človek ne postane individualizirano bitje, nameščen v samem sebi, je ego absolutno potreben faktor.

Piše: Lea Ošabnik v novi reviji Karmaplus

Živimo v družbi, v kateri se ljudje veliko primerjamo med seboj v smislu, kdo je boljši, lepši, uspešnejši, privlačnejši ipd. Iz te tekmovalno naravnane logike tudi izvirajo vse sodbe in nalepke, ki si jih "pripenjamo". V resnici pa vsi prihajamo iz istega Izvora, in čeprav nas navidezno loči barva kože, narodnost, spol, veroizpoved, poklicna in družbena angažiranost, videz itd., smo vsi Eno, le da se nekateri tega zavedamo bolj, drugi pa manj.

Veliko ljudi se znajde v življenjski stiski, ker jim drugi hote ali nehote ne dopuščajo, da bi živeli lastno življenje tako, kot jim narekuje njihov notranji glas. Nekateri zelo občutljivi ljudje se lahko v želji, da bi ustregli pričakovanjem drugih (bližnjih in tudi širše okolice ali pa celo družbe kot celote), čisto izgubijo.

Pred skoraj 90-imi leti je podjetje Haribo dalo na trg želatinaste bonbone v obliki medvedkov in nato še drugih živali. Še veliko užitnega za otroke je napravljeno v obliki živali.

Menim, da je to navajanje, da je uživanje živali nekaj, kar prinaša užitek. Čuteči otrok se morda še upira pojesti nožico zajčka ali petelinčka, ki ga prej morda živega celo hranil in ljubkoval. Z bonboni in pecivom živalskih oblik pa je starševsko prepričevanje o hrani za zdravje in rast uspešnejše.

Drugo zahrbtnost v odnosu do živali vidim v poimenovanju gojenih rib z morskimi sadeži. Da bi imeli ljudje občutek, da je uživanje rib enako prehranjevanju s sadeži, plodovi in žitom? Kot vse, kar zraste iz zemlje?

Kaj so pravzaprav naše vrednote?
Kaj je tisto, kar nam daje smisel v življenju?
Kaj je tisto, kar nas motivira za delovanje v življenju?

Pojem `vrednote´ je zelo širok in hkrati medel pojem, v katerega zato lahko stlačimo prav vse. Če človek dobro opazuje, potem vidi, da so vrednote izredno zapleten fenomen v človekovem življenju. V družbi obstajajo različne vrednote istočasno, se med seboj prepletajo in tako oblikujejo način življenja v določeni družbi.

Mnogi starši dajejo socializaciji zelo velik, če ne ključen pomen pri vzgoji svojih otrok. Po njihovem sta za socializacijo otrok nujno potrebna obisk vrtca in šole. Pa je res socializacija nekaj, kar si otrok pridobi le v vrtcih in šolah.

Ker se mi je stvar zdela preveč poenostavljena in ker sem jo sama nič kolikokrat slišala zaradi te `slavne´ socializacije – moja hči namreč ne hodi v vrtec- sem se sama podala v raziskovanje le-te. Dobila sem namreč občutek, da večina staršev, katerih usta so polna `takšnih ali drugačnih socializacij´, sploh nima pojma o čem pravzaprav govori. Torej, začnimo z definicijo socializacije oz. s tem kako stroka pojmuje socializacijo.

Ljudje smo drug za drugega na svetu.
Odnosi nam dajejo vsebino.
Odnos z nekom je svet, vstopaš v čisto drug prostor. Toda prevečkrat se zgodi, da v drugih iščemo sebe, pričakujemo, da nam bodo pomagali pri ozdravljenju naših ran in s tem okužimo odnos.

Temeljno je, da najprej vemo iz česa izhajamo, kaj si želimo, kdo smo in po čem hrepenimo. Pomembno je, spoznati samega sebe, saj le takrat lahko delujemo iz našega čistega bistva, če ne, nas ovira toliko nezavednih procesov in vedno znova smo na začetku.
Na koncu vsega gre vedno le za nas, vedno se nam vse vrne nazaj, na koncu smo pomembni le mi in hudo je, ko bi nosili v sebi le obžalovanje.

Louise L.Hay, po vsem svetu znana avtorica uspešnice Življenje je tvoje, je pripravila 60 afirmacijskih kartic, za katere pravi, da jih je napisala kot pripomoček za vnašanje radosti na vsa področja življenja. Vabi vas, da ustvarite srečo, zdravje, bogastvo in življenje, v katerem boste do skrajnosti izrazili svoj pravi jaz. Vsako jutro si recite "ZMOREM"  in naključno izberite eno od motivacijskih sporočil, ki vas bo vodilo skozi dan.

Za občutek Vam predstavljam nekaj njenih misli za izboljšanje finančne situacije in povečanje poklicnega uspeha, za boljše medsebojne odnose in za dobro zdravje.

MISLI ZA IZBOLJŠANJE USTVARJALNOSTI IN DELA

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Če resnično želimo postati boljši in boljši na vseh področjih življenja, moramo sprejeti pet najpomembnejših odločitev. Žal pa tega ne more storiti nihče namesto nas.

Zelo slaven ameriški poslovni filozof je nekoč dejal: "Morate prevzeti svojo osebno odgovornost, kar je za marsikoga najtežja odločitev v njegovem življenju. Ne morete spremeniti dogodkov, letnih časov, vremenskih razmer, vendar pa lahko spremenite sebe."

Resnično srečnih je le 5 odstotkov parov
Vsi si želimo biti srečni v partnerskem odnosu. Naša največja želja je najti idealnega partnerja. Vendar, ali tak človek sploh obstaja? O tem smo se pogovarjali z mag. Andrejem Trampužem in Majo Trampuž iz Centra za kakovost odnosov. Iluzorno bi bilo pričakovati, da nam bo kdo drug pričaral pravljico. Pogledati moramo vase, pravita terapevta in (srečna) zakonca.

* Koliko ljudi je zares srečnih v partnerskih odnosih?
Andrej: “Raziskave kažejo, da je želja biti v dobri partnerski zvezi na vrhu seznama želja tako pri samskih kot pri tistih, ki imajo partnerja. Težnja po povezanosti je ena najnaravnejših in najpomembnejših človekovih potreb. A po nekaterih statistikah le pet odstotkov ljudi čuti, da so v svojem partnerskem odnosu res srečni.”

Ali ste tudi vi med tistimi, ki mislijo kako je pomenbno ljubiti sebe, ali pa mislite kako se tako, kakor v mnogih drugih stvareh in vrednotah svet nekako "postavlja na glavo" in da se vse nekako čudno sprevrača?

Le od kod in od koga se je vzelo čudno prepričanje, lahko bi rekli celo prava, nova teorija, ki podpira to miselnost in, ki se očitno kar dobro prodaja v obliki knjig, tečajev, seminarjev. Kar pa ni čudno, saj je v večini ljudem "pisana na kožo", kajti kaj pa še bolj kot takšna teorija podpira v človeku že tako preveč v njegovo naravo vpet egoizem?

ONA
Čudovito je! Piti pivo ob štirih popoldan na Piazi del Tripi in z nepogrešljivo glasbo v ušesih pisati o svojem prejšnjem in novem življenju. Je trenutek, ko lahko postavim ločnico med življenjem pred in po prihodu v ljubo Barcelono.

Včasih se mi zdi, da sem dom nadomestila z v polpraznem cvetličnem loncu posajeno sadiko eko peteršilja, ki sem ga kupila pred nekaj tedni pod Arc de triumf, a zaenkrat ne čutim prav nobene potrebe po vrnitvi v Slovenijo.

Res pa morda pogrešam svoj vrt in tek po gmajni ter pogled skozi okno dnevne sobe, od koder sem videla konja in male račke. Tu je najino okno obrnjeno na hrupno ulico, ampak me ne moti tako zelo, ker ustvarjanje ob urbanih zvokih prinaša nek drugačen navdih kot doma. Boljši, ker je drugačen ...

Katera terapevtska metoda je za vas najboljša?

Ljudje me pogosto sprašujejo, katera terapevtska metoda je najboljša. Dostikrat so presenečeni, ko jim pravim:

"Metode, ki bi bila za vse najboljša, po mojem mnenju ni. Obstaja pa metoda, ki je najboljša za vas. Izberite tisto, ki bo najbolj spremenila vaš pogled nase in na življenje; ki vas bo najbolj prepričala, da sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin, ampak od vas; da sprememb, ki jih želite, ne boste dosegli niti po naključju niti zaradi kogarkoli ali česarkoli izven sebe, temveč tako, da spremenite svoje stare vzorce in prepričanja o vsem, kar želite spremeniti."

Najvažnejša zaveza, ki se je morate držati, je vaša zaveza do sebe.
Če ste nezvesti sebi zato, da ne bi bili nezvesti drugim, ste še vedno nezvesti. Nezvestoba do sebe je največja nezvestoba.

S tem vas ne pozivam, da kar tako menjajte ljudi okoli sebe, posel ali karkoli drugega v svojem življenju. Tega ne vzemite kot nagovarjanje k neodgovornosti. Tisto, kar želim reči je, da je prav in v redu, če poskrbite tudi zase...in to najprej. Kajti tistega, česar nimate zase, tudi drugim ne morete dati.

Hoteli ali ne, vsak človek postane z rojstvom član »svoje družine« pa naj bo ta formalno priznana ali pa tudi ne. Življenje v njej teče od staršev k otrokom. In mnogi starši menijo, da če imajo radi svoje otroke, bo ljubezen premagala vse.

Življenje pa kreira svojo pot. Dogaja se, da starši nemočno opazujejo svoje otroke - čeprav globoko ljubljene, kako skrenejo svoja življenja v neuspeh, bolezen, drogo, alkohol in celo smrt. Tovrstne izkušnje nam pokažejo, da za uspeh v življenju ljubezen nekaj išče. Ljubezen želi, da razumemo in sledimo »koreninam ljubezni« - skrivno silo, ki povezuje življenske usode članov družine skozi vse generacije.

Današnji družbeni sistem vodi človeka v čedalje večjo odtujenost ter poudarja občutek ločenosti od drugih. Biti boljši od drugih, pomeni imeti več denarja. Ta denar zapravimo zase, za svoje egoistične želje in potrebe. S tem si kupujemo pogojeno zadovoljstvo v svojem življenju. Ker je takšno zadovoljstvo kratkega roka, potrebujemo vedno nove stvari in vedno več denarja.

Vrtimo se v neskončnem krogu želja in potreb znotraj omejenega iluzornega sveta. Nimamo več časa zase, da se ustavimo, zamislimo nad seboj, kaj počnemo in kdo smo. Zaradi neiskanja odgovorov znotraj sebe postanemo ravnodušni in nevedni. Namesto nas razmišljajo in odločajo drugi, kaj naj počnemo, da bomo zadovoljni. Na ta način izgubljamo moč svobodnega odločanja o svojem življenju.

Starosti se ne bojim … Bojim pa se osamljenosti in odvisnosti

Moža Berta, ki je bil Nizozemec, sem spoznala v Sloveniji. Delal je na plinovodu, ki ga je polagalo francosko-nizozemsko podjetje Spicapac-Nacap. Pred tem sem že bila na Nizozemskem. Država mi je bila všeč zaradi svobodne, odprte miselnosti in prijaznih ljudi.

Po moji priselitvi na Nizozemsko smo ves čas živeli na deželi. Na začetku sem zelo pogrešala družabno življenje in lokale, kamor se tu na vasi ni zahajalo. K prijateljem si šel lahko na obisk samo, če si se predhodno najavil, in sicer najmanj tri tedne vnaprej.

Tudi neodločitev je odločitev.

Vsakič, ko pustite, da se stvari odvijajo »same od sebe«, ste se v resnici odločili. Odločili ste se, naj vaša služba, finance, odnosi, zdravje, kvaliteta življenja ali karkoli drugega ostane takšno, kot je bilo doslej. Odločili ste se za Utečeno Življenje. Vsakič, ko se ne odločite, dopustite, da se življenje odvija glede na vaše stare odločitve in glede na odločitve, ki so jih sprejeli drugi in vplivajo na vas.

Če si želite ohraniti utečeno življenje, ste na dobri poti.

Ljudje bodo pozabili, kaj ste jim rekli. Nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se zaradi vaših besed počutili.« Carl W. Buechner

Res je. Zato ne prepričujte ljudi, da nimajo prav. Kritike ni nihče vesel; še zlasti ne tiste, ki bi se vam zdela najbolj upravičena. Če želite pri drugih karkoli spremeniti, spremenite najprej sebe. Začnite s tem, da boste pohvalili, kar vidite dobrega in spregledali, kar vas moti. Vztrajajte mesec dni in presenečeni boste, kako malo bo ostalo od tistega, kar vas zdaj moti.

Lepo pozdravljeni vsi. V tukajšnjem spletnem prostoru se oglašam prvič z nekim člankom. Pred tem sem objavljala na netlogu, nato se 10. marca preselila v RTVjev blogerski spletni prostor, saj netlog, odkar so zamenjali software, ne daje več poudarka na blogiranju.

Na RTVjev zato, ker se mi je estetsko dopadel in upala sem, da bom tam našla en prijeten kotiček za zapisovanje svojih misli. Nisem raziskovala kam bom prišla, samo butnila sem se in upala v najboljše. Niti dva meseca nista minila, ampak toliko sovraštva koliko sem ga v mnogih tamkajšnjih blogih in komentarjih vidla in zaznala, že dolgo nisem. In zato prišla do sklepa, da je najbolje, da odidem iz tistega sveta, sovraštvo mi ni ljubo.

Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo: Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila.

Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam “za oka tren”. 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.

Morda bo mnogim pomagal ogled niza oddaj TV-postaje NATIONAL GEOGRAPHIC (s podnaslovi v slovenščini).

Cesar Milan (ZDA), šepetalec psom, poklicno dresira pse in prevzgaja ljudi k spoštljivemu medsebojnemu odnosu. Pomaga ljudem, ki ljubijo ali se boje živali, da spoznajo, kaj delajo narobe s svojimi ali tujimi ljubljenci ali velikimi nadlogami.

Njegov pouk v živo se zelo približa temu, kar ljudi uči tudi duhovni svet. NGC celo večkrat ponavlja te oddaje, ki imajo v napovednikih programa v tisku včasih besedi "šepetalec psom", ali pa samo pasja imena ipd.

Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

Intimno sovraštvo do drugačnosti
V Sloveniji vlada homofobija. "Posameznik, pri katerem je opaziti homofobijo, bi se moral osredotočiti na nevtraliziranje sovraštva do česarkoli ter razumevanja samega sebe …," poudarja dr. Klemen Jelinčič Boeta, zgodovinar, sociolog, antropolog, prevajalec in pisatelj.

Vsi vemo, da v skovankah beseda fobija pomeni nerazumen strah. Nič drugače ni pri homofobiji, ki po osnovni definiciji pomeni strah pred homoseksualnimi oziroma istospolno usmerjenimi ljudmi, vendar se izraz pretežno nanaša na sovraštvo in nestrpnost do teh družbenih skupin, torej gejev, lezbijk in biseksualcev.

Spletni časnik Žurnal24 piše, kaj smo po naravi monogamni? Nekateri bi želeli biti, drugi trdijo nasprotno. Iz interesov, prepričanja … niti ni pomembno, enotnega odgovora ne bo nikoli, lahko pa imamo vsak svoje mnenje. In se vedemo v skladu z različnimi načeli in nazori.

Na primer s tem, da je treba uživati življenje in izkoristiti vsako priložnost za meseno (ali drugačno) naslado. Če si sposodimo izrek legendarne igralke Mae West: "Grešiti je človeško, občutek pa je božanski," ali pa "Skušnjavam se na splošno izogibam, razen če se jim ne morem upreti". Iz ženskih ust je to slišati sprejemljivo in seksi, kajne?