Eno številnih protislovij današnjega časa, v katerem vlada hitra in masovna komunikacija, je, da imamo vedno več težav s komunikacijo.

Danes lahko že v nekaj urah ali celo minutah izvemo, kaj se dogaja na drugem koncu sveta. Novice bliskovito prispejo do nas, radio, televizija, časopisi, revije pa objavljajo večje ali manjše dogodke in jih obarvajo po svoje. Skorajda se pogovarjamo s televizijskim zaslonom ali z radiom, časopisom ali revijo, kjer se pojavljajo najbolj slavni ljudje.

Po drugi strani pa vemo le malo ali nič o tem, kaj se dogaja v dušah naših prijateljev in naših bližnjih. Niti sami zase nismo prepričani, kaj mislimo in čutimo, in kar je najhujše, vse težje resnično komuniciramo med seboj.

Pomanjkanje resničnih čustev in misli
Ljudje mislijo, da ljubijo, in mislijo, da razmišljajo, vendar pa niso povsem prepričani v resničnost svojih čustev in misli. Dokaz je v hitrosti, s katero številni posamezniki spreminjajo svoje mnenje in svoje partnerje ...

Vezi med starši in otroki se včasih ohranjajo le zaradi potreb ali iz navade, manjka pa resnične ljubezni in naravnega izražanja te ljubezni. Manjka pravih besed in spontanih gest, ki bi dokazovale obstoj pravih čustvenih vezi. Da ne omenjamo mrmrajočih pozdravov, ki so zgolj stvar konvencije, obrabljenih fraz, pripravljenih vnaprej za vsako priložnost in za vsako vrsto pogovora.

Z izmenjavo besed in fraz, ki premorejo le malo iskrenosti, so medčloveški stiki omejeni le na čustvene impulze, ki pridejo in odidejo, se pojavijo in izginejo z enako nestabilnostjo kot ti impulzi.

Nazori o življenju in njegovih številnih družbenih, gospodarskih, kulturnih, religijskih in drugih vidikih se spreminjajo glede na spreminjajočo se modo, in ker nihče ne želi veljati za čudaka, se obrača po vetru in sprejme to, kar narekuje trenutna moda. Prav tako mnogi ne znajo jasno predstaviti svojih misli, in še tisto malo, kar mislijo, ni del njih.

Tolikokrat smo že slišali ljubezenske izpovedi s televizijskega zaslona, da niti ne čutimo več potrebe, da bi jih izrekli tistim, ki jih imamo radi. Poleg tega pa moč fantazije izražanje naših čustev ohranja zgolj na ravni fikcije.

Vzroki
Kaj se torej dogaja z nami? Vzroka sta verjetno dva – prvi je pomanjkanje idej in čustev, ker nas nihče ni učil, kako naj jih razvijamo. Drugi pa je ta, da nismo zmožni izraziti tistega, česar nimamo ali pa je to prisotno le v zelo medli in nedoločeni obliki.

Neuspehi ideologij tako v velikem kot tudi v malem in vsakodnevni neuspehi na čustvenem področju so znak za preplah, saj opozarjajo na nestabilnost čustev in idej, ki so brez vsakršne podlage in trdne osnove. Odsotnost komunikacije izvira iz lastne negotovosti in strahu, da bi govorili ali počeli tisto, kar nam ni jasno niti glede nas samih niti glede drugih.

Rešitve
Čas je, da ponovno razmislimo o pomenu čustev in nanje začnemo gledati kot na nekaj pozitivnega. Čas je, da vsako čustvo dobi tisto vlogo, ki jo mora igrati v našem življenju. V naših rokah je, ali bomo kontrolirali negativna čustva, se jim izogibali in spodbujali tista pozitivna ter obenem ponovno vpeljali zmožnost analiziranja, izbiranja, sprejemanja odločitev in delovanja v skladu z njimi. Predvsem pa je treba začeti razmišljati z lastno glavo, namesto da se pustimo vplivati že sprejetim mnenjem.

Od tu do ustreznega izražanja čustev in misli je le še korak. Kajti nemogoče je nekaj resnično čutiti in to zatreti v sebi, tako kot je nemogoče razmišljati in delovati v nasprotju s svojim mišljenjem.

V svet komunikacije je treba vpeljati komunikacijo med ljudmi, ki vedo, o čem naj komunicirajo.

prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

www.akropola.org